Oskubljeni, a žlahtni?

Janšev mrk v prejšnjem tednu je nedvomno poživil sceno desno od sredine. Nenadoma se Grusopeljčanov primat tam, čeravno je bil še včeraj politična dogma, ne zdi več samoumeven. Vsaj na videz se odpirajo nove možnosti.

Program za pohvalo

Z njimi se vračajo stare prikazni. Pojavljajo se recepti, kakšna naj bo konservativna stranka iz pravega testa, da bo imela pri volivcih več uspeha od SDS. Ker je termin “žlahtni konservativci” zaradi svojega tvorca vsaj pri delu opozicijskega volilnega telesa precej kontaminiran, se je pri zelo uglednem komentatorju v obtoku znašel manj obremenjeni pojem ‘urbana konservativna stranka’. Kdor vsaj malo pozna slovensko politično zgodovino zadnjih dvajsetih, morda pa kar zadnjih šestdesetih let, ve, kako zelo je skoraj vsak pravi slovenski desničar vesel, če ga ljudje hvalijo, da je za razliko od svojih ostalih plemenskih in divjaških kolegov urban, civiliziran ali še kaj podobnega.

Da, sodobna zgodovina hrani dovolj primerov, ko so se bili nekdanji upi desnosredinskega pola za lepo zvenečo pohvalo pripravljeni preleviti v največje apologete s svojimi osnovnimi načeli skreganih dejanj novo pridobljenih političnih partnerjev. In pri tem običajno visoko dvigali zastavno domnevne “zdrave desnosredinskosti”. Zato ni čudno, da je na nasprotnem političnem bregu pognalo toliko modrih naukov za kolege z desne, za katere je menda še bilo upanje. Že takoj na začetku devetdesetih se je začelo s prebiranjem, kdo je v takrat najmočnejši konservativni stranki pri nas dobri “konstruktivec” in kdo hudobni “revanšist”.

Nespodobno povabilo

Terapija po uredniku Razgledov sledi tem ustaljenim tirnicam. Z njo se je vsaj v eni točki, ob nujnosti odpovedi vsakršni ksenofobiji, mogoče hkrati brez pretiranega obotavljanja strinjati. A v dveh drugih je milo rečeno nespodobno povabilo.

Je že res, da je slovensko volilno telo bržkone prej (socialno) konservativno kot ne. Če nič drugega, je modrovanje vsestranskega lavreata Pahorja o Bossmanu pokazalo, da je trdo konservativno miselno blago razširjeno mnogo bolj, kot bi si človek mislil. Nemara bi ob tem celo privlekel na plano davno izrečeno Miheljakovo misel, da bi morala biti Slovenska ljudska stranka bratov Podobnik ob normalnem razvoju največja slovenska stranka.

Avtorji diagnoz torej (verjetno deloma pravilno) ugotavljajo, da so ga stranke tranzicijske desnice nekje hudo polomile, saj so se na oblast čisto zares povzpele samo enkrat. Menijo, da bi lahko nova, urbana desnica temu odpomogla s premislekom o dveh stvareh.

Oskubljena alternativa

Ker je opazno, da večina Slovencev nervozno reagira na vsakršno pretirano šarjenje po polpreteklosti, kaj šele na njeno demoniziranje, naj bi zgledni desničar jutrišnjega dne, ki bo žel pohvale, če prav razumem skozinskoz dobronamerne nasvete, sprejel uveljavljeno mantro, da je bilo nekoč življenje na moč lepo in da majhni spodrsljaji ob poti pač ne morejo skaliti splošne pozitivne slike. Ampak četudi se mi zdi, da ekscesi, kot je bil zadnji Janšev s pogrevanjem obrobnega zarjavelega dogodka, dejansko več ljudi odbijejo kakor pritegnejo, se po drugi strani težko sprijaznim z mislijo, da bi se kak resen konservativni politik samo za ceno trepljanja po rami postavil v isto vrsto nesramnih in vulgarnih apologetov minulosti skupaj s predsednikom države. Še posebej ne zdaj, ko gre v franže mastodont tovariškega kapitalizma, zaradi katerega naša polpreteklost pravzaprav je samo napol preteklost, ker njegovi tvorci povezujejo njen začetek in konec. Ravno tako se kakršna koli alternativa glavnino poosamosvojitvenih let prevladujoči levosredinski politični opciji ne bo mogla odreči gledanju na osamosvojitev kot na prelom, ne pa kot na nadaljevanje prejšnjega stanja z drugimi sredstvi.

Nekaj podobnega bi bilo moč reči o drugi dolgoletni želji dobronamernih svetovalcev. Res je, če se konservativna stranka na Slovenskem hoče kot za krilo držati cerkvenih ljudi, je razen znotraj sorazmerno omejene tržne niše oplela. Razen tega se je uradna Cerkev z zadnjo mariborsko “krono” svojega dvajsetletnega poosamosvojitvenega družbenega in gospodarskega angažmaja za mnoga leta sama izločila kot resna družbena sila. Toda kljub temu si resne in pomembne desnosredinske sile na Slovenskem ne predstavljam brez pozitivnega odnosa do krščanskega izročila, pri nas kajpak predvsem tistega v katoliški različici. Omenjeno spet ne pomeni, da bi morala biti desna politika stalno kukanje v sosedovo spalnico (slednjega si od nje sploh želim čim manj ali nič) ali da bi morala za vsako ceno loščiti vidike katoliške prisotnosti na Slovenskem, ki nikakor ne morejo veljati za pozitivne, kot se tudi dogaja.

Cena žlahtnosti

Ampak “urbani konservativci”, ki ne bi ohranili poudarjene kritičnosti do nedavne preteklosti in ne naklonjenega odnosa do krščanske (predvsem katoliške) 0dediščine v njenem najširšem smislu, seveda daleč od ozkih konfesionalnih spon, bi bili samo politične karikature. Njihov položaj dejansko ne bi bil bistveno boljši od ljudskofrontnih vzhodnonemških krščanskih demokratov, ki so priznali vodilno vlogo SED in privzeli njen materialistični svetovni nazor.

In čeprav je težko vedeti, ali bi kakšna drugačna, bolj “urbana” slovenska desnica na oblast prišla večkrat, kot je to uspelo obstoječi, fama o strašanski priljubljenosti ‘žlahtnih konservativcev’ pač ne drži vode. Janša si je politično preživetje in šele zaradi njega tudi vzpon na premierski stolček lahko zagotovil samo zato, ker se po letu 1994 ni nikoli izneveril svojim jedrnim volivcem. Seveda je v zadevi Velikovec bistveno preveč prisluhnil njihovim željam, toda ne Peterletovi krščanski demokrati ne Slovenska ljudska stranka “požlahtnjenja” niso preživeli kot veliki in pomembni stranki.

www.casnik.si