Tudi Pomurci imamo svojo uspešno športno družino: Boštjan in Jasmina Maček

Boštjan in Jasmina Maček sta dva izvrstna pomurska športnika, brat in sestra, o katerima karierah lahko prav gotovo govorimo samo v superlativih. Njune izjemne dosežke lahko spremljamo že vrsto let, vendar to ne pomeni, da nimata še višjih ciljev.

Streljanje na glinaste golobe bi lahko rekli, da je pri vas družinski šport?

Jasmina: Ja, res je. Najin oče se je že ukvarjal s tem in je streljanje bilo del najinega življenja že od majhnega. Če temu ne bi bilo tako, bi se sama verjetno niti ne odločila za ta šport, saj ni tako zelo znan, da bi se kot otrok nad njim navduševala. Sicer, ko sem jaz začela s streljanjem, je Boštjan že tekmoval.

Boštjan: Prav gotovo naju je najin oče navdušil za ta šport. Sam sem začel, ko sem bil star 17 let, torej nastopam že 27 let. In v tistih časih je vse bilo drugače, težje, kar se streljanja na glinaste golobe tiče. Težje je bilo dobiti orožje, naboji so bili dražji. V času Jugoslavije se na področju tega športa ni naredilo nič, šele po osamosvojitvi so se stvari začele spreminjati. Zase lahko rečem, da sem se tekmovanj na svetovni in mednarodni ravni lahko udeležil šele v samostojni Sloveniji. Tudi sicer so se v vseh teh letih stvari zelo spreminjale. Nekoč se je streljalo z 32g šibrami, danes z 24g, kar pomeni, da moraš biti pri streljanju zelo natančen.

Torej pri vas pogovor na družinskem kosilu poteka malo drugače kot pri navadnih družinah? Si pomagate z nasveti, ali je tudi kaj rivalstva?

Jasmina: V bistvu imamo skupna kosila zelo redko, ponavadi ob nedeljah. Ko pa sva zaradi tekem cele vikende odsotna, pa tako ali tako sploh ne. To potem poskusimo nadoknaditi v zimskem obdobju, ko tekem ni. Sicer pa nama oče vedno rad da kakšen nasvet, ali komentar, češ, zakaj si to tako naredila, če bi lahko drugače (smeh). Med nama pa rivalstva ni. Boštjan je vesel mojih uspehov in jaz njegovih. Če pa rezultati niso takšni, kot je kateri pričakoval, pa tudi drug drugemu nudiva podporo.

Boštjan: Res je, tako glede rivalstva, da ga med nama ni in tudi glede kosil. So bolj v zimskem času, od januarja naprej pa so treningi. Tako, da se trudimo vse skupaj nekako združiti. Tudi ženi včasih ni prav, da sem toliko odsoten, a žal to spada zraven, in je to tudi sprejela. O strelstvu se pri mizi niti toliko ne pogovarjamo, saj včasih paše tudi malo pavze od tega.

Iz hobija je pri vaju dveh nastala zavidanja vredna kariera. Kako potekajo treningi, da lahko nekdo postane tako vrhunski v svojem športu?

Jasmina: Ob začetku sezone rabi športnik več treninga, dokler ne doseže nek tekmovalni ritem. Jaz ponavadi treniram po službi na strelišču v Rakičanu 2-3 krat na teden. Ko pa se sezona začne, pa imam samo še 1 trening pred tekmo, saj sem tekmovalni ritem že dosegla.

Boštjan: Zadnje tri sezone se pripravljava drugače, kot sva se prej, ker sva ugotovila, da če pozimi ne prekineš čisto z treningom, je lažje začeti sezono. Tako sva to zimo 8 do 9 krat trenirala v Italiji. Vendar pa je to povezano tudi s stroški, zato je mladim, ki bi se s tem športom želeli bolj profesionalno ukvarjati težko, razen, če imajo dobro finančno podporo.

Ob vseh uspehih sta prejela že kar nekaj nazivov tudi na lokalni ravni. Tudi letos ste Boštjan Naj športnik občine Puconci, Jasmina pa Naj športnica občine Puconci. Koliko vama ta priznanja pomenijo?

Jasmina: Če dobiš priznanje v pomurskem prostoru, veš, da le ta ceni tvoj trud in to ti veliko pomeni. Tudi minula leta sva bila naj športnika občine Puconci, a še več je vredno, če ti uspe to iz leta v leto ohranjati.

