Prekmurka, ki je prestala kemoterapije: Se zavedamo, kaj je v življenju pomembno?

Bernardo Puhan iz Filovcev je doletela težka življenjska preizkušnja – rak. Odločena, da bolezen premaga, vsak dan živi s hvaležnostjo.   

Diagnoza – rak na dojki - je nepričakovano prišla lani, julija je bila za njo prva operacija. Od takrat je odločena, da življenju povrne smisel in se bori do konca. Zadnji izvidi so vse boljši, lasje ji počasi rastejo in se gostijo, rezultate genetike še čaka.  

Puhanova se je odločila, da bo svojo zgodbo delila na Facebooku. Med drugim ljudi vzpodbuja, da uživajo življenje. Z njenim dovoljenjem objavljamo nekaj njenih dognanj tudi na našem portalu. Tekst je nekoliko daljši, a vzemite si tri minute, splača se.

5. avgust 2015

»... Dobila izvide. Predčasno. Ker bezgavke niso vredu. V dveh bezgavkah so makrometastaze, v eni mikrometastaza. Čez dva dni me zopet čaka operacija. Pobrati mi morajo vse bezgavke. V redu. Tako pač mora biti ...

Lahko se obtožujem, zakaj sem čakala tako dolgo, zakaj nisem šla k zdravniku, dokler so bile bezgavke še vredu. Zakaj nisem bolj cenila in poslušala svojega telesa. Pa vendar verjamem, da je ta izkušnja prišla v pravem času. Če bi se s tem morala soočati pred dvema letoma, najverjetneje sedaj ne bi imela otroka, naš zaklad, naše sonce, preprosto bitje, ki te z vsakim dnem posebej spominja na to, da je življenje lepo in ga je kot takega vredno živeti, tukaj in zdaj.«

11. december 2015

»Peta (kemoterapija). Bil je malo čuden dan, ampak vseeno lep. Žile so že nekoliko utrujene, zato so se kar fajn namučili, da so mi vzeli kri in nastavili iglico za infuzijo. In potem čas za knjigo. Štiri ure hitro minejo in že me čaka prevoz domov in doma »all inkluzive« paket moje mame ...

Zdaj imam počasi vsega zadosti. Kot pri teku: če se na začetku preveč »zaletiš«, ti proti koncu moči pojenjajo in se komaj prebijaš do cilja. Namesto da bi ciljno črto prestopil radostno in z nasmehom na obrazu, se pričakovan občutek zmagoslavja kar naenkrat razblini. Ker si enostavno preveč pričakoval od sebe, preveč si se gnal, hitel si proti cilju, ker si bil prepričan, da te tam čaka sreča. In potem si razočaran, ker je ne najdeš. Kdor išče srečo v prihodnosti, jo bo iskal večno, kdor jo uspe najti v sedanjem trenutku, ta je zares srečen.« 

9. januar 2016

»Od zadnje (dejansko zadnje) kemoterapije so minili že skoraj trije tedni, jaz pa niti še proslaviti nisem uspela … pravzaprav se najbrž sploh še ne zavedam, da je bila zadnja, ker zdravljenje se nadaljuje. Pa vendar, to poglavje je za mano. To, česar sem se najbolj bala, je za mano. Po zadnji kemoterapiji sem še enkrat bruhala. Tri dni sem kihala kot mala mačka. Spet me je bolel spodnji del trebuha. Nohti so porumeneli, nekateri celo porjaveli in postali boleči na otip. Verjetno bodo, tako kot lasje, odpadli in zrasli novi.

Tudi z očmi imam nekaj problemov. Po eni strani so suhe, a po drugi mi solze tečejo kar same od sebe. In bolijo me, včasih pečejo. A najhuje je mimo. Hujšega ni bilo. In od srede naprej dobivam samo še biološko zdravilo. Nobene kemoterapije več. Nobenih stranskih učinkov. Lasje mi bodo začeli rasti. Tudi ostale dlake. Spet si bom morala briti noge. Priznam, da sem se kar malo razvadila. Tudi na frizuro sem se navadila, pa vendar se veselim. Večkrat se pobožam po glavi, da preverim, ali se lasje že kaj gostijo. Me prav zanima, kakšni bodo.

...Včeraj, ko mi je bilo najhuje, sem se spraševala, kaj me ta situacija želi naučiti. Hitro sem prišla do sklepa: naučiti me želi hvaležnosti. Naenkrat postaneš hvaležen za najosnovnejše stvari, ki se v vsakdanjem življenju zdijo tako preveč samoumevne. Pa niso...

Ali sploh še znamo preživeti dan brez telefona, tablice in računalnika? Se še znamo pogovarjati? Si vzamemo čas, da obiščemo svoje starše, stare starše, tete, strice? Koliko časa posvetimo svojim otrokom? Kakšen vzgled smo jim? Se zavedamo, kaj je v življenju zares pomembno? Kaj od življenja pravzaprav pričakujemo? In ne nazadnje, kaj smo pripravljeni za svojo srečo narediti sami?«

16. februar 2016

»Vsak dan se (večkrat) pogledam v ogledalo. Ustnice se mi avtomatsko razlezejo v nasmeh, ko vidim, kako mi lasje rastejo in se gostijo. Ultrazvok desne dojke je bp. Rezultate genetike še čakam. Kar bo bo. Še nikoli ni bilo tako, da ne bi šlo, živeti življenje kar se da lepo.«