Osebna izpoved Mirana Gomboca: Moje služenje vojaškega roka 1990/91

Mineva 25 let, odkar smo si Slovenci izborili svojo lastno državo. Časa izpred četrt stoletja se spominja tudi Miran Gomboc iz Radenec, ki je v letih 1990/91 služil vojaški rok. Njegovo zgodbo iz vojne za Slovenijo, ki jp je zapisal sam, objavljamo v celoti. 

Kako začeti? Najboljše na koncu. NE vojska ; NE vojna… Nikoli več.

V četrtem letniku srednje šole smo bili 18 letni fantje naborniki in primerni kandidati za Jugoslovansko ljudsko armado. Jaz kot zaprisežen rocker in pacifist sem se služenju vojaškega roka želel izogniti, saj sem imel težave s hrbtenico. Zdravnik mi je napisal, da sem zaradi tega nesposoben za vojsko, vendar mi je v Mladiki v Ljubljani bilo dopovedano, da sem »delimično sposoban« z oceno -3.

Mesto mojega enoletnega mučenja je bil Varaždin. Stric, ki je bil takrat na nekem položaju, mi je dal na izbiro še Ljubljano.. vzel sem Varaždin, ki je od mojega doma v Radencih oddaljen 45 minut, kar sem videl za dobro priložnost, da bom ob izhodih v mesto lahko šibal domov. In tako je tudi bilo.

Začelo se je 15. 9. 1990.

Vojni rok sem služil v kasarni Kalnički partizani in sicer kot vezist – telefonist. Komandant kasarne, ki je bila največja daleč naokrog je bil, takrat še podpolkovnik, Berislav Popov. Ja, slišali ste že za njega. Moj prvo nadrejeni je bil 27 letni Dragan Bubalo. Fajn dečko. Poštenjak.

Prvi dnevi so že potrdili domnevo, da bom leto preživel v množici fantov, kateri se delijo na normalne, čudne in pa vojne fanatike. Na mojo žalost je bilo drugih in tretjih več kot prvih. Spoznal pa sem Mariborčana, s katerim sva se dobro razumela in postala prijatelja. Boštjana Laha. Še zdaj sva v stikih, ukvarja se s fotografijo. Njemu je uspelo, da so ga kot neprištevnega predčasno poslali domov. Srečko.

Poslušal sem, kaj so mi priporočali kolegi, ki so vojsko že dali skozi. Ker sem imel končano ekonomsko šolo sem bil takoj primeren in izbran za »čatoja« oz. človeka, ki bo pisal na pisalni stroj oz. skrbel za tajnšike zadeve naše čete in njenega poveljnika, kapetana Gorana Labana.

Drugi cilj, ki sem si ga zastavil je bil ta, da sem se pridružil vojaškemu orkestru in sicer kot bobnar v zabavni zasedbi in klaviaturist v narodni zasedbi (tu bobne nisem mogel igrati, saj nisem prav razumel njihove ra-ta-ta-ratarata-ra-ta-ta… ritme).

Že prvi teden sem se prijavil za »lekarski pregled« oz. zdravniški pregled in poslali so me v Vojno bolnico Zagreb. Tam sem opravil vse možne preglede in nazadnje pogovor pri dr. Trontlju. Bil je »naš«, Slovenec in razumel me je kaj mu želim sporočiti. Ja, hotel sem, da me pusti domov kot nesposobnega. Povedal mi je, da je kvota za to že izpolnjena in da me ne more odpustiti, da pa bova kaj napisala v vojaško knjižico. In res mi je napisal skoraj vse kar je mogoče. Bil sem oproščen nošenja orožja, nošenja bremen, ki so težja od 3 kg, čiščenja, marširanja, telovadbe (ki sem jo sicer imel rad)… skoraj vsega. Bil sem zadovoljen. Manj pa so s tem bili zadovoljni v moji četi, predvsem sovrstniki, saj so videli, da »hvatam krivine«. Zakaj pa ne, če lahko.