Boštjan: Visoka raven prepoznavnosti športa se doseže tudi na tak način, da te ljudje spremljajo, te podpirajo in ti čestitajo. Poleg tega, da sem bil naj Pomurec in naj športnik občine Puconci, mi je posebej dosti pomenilo lepo presenečenje, ko sem se vrnil iz olimpijskih iger v Londonu in so me domači in navijači pričakali z ognjemetom.

Prav gotovo predstavljata posebnost ne samo na slovenski, ampak tudi na evropski ravni, saj verjetno ni veliko bratov in sester, ki bi tako uspešno nastopali v enakem športu?

Jasmina in Boštjan: Sva edina, ki tekmujeva kot brat in sestra, sicer sta še dve sestri iz San Marina, ki tekmujeta v trapu. Je pa res, da je hecno večkrat v hotelih, ko nama na recepciji povejo, da so nama dali sobo z zakonsko posteljo, saj mislijo, da sva mož in žena, se pač oba piševa Maček (smeh). Vendar se potem takoj opravičijo in sobo preuredijo.

Foto: Facebook profil Jasmina Maček

Če našim bralkam in bralcem v grobem predstavita vajine največje uspehe!

Jasmina: Boštjan jih ima več kot jaz, vendar sem ponosna tudi na moje dosežke. Bila sem na primer prva Slovenka, ki sem bila v finalu v trapu in osvojila 6. mesto v Italiji leta 2000. Na svetovnem prvenstvu v Kairu leta 2001 sem z 14. mestom dosegla svojo najboljšo uvrstitev, lani na Grad Prix-u v Kuvajtu sem bila tretja. Bila sem državna prvakinja v obdobju ko smo  še imele državno prvenstvo. Zdaj ga ni, ker kot edina ženska vztrajam v tem športu.

Boštjan: V mladih letih sem bil republiški prvak, šesti na državnem prvenstvu, kar nekaj zadovoljivih rezultatov imam iz teh ranih let. Vmes je vedno bil problem denar, a se je potem končno spremenila zakonodaja in so začeli financirati športne programe, tako, da sem leta 2008 spet kariero nadaljeval v mednarodni konkurenci. Odskočna deska so mi bile sredozemske igre v Pescari, tako medijsko kot sponzorsko in tudi lokalno. Eno pomembnejših tekmovanj je bilo leta 2011 SP v Beogradu, ko sem z doseženim 3. mestom dosegel normo za uvrstitev na OI v Londonu. Na OI v Londonu sem ponosen na doseženo 7. mesto, lani pa sem v Pragerskem dosegel normo za letošnje OI v Riu de Janeiru. Najbolj ponosen sem na svoj dosežek, ker nisem poklicni športnik in kljub temu se bom že drugič lahko udeležil OI. Sem tudi 11 kratni državni prvak in držim državni rekord.

Pa če  v tem stilu nadaljujemo: kako  potekajo predpriprave na Oi v Riu in seveda kakšne cilje ste si zadali?

Boštjan: Prvi cilj mi je bil, da sem dosegel uvrstitev na druge olimpijske igre. Tudi moja sinova sta prvič gledala kvalifikacije in bila navdušena, da je ati dobil medaljo. Sicer se tudi en sin ukvarja s strelstvom, tako, da je za podmladek poskrbljeno. Drugi sin pa trenira plavanje. Zame bo prav gotovo težje na teh OI, kot je bilo na prvih, saj bi si želel preseči rezultat iz Londona. Vendar se ne obremenjujem z rezultatom, poskusil se bom skoncentrirati, se sprostiti, a bom zadovoljen ne glede na rezultat. Zdaj v aprilu greva oba z Jasmino v Rio na svetovni pokal preizkusit strelišče, saj bodo za OI narejena nova strelišča. Glede na to, da v Braziliji še nisem bil, tudi ne vem oceniti vremenskih pogojev, ki tam vladajo in vplivajo na počutje in s tem tudi na rezultate. Tako, da se do OI potem lahko tako fizično kot psihično nanje pripravim. Ne glede na uvrstitev na avgustovskih OI, pa se bom za tem odločil, ali bom kariero nadaljeval še naslednja štiri leta ali ne.

Foto: Facebook profil Jasmina Maček

Več fotografij v spodnji galeriji...