Amadea Gomboc: »Pomurje je Anino zvezdico lepo sprejelo.«

Tisti, ki v življenje drugih prinašajo radost, prinašajo radost tudi v svoje življenje. To je rek, ki prav gotovo velja za prostovoljce in prostovoljke vključene v Anino zvezdico-Pomurje. Da je Anina zvezdica v Pomurju sploh zagledala luč sveta, za to pa gre vsa zahvala Amadei Gomboc, vodji izpostave v Pomurju. Skupaj s prostovoljci in donatorji že nekaj let prinašajo radost v življenje socialno ogroženih družin in posameznikov v Pomurju.

Anina zvezdica od leta 2009 deluje pod okriljem Ane Lukner. Leta 2013 ste se Amadea Gomboc kot prostovoljka odločili Anino zvezdico pripeljati tudi v Pomurje. Zakaj?

Tisti, ki me poznajo vedo, da se trudim dobrobit drugih postaviti pred svoje interese in potrebe. Mislim, da je empatija do sočloveka bila tista ključna, da sem šla v ta podvig.  Prav tako sem si želela da bi ljudje spoznali pravi pomen prostovoljstva ter, da bi vsi skupaj dojeli, da je potrebno le malo, da nekoga razveselimo in mu pomagamo. Začetek je bil res naporen, ker takrat v Pomurju Anine zvezdice niso poznali, oziroma so jo poznali le redki. Najprej sem morala akcijo oglaševat po različnih medijih (intervjuji za televizije, radie in časopise), napisali smo ogromno mailov, plakatov… Skratka bilo je »noro« in hkrati vznemirljivo, ker si ljudi pripravljal na spremembe, katerih se mogoče šele sedaj zavedam kakšne smo naredili s tem,  da smo Anino zvezdico pripeljali v Pomurje. In ja, to je bila ena izmed najboljših odločitev v mojem življenju. In lahko povem, da je Pomurje Anino zvezdico lepo sprejelo. To je moj najboljše izkoriščen prosti čas.

Ljudje se zavedajo, da so revni, težko pa se jim je izpostaviti okolici. Pa ne za to, da bi se sami sebe sramovali, ampak zato, ker bi ljudje na njih gledali kot da so »sedmo čudo«. V bistvu pa smo vsi reveži. Skrivamo se za maskami, ki si jih nadevamo sami, da bi ugajali drugim. Skozi teh treh let sem spoznala marsikatero družino, vsaka s svojo zgodbo. Vsaka se me je dotaknila na svoj način. Družine in posamezniki ti prirasejo k srcu. Zaupajo ti in ti njim. Če bi lahko, bi pomagala vsem prijavljenim. V zadnji (3. akciji), sem prejela več kot 800 prijav. V 3. Božični akciji v Pomurju smo tako zbrali 12 ton hrane in pomagali 390 družinam. Tako, da lahko verjamete kako težko je bilo izbrati 390 družin (iz celotnega Pomurja,) ki bodo prejeli pakete hrane. Tudi meni ni enostavno, ko me kakšna družina kliče, zakaj ravno oni niso dobili paketa. Če bi lahko, bi pomagali prav vsem.

Kaj je ključno poslanstvo Anine zvezdice?

Moje poslanstvo je, da se prostovoljstvo in dobra dejanja širijo po celotnem Pomurju. Prav tako si želim Anino zvezdico v Pomurju razširiti do te mere, da se bodo vsi otroci v šolah, vrtcih začeli zavedati, da revščina ni samo v tujini, temveč da je tudi pri nas v Sloveniji. Prav tako dajem velik  pomen temu, da so dejanja tista, ki resnično štejejo. Otroci so naša prihodnost in pri njih je potrebno začeti ter jih učiti dobrih dejanj. Svoje prostovoljce najprej poučim o samem prostovoljstvu-kaj je pomembno in čemu je potrebno posvetiti  največ pozornosti. Pravim, da je komunikacija in zaupanje tisto ključno, kar oblikuje dober odnos med ljudmi. Večkrat jim tudi povem, da verjetno ne bomo mogli pomagati vsem prijavljenim in takrat je prijazna beseda še kako pomembna.

Anina zvezdica v Pomurju pripravlja več dobrodelnih akcij letno. Katere vse?

Vsako leto poteka božična akcija, ki traja mesec dni. Zame in ekipo nekoliko dlje, ker se je na akcijo potrebno pripraviti (sestanki z drugimi izpostavami po Sloveniji; pripraviti svoje skladišče;obvestiti medije-ljudi, organizirati kraje zbiranja  po Pomurju; prostvoljce,…) in kasneje še vse pospraviti itd. Je pa vsako leto več akcij, kateri se pridružujemo oz. s katerimi sodelujemo: humanitarna akcija Srce Sloveniji (zbiranje sredstev za šolske potrebščine za socialno ogrožene družine v Sloveniji), velika humanitarna akcija ob 140-letnici podjetja, Jub d.o. o.., Tomas sport-2 (naša družina je prejela nove čevlje) ali pa nas pokliče kakšna skupina/ posameznik, ki pripravlja kakšen dogodek/turnir in si želi, da bi zbirali hrano tudi na njihovem/njegovem dogodku. Večkrat tudi kdaj naredimo kakšno ekspresno akcijo za kakšno družino,če vidim da je družina res v hudi stiski. Lansko leto sem tako naredila ekspresno akcijo za gospoda iz Gornje Radgone in odziv je bil res super.  Opažam, da judje potrebujejo samo malo motivacije in vzpodbude, da pomagajo. Če mi čas dopušča se skušam res na vsa povabila tudi odzvati. Malo mi je kdaj zaradi študija težko vse uskladiti, ampak na koncu se vedno vse lepo izteče.

Kaj vse ljudje lahko donirajo?

Hrano z daljšim rokom uporabe in higienske pripomočke.

Delujete na osnovi prostovoljstva. Bi dejali, da je prostovoljcev dovolj? Ali drugače povedano: ali Pomurci radi pomagamo sočloveku v stiski?

Prostovoljstvo je izkušnja, ki jo priporočam vsem. Mogoče navzven izgleda, kot da samo sedimo in čakamo, da kdo prinese hrano, pa temu ni tako. V ozadju je veliko organizacije in tisti, ki mi stojijo ob strani od začetka do konca, vedo da ne moreš biti na pol pri tej akciji. Vsekakor potrebujem ob sebi ljudi, ki jim ni težko dvigniti paketov, zbirati hrane, pakirati hrane ali kakršna druga morebitna pomoč. Pomurci se pa definitivno spreminjamo, odprtost do drugih je vedno bila naša vrlina, temu pa še lahko dodamo dobrosrčnost. Spreminjamo se, rastemo v vseh pogledih, predvsem v miselnosti, in to je to kar šteje! Najbolj me veseli, ko vidim otroke, kako pridejo in darujejo ali pa ko predavam na kakšni šoli, kako pozorno poslušajo zgodbe o družinah, ki so se znašli v stiski. Ko pridem na kakšno šolo predavat o dobrodelnosti in prostovoljstvu, vedno najprej otroke vprašam, če vedo kaj je revščina. In ponavadi dobim odgovor, da so revni otroci samo v Afriki.  Če smo le pozorni okrog  sebe, lahko vidimo da je revščina tudi pri nas. In starši oziroma družina je tista, ki mora otroka poučiti o pomenu dobrih dejanj ter pomoči drugim. Navsezadnje so to naše bodoče generacije in one so tiste, ki bodo še bolj težile k spremembam. Ja, revščina bo žal vedno, vedno se bomo spopadali z njo. Vseeno pa, če bomo vsi dovolj osveščeni o sami revščini in o tem kako in kdaj pomagati komu v stiski, se bo tudi svet začel spreminjati. Čeprav sem mlada se spomnim, da smo par let nazaj vsi brez problema pomagali sosedu, če nas je potreboval, danes pa marsikdo soseda  komaj kdaj pozdravi, ne da bi mu še pomagal. Resnično se mi zdi, da pozabljamo na tiste temeljne vrednote, ki delajo svet boljši!

Če malo naredite primerjavo od leta 2013 do danes. Kaj se je spremenilo na bolje in kaj na slabše?

Definitivno vsako leto rastemo in se širimo. Z zbiranjem  smo začeli v Murski Soboti, danes pa lahko s ponosom povem, da se hrana zbira v vseh večjih krajih v Pomurju. Zbirajo podjetja, društva, šole, vrtci, zaposleni v podjetjih, posamezniki. Ponosna sem na vso pomoč in podporo iz vseh občin v Pomurju. Še vsaka občina katero sem prosila za pomoč, se je temu odzvala in to je res hvale vredno. Všeč mi je, da se dogajajo spremembe tudi pri teh ljudeh, ki imajo to moč in ta položaj, da lahko kaj spremenijo. 