Hitro po tem sem bil povišan v desetarja, pa še zdaj ne vem na podlagi česa. Imenovan sem bil v radio-relejni oddelek, ki bo skrbela za neke naprave, če bi slučajno bilo kaj… ne vem kaj. Te naprave nikoli prej in nikoli pozneje niso prav delale… torej smo bogu kradli čas. Poleg mene smo bili v oddelku malo starejši nepismeni pastir, vendar dober dečko, po imenu Izet. Imel sem ga rad, saj ni bil škodljiv – rekel bi celo zabaven in prijeten. Tisti drugi pa je bil moja nočna mora. Ker je bil aprilec in torej že stari vojak, sem ga moral ubogati, čeprav sva imela oba isti čin. Bil je Vojvodinec in priliznjenec. Nimam časa, niti želje, da bi še kakšno besedo trošil zanj.

Moja »služba« v radio-relejnem oddelku je bila v zgradbi komande, v pritličju, medtem ko so bili v višjih nadstropjih Popov in njegovi podrejeni.

Moj vsakdan je potekal približno tako. Dežuranje v radio-relejni sobi je trajalo 6 ur za eno izmeno. Ker smo bili trije, se nam je ciklus vedno za 6 ur premaknil. Če sem šel torej danes »delat« od polnoči do šestih zjutraj, sem potem šel ob sedmih na zajtrk in na počitek in bil sem praktično prost do naslednjega dežurstva, ki je bilo isti dan od 18.00 do 24.00 . In tako vsak dan znova.

Bilo mi je super… imel sem radio, imel sem walkman in kasete… uživancija. V prostem času pa pivička in napolitanke v kantini, ali ležanje, ali pa košarka. Naj povem še to, da smo v nočni izmeni itak spali.

Na pouku oz. nastavi nisem rabil hoditi. Sem pa bil vljudno povabljen na streljanje v tarčo. To sem imel rad in dosegel sem najboljši rezultat med vsemi. 5 dana nagradno. Super.

Izhode v mesto smo mladci imeli dokaj urejene, ni bilo nekih problemov. Mene načeloma ni vleklo preveč v mesto, saj je bilo kar precej oddaljeno od kasarne. Zdaj mi je malo žal, da nisem večkrat šel, saj Varaždin bol slabo poznam. Mi pa je pri srcu. Vedno se na morje vozim skozi Varaždin.

Drugi razlog zakaj nisem hodil v mesto je pa ta, da sem rajši vsake toliko časa prosil za »nočenje«. To je, ko ti pridejo tvoji ali punca na obisk in te spustijo ven od sobote do nedelje in prenočiš izven kasarne. To sem redno koristil. Mislim, da sem iz tega iztržil kar okrog 30 dni, ki sem jih za vikend preživel doma. In v Super Li-ju, ki je bil takrat top destinacija.

Tako kapetan, kakor sovojaki so vedeli, da hodim domov in niso imeli nič proti. Ko smo želeli v četi kupiti videorekorder in nismo znali kako, se je en spomnil in na glas rekel: »Gomboc ide kuči, pa može kupiti u Grazu… to mu je blizu«. In tako je bilo.

Februarja se je pol kasarne selilo na Slunj, vojaški poligon v bližini Plitvičkih jezer. Tam so nekaj dni potekale vojne vaje za tankovski oddelek. Kot so rekli, so vaje potekale odlično in za nagrado so Popova povišali v polkovnika. Menda so zadevali cilje na razdalji 50 km. Te že.

Meni je teh 5 dni terena ostalo v spominu samo po tem, da smo spali v lesenih barakah, brez oken in da nas je vse svinjsko zeblo.

Bivanje na Slunju smo predčasno končali, saj je prišlo do incidenta v bližini – zgodil se je Pakrac in streljanje na avtobus hrvaških policistov. Takoj smo se vrnili v kasarno.

ZAČELO SE JE…

Nič več ni bilo izhodov v mesto, nič več nisem šel domov. Isto kot oficirji, ki so spali v kasarni. Razglašene so bile IZREDNE RAZMERE. Živčnost, strah… nihče nič ne pove… mobitelov še ni.. televizija pove kaj lahko. Smo pa na srečo imeli v kasarni precej veliko pošto in v njej 4 telefonske govorilnice in sem vsak dan bil na vezi z domačimi.

In tako od februarja do začetka julija 1991. Slovenija se je začela »odcepiti«. Janša. Še prej, decembra plebiscit, katerega sem se tudi udeležil in se odločil ZA SLOVENIJO.

ČETRTEK, 27. 6. 1991

Bil sem na nočni izmeni moje radio-relejne službe in v jutranjih urah nočnega programa Radia Slovenija slišim, da se iz kasarne v Vrhniki in Postojni premikajo oklepna vozila JLA. Nekaj hudega prihaja – to mi je prvo padlo na pamet. Komaj sem dočakal jutro, da sem šel na zajtrk in podelil novico z ostalimi Slovenci. Vsi smo bili prestrašeni. Po celi kasarni pa je že bilo moč začutiti, da se tudi naša kasarna pripravlja za vojaško posredovanje. Vsa oklepna vozila so bila pripravljena, oficirji pa so bežali sem in tja. Panika je….

Zvečer smo v tišini gledali dnevnik in čakali kaj bo. Prej omenjeni Dragan Bubalo pride do mene in me prosi za šampon – Fa , ki sem ga nosil iz Avstrije, njemu pa je mogoče glih zato bil všeč.

Strah me je… Kapetan Laban me pokliče v pisarno in mi na kratko razloži situacijo. Malo po svoje seveda. Glavno, ne uvrsti me med vojake, ki grejo v oklepnike in v Gornjo Radgono, kot smo kasneje ugotovili. Večina mojih sotrpinov iz čete veze je šla, tudi nekaj »gušterjev«, jaz in mlajši vodnik Matej iz Izole, pa nisva šla. Hvala bogu.

Vojski je bilo povedano, da so Jugoslavijo napadli plačanci in ekstremisti, mi pa da gremo branit meje. Meni sicer tega ni bilo potrebno »prodajati«, saj sem vse izvedel iz slovenskega dnevnika in pa od domačih preko telefona.

Sledili so si dogodki… tanki proti Ormožu… preboj preko mosta, spopadi… nadaljevanje proti Radencem in Gornji Radgoni.

Mislim da je bila sobota… spal sem … zbudijo me … in pravi : »Bubala so ubili«. ??? Kaj? Kje? »V Radencih«. ???? Zajela me je panika in strah… bil sem prepričan, da bom zaradi tega kaznjen, saj sem doma v Radencih. Na srečo se moje slutnje niso uresničile.

Z Matejem sva se dogovarjala, da bova pobegnila. Tu več nimava kaj iskati. Delala sva plane. Klical sem domov mamo in ji rekel, da ne bom zdržal in da bom pobegnil. Mama na drugi strani me roti, naj ostanem… da ne vem kaj bo.. in da je doma še hujše.

Matej mi pove, da bo v nedeljo prišla na obisk njegova teta iz Ljubljane in da bo pobegnil. Povabi tudi mene. Zrihtal sem si, da sem bil v tistem času na dolžnosti v svoji relejni postaji, ki je bila v neposredni bližini »kapije« oz. vhoda-izhoda v kasarno. Zmenila sva se, da takoj ko pride teta, da me obvesti s trkom na okno in greva DOMOV. Ni ga… gasneje izvem, da je pobegnil. Pustil me je tam…

Tavam po kasarni in se na poti v pošto ustavim pri kamionu naše čete, kjer povprašam kolega kaj je novega. Pravi mi, da bo čez 30 minut zračni napad na Mursko Soboto. Bežim v telefonsko govorilnico  in kličem mamo. Razložim ji, kako sem in ji povem za zračni napad. Čez par minut mi pove, da je začelo »tuliti« zvočno opozorilo za zračni napad.

Opazijo, da hodim ob ograji in gledam ven. Pridruži se mi vojak, ki mi pravi, da me dežurni kasarne kliče. Grem. Dežurni kasarne je slučajno moj kapetan Goran Laban. Sprašuje kako sem. Ali mislim pobegniti? Zanikam. Pravi mi, da mi je tu boljše, da ne grem v vojno.

TOREK, 2. 7. 1991

Kapetan Laban me pokliče k sebi in mi razloži, da prihaja iz Koprivnice kolona oklepnih vozil in da rabijo vezista, starega vojaka. Gledam ga, on pa mi pravi, da naj se ne bojim, da ne grem v Sloveniji ampak vzpostavit eno zvezo na Varaždin breg. Ni mi vseeno – nimam izbire. Pove mi, da se javim v kuhinji, kjer mi bodo napolnili nahrbtnik in da se javim pri oklepniku številka 14.

S polnim nahrbtnikom in s puško na rabim pridem pred BVP (borbeno vozilo pešadije). Povem kdo me pošilja in zakaj sem prišel. Nepoznani oficir mi pove, da je on tu vezist in mojo puško, ki je imela leseno kopiti, zamenja s Kalašnikovim, ki ima le-tega zložljivega. Pokaže mi sedež, kje bom sedel.

Nič mi ni jasno. Nihče nič ne pove. Kam gremo?  Ko zahrumijo motorji tankov in vidim, da se mi peljemo preko Drave, spoznam, da me peljejo domov. Ampak ne tako kot bi jaz želel.

Po nekaj minutah mi v roke porinejo zemljevid, na katerem je z modrim tušem začrtana pot do Gornje Radgone.

Po glavi mi gredo razni scenariji in tudi načrti za pobeg, ko bo prva priložnost.

Ker nisem nikogar od 9 preostalih ljudi poznal, nisem komuniciral. Od strani me je opazoval en vojak, ki je po moje razumel za kaj gre. Vprašal me je, če sem tu doma. JA. Reče mi, da je iz Beograda, da je malo starejši, saj je že končal fakulteto za gradbeništvo in se mi ponudi, da mi pomaga. Pove mi, da bi se on enako počutil, če bi šli s tanki nad Srbijo oz. Beograd.

Še vedno ne komuniciram… Občutek, ki se ga ne da opisati…. Predvsem pa – strah. Bom preživel?

Pridemo čez Kog .. v en gozd.. Skozi majhno lino vidim malo. V gozdu vse zeleno od teritorijalcev. Poveljnik iz da ukaz, da če kaj vidimo – da streljamo. Vsi vidimo – noben ne strelja. Mladi smo, domov nas pustite.

Ker smo bili vozilo za zveze, nas je bilo lahko prepoznati, saj smo bili v sredini kolone, iz našega oklepnika pa je mrgolelo nekih anten. Torej pomembna in lahka tarča.

Iz gozda pridemo na čistino – BUUUUMMMM… Zadela nas je tromblonska mina. Po vozilu se vije gost, sivo-rjavi dim… strupen… kašlam… Ne spomnim se, da imam pri sebi plinsko masko. Odprejo se zadnja vrata in poveljnik vozila ves krvav vpraša: »Je kdo ranjen?« Ta isti je bil na tistem sedežu na katerem bi moral sedeti jaz. Od naprej slišim glas voznika, ki pravi da je ranjen. Zrno tromblonske mine mu je razcefralo stegno … groza.. Bežimo v jarke in se poskrijemo.

S hrbtom obrnjen proti oklepniku gledam, kako krogle teritorijalcev lupajo staro SMB barvo. Moram napolniti puško… storim… ne streljam.. le na koga? Na svoje? Streljanje traja pol ure, potem pa samohodka za nami zravna z zemljo levi in desni breg. Na levi strani sadovnjake, na desni gorice. Premirje in »nemir« do večera… kaj bo jutri?

Ponoči zvem, da je ranjenega poveljnika iz našega oklepnika odpeljal rešilec in da je baje ranam podlegel. To bi lahko bil jaz. Prav tako odpelje rešilec voznika. Zaželim si, da bi bil ranjen… to bi pomenilo, da bi me odpeljali v civilno bolnico.

Poročilo pravi, da je oklepnik zelo poškodovan. Odpovedalo ja orožje, sistem za nočno vožnjo, prav tako naprave za zvezo… praktično smo bili neuporabni. Molim, da gremo nazaj v Varaždin, kar je bila ena od opcij. Na žalost se uresniči druga, da gremo naprej v Gornjo Radgono. Noč preživimo v zaprtem oklepniku, saj obstaja nevarnost, da nam kdo vrže kaj notri. Recimo kako bombo. 8 preostalih »borcev« ne spi celo noč… kadimo Opatijo in Partner 100… bljak.. Vsi smo konkretno opečeni po obrazu od strupenih plinov tromblona.

Naslednje jutro nadaljujemo pot proti Radencem. Gremo preko Gibine. V Stari Novi vasi kot za šalo rušilec-bager-tank odstrani barikade iz opeke. Spet se kolona giba… Poči … BUM… Spet so nas zadeli, tokrat v gosenico, ki pa je lažje poškodovana. Naš oklepnik je sedaj tretji v koloni. Ob vstopu v Hrastje Moto prvemu oklepniku uspe nadaljevati pot proti Radencem, kjer mu »odpihnejo« kupolo, vojaki pa se predajo.

Tank pred nami pa zadenejo prav tako v kupolo. Cela kolona obstane, vojaki spet bežimo v jarke. Gledam proti poškodovanemu tanku…. Dva vojaka skočita nanj in iz kupole potegneta ranjenega voznika… še zdaj ne vem ali je ostal brez nog ali pa mu je samo kri tako lila, da nisem videl nog.

Odpovem…  V jarku me trese, ko mi pri ušesu en strelja… meče me v zrak.. spet moram polniti puško… ampak ne streljam. Ni to zame.

Bila je sreda… Streljanje traja od desetih do dvanajstih… do kosila torej… Potem razglasijo premirje.. Izpraznim puško, naboj si pospravim v žep v srajci.

Pošljejo nas ležat na travnik pred prvo hišo desno v Hrastje Moti, če prideš iz strani Ljutomera. Razporedijo stražo. Prej omenjeni vojak iz Beograda pride k meni in mi ponovno ponudi pomoč pri pobegu, če mu seveda zaupam. Bal sem se.

K prvi hiši smo šli pit vodo.. bila je pipa pri hlevu… vidim, da je možnost pobega, … ampak me je strah, da me ne bi teritorialci »zrihtali«, če bi videli, da bežim. Oklevam… oklevam 1 uro.. Potem pride Beograjčan k meni in pravi, da sem pozen… da so me začeli opazovati in da sem zamudil priložnost.

Pokliče me general Vlado Trifunović. Ve vse o meni. Ve da sem tu doma. Malo se pogovarjava in on izreče besede, ki jih ne bom pozabil: »Mogoče tvoji otroci ne, ampak vnuki te bodo imeli za heroja«.

Naslednjih nekaj ur smo ob vročem sonci čakali kaj se bo zgodilo. Obstajali sta dve opciji. Prva je, da počakamo na Popova in kolono iz Radgone in druga, da nadaljujemo pot v Radgono, kjer bomo pomagali Popovu pri umiku.

Na srečo ob kakšnih petih popoldan izvemo, da čakamo na Popova in da se vračamo v Varaždin. Nevarnost pa so predstavljale zahteve teritorialcev, da moramo obvezno iti nazaj po isti poti, kot smo prišli. To bi pomenilo, da bi spet bili ujeti v konvoje in predvidevalo se je, da bi bilo hudo.

Popove je rekel, da gremo po glavni cesti.. najprej Veržej.. in naprej do Varaždina. V Veržeju sem gledal, kako ob cesti stojijo ljudje, se derejo na nas in nas pljuvajo… Ampak jaz nisem želel biti tu… MORAL SEM ITI.

Po mučnih 10 urah vožnje smo končno prišli v kasarno. Noge so me bolele, da nisem mogel hoditi.

Zagledam kapetan Laban, ki mi je ob odhodu zlagal, da grem na Varaždin breg