Vlado Kreslin: »Upokojitev? Ptič težko neha s petjem.«

Vlado Kreslin, pevec, glasbenik, producent, igralec, pisec pesmi. Prekmurec. Beltinčan. Ptič. Legenda. Njegove pesmi pojejo tako mladi kot stari, s svojim novim albumom pa Vlado dokazuje, da svoje delo še vedno zelo dobro obvlada. Pa poglejmo, kaj vse nam je Vlado zaupal med pogovorom…

Vlado, izdali ste že 17 albumov. Vaš zadnji album »Če bi se midva kdaj srečala« je torej že 18. povrsti. Kje črpate navdih za toliko skladb? Zakaj ste se odločili, da k sodelovanju za novi album povabite toliko glasbenikov različnih glasbenih zvrsti?

Album »Če bi midva se kdaj srečala« sestavlja devet novih, avtorskih pesmi, posnetih samo za ta CD, ostalih sedem pa je nastalo v minulem letu v sodelovanju z različnimi glasbeniki. To so bili Kubanec Ariel Cubria, s katerim izvajam njegovo salsa verzijo »Tiste črne kitare«, bosanski pevec sevdalink Damir Imamovič, s katerim sva napisala pesem z naslovom »Vlado i Dado«, zasedba Guisse, dvema Afričanoma, s katerima smo lani posneli prav tako en album ter katalonski orkester Barcelona Gipsi and Klezmer Orchestra, s katerimi sem tudi lani posnel ploščo v Barceloni. Dosti vsega in precej različnega torej.

A je kateri izmed vaših albumov prav specifično namenjen rodnemu Prekmurju, Beltincem? Vas morda katera izmed vaših sklad posebej povezuje z domačim krajem?

Če pesnik razloži svoje pesmi, jih v nekem smislu uniči. Vsak bralec ali poslušalec mora najti v njih svojo zgodbo, zato jih ne bi rad preveč razlagal, seveda pa ne moremo kaj, da v komadu »V parku za gradom« ne bi zaslutili beltinskega parka in gradu, v »Joužeku« Jožeka Kocipra, legendarnega beltinskega muzikanta, v »Sami naši« naše izseljence ali Muro in Veržej v »Tam v meglicah nad mursko vodo«, sem pa v predgovor pesniške zbirke »Venci-Povest o Beltinški bandi«, zapisal: »Posvečeno mojemu rojstnemu kraju.«

V Prekmurju sta nekoč prevladovala predvsem poljedelstvo in živinoreja. Kako ste torej sploh prišli na idejo, da ste se odločili za črno kitaro? Kako so se na to odzvali vaši starši? So vas podpirali?

Doma smo bili tako imenovani »srednji sloj«. Ta je bil tudi v Jugoslaviji najbolj razširjen. Torej, »uslužbenska« družina z vrtom, eno ali dvema svinjama, ki je nekaj let gradila hišo. Hočem povedati, da nismo bili kmetje, sicer pa v tistih časih ni bilo nič posebnega, da so se kmečki otroci šolali na visokih šolah - tudi glasbenih. Pri osemnajstih sem odšel od doma in nisem spraševal staršev, kaj si mislijo o mojem ukvarjanju z glasbo, ki mi je sicer za nekaj let podaljšala študij. Vse je potekalo precej naravno, študij in glasba, služba in glasba, potem na neki točki pa samo še glasba.

Danes vemo, da vas družina ne le podpira, temveč spremlja tudi na koncertih. Kakšni so občutki, ko z očetom stojita na odru pred tisočglavo množico?

Mamo in očeta sem »potegnil« v muziko, to pa predvsem zato, da sta aktivna, da potujeta, srečujeta ljudi, kraje, ideje. Da je to dobro za starejšega človeka, se je videlo tudi pri muzikantih Beltinške bande, ki sem jim zmeraj, ko smo se poslavljali, povedal datum, ko imamo naslednji nastop. Tako so imeli cilj, da so se do takrat čuvali…

Živite v Ljubljani. Kako pogosto se vračate v domače kraje? Kaj vam pomenita Prekmurje in domači kraj Beltinci?

Verjetno nisem prvi, ki opaža, da domači kraj ceniš bolj, čim dlje od njega si.  Rojstni kraj, prijatelji iz mladih let, … vse to nas najbolj zaznamuje. Rad sem doma, rad sem po svetu. Ceniti moraš oboje in če ima drevo močne korenine, lahko razrašča svoje veje daleč naokrog.

Vaši koncerti so v hipu razprodani, vaš urnik je nenehno poln. Imate na tem urniku mogoče planiran tudi kakšen koncert v domačih krajih?

Seveda. 26. junija bomo na Soboških dnevih, 28. avgusta pa v Bodoncih.

A se sami odločate, kje boste nastopali in kdaj? Nemalokrat je namreč slišati, da v Prekmurju nastopate preredko in da si vas ljudje želijo slišati in videti pogosteje.

Včasih me ljudje sprašujejo, zakaj ne pridemo nastopat v njihov kraj in podobno. Gostovanja, torej koncerte, prirejajo organizatorji, ne izvajalci. Mi kot nastopajoči smo le povabljeni. Včasih in ponekod je vabil  več, včasih manj.

Vsekakor ste legenda, na katero smo Prekmurci izredno ponosni. Kako se počutite v tej vlogi »legende«?

Pravzaprav se počutim kot »nelegenda«, karkoli že to pomeni, mi je pa všeč, ko slišim, kako je potekal pogovor med igralcem Evgenom Carom in škofom Gezom Filo, ko sta pred leti šla skupaj z našega koncerta v Cankarjevem domu. Nekaj časa sta korakala v tišini, potem pa je Evgen dregnil škofa: »Fajn, ka sva Prekmurca, nej?«

Letos vas ni bilo med nastopajočimi na 59. Bujti repi v Ljubljani, kjer ste do sedaj nastopali skoraj vsako leto. Kako to, da niste nastopili? Vas lahko pričakujemo prihodnje leto?

Zelo sem vesel vseh teh vabil in nastopov na prekmurski Bujti repi, na kateri sem prisoten praktično od leta 1972, ko sem začel s študijem v Ljubljani. Takrat seveda kot obiskovalec, jedec in pivec. Mislim, da bi bilo dolgočasno in neumestno, če bi nastopal vsako leto.

Za vami je že 46 let glasbene kariere. Kakšni so vaši načrti v prihodnje? Koliko let vas bomo še lahko poslušali na koncertih? Razmišljate o upokojitvi ?

Upokojitev? Ptič težko neha s petjem. Če se samo spomnim Beltinške bande ...

In še misel za konec?

Stih, se nanaša na beltinskega rojaka, ki je cepil jablano na svojski način:

V predmestju Montreala majhen dom,

na vrtu jablana ,kot božji tron,

v visoko veje gor v zrak moli,

na vsaki jabka z ene prekmurske vasi!

Naši, sami naši, povsod po svetu, sami naši!