Na slabše: ni se spremenilo nič, le to da je vsako leto več prošenj za hrano in posledično moram kdaj narediti res odklop  od akcije, da premislim kdo izmed vseh prijavljenih se bo uvrstil na seznam za prejemnike hrane. In te odločitve so meni osebno najtežje. Ker se vsako leto bolj širimo, imam posledično tudi več dela z organizacijo krajev in s tem kdaj in kje se bo prevzela hrana. Skratka lahko povem, da je dobra organizacija tista ključna, ki poskrbi, da akcija nemoteno poteka. Se pa zgodi, da tudi sama kdaj pregorim, kajti dela je res veliko in včasih sem bila po 5h dnevno  v skladišču- prišla domov, se najedla in spet šla nazaj pakirat, delit. In tu se res lahko zahvalim svoji družini in prijateljem, da me ne pustijo same.

Na kakšen način izberete družine in posameznike, ki so najbolj pomoči potrebni?

Najprej vse prijave sprejmem in preberem. S prijateljico, ki mi pri prijavah pomaga, naredim kakšen dodaten klic, da se prepričam o situaciji v kateri se družina nahaja. Če kdaj naletim na koga, ki pomoč izkorišča, pa pri meni dobi črno piko, kar ne pomeni nič dobrega. Moj namen je, da ljudje, ki hrano darujejo, v Anino zvezdico zaupajo in da verjamejo, da hrana gre v prave roke. Če sem iskrena pa najbolj zaupam svojemu občutku in takrat, ko družino vidim, slišim. Nekako zdaj že vem, kdaj kdo resnično potrebuje pomoč in kdaj temu ni tako. Ker pa je prijav vedno več kot pa se zbere hrane, se nobeni družini hrane vnaprej ne obljublja, ker nikoli ne vem koliko hrane se bo dejansko zbralo. Vsekakor pa vztrajam pri tem, da če vodim izpostavo v Pomurju, da gre hrana pravično v vse kraje v Pomurju in ne le v en del. In mislim, da je to edino pošteno do vseh.

Kakšna akcija Anine zvezdice se obeta v bližnji prihodnosti?

Trenutno sem v fazi dogovarjanja z Radenska d.d. Radenci, v okviru humanitarne note na Maratonu treh src, ki bo maja letos.  Letos si želim izpeljati še en dogodek, ki pa naj zaenkrat ostane skrivnost.

 Kaj pa posamezniki, ki bi vam želeli donirati izven obdobja napovedanih akcij. Kako to lahko storijo?

Vedno sem dosegljiva preko maila (amadea.gomboc@gmail.com). Tako, da mi lahko pišejo kadarkoli želijo pomagati. Vse družne, ki potrebujejo pomoč so na mojem seznamu. Tako, da, ko steče kakšna akcija ali če kdo želi darovati izven akcij je vsekakor dobrodošel. Naše družine bodo vsekakor hvaležne za pomoč.

 In posamezniki, ki bi se želeli vključiti in sodelovati kot prostovoljci pri Anini zvezdici? Lahko to storijo tako, da kontaktirajo Vas osebno?

Pri meni so dobrodošli vsi, ki si to delo želijo opravljati prostovoljno in s srcem. Lahko povem, da smo ekipa, ki je večino časa nasmejana, tako da slabe volje pri nas skoraj ne boste videli. Meni osebno pa ja najbolj pomembno to, da vsi, ki se k Anini zvezdici v Pomurju pridružijo, v prvi vrsti zaupajo meni in da lahko tudi jaz zaupam in računam na njih.

Da res delate dobro, so dokaz številna priznanja, ki ste jih prejeli.

Vsa priznanja, ki sem jih dobila so le dokaz, da delamo dobro in da Pomurje nazaj dobiva tisto pravo podobo človečnosti. Čeprav nas kdaj obdaja tema in ne vemo kam in kako naprej. Je pomembno, da dvignemo glavo in se podamo za tisto majhno lučko, ki nam kaže pravo pot.

Pa še zaključna misel za vse Pomurke in Pomurce iz Vaše strani.

Resnično sem ponosna na vse, ki so že bili del nas in da bom še toliko bolj ponosna na vse tiste, ki se nam boste znova in znova priključevali. Dobra dejanja se morajo širiti in več nas bo, boljši bo svet. Hvala vsem, ki nam zaupate in hvala moji ekipi, ki je z mano. Sama res ne bi zmogla vsega in zaradi tega sem res hvaležna vsem, ki pomagate meni in posledično vsem našim družinam, ki nas potrebujejo. Vsem pa polagam na srce, da se trudite, da ne obupate in da sledite svoji viziji in ciljem, hkrati pa ne pozabite na druge. Lepa beseda vedno lepo mesto najde!

Foto: Amadea Gomboc

Več fotografij v spodnji galeriji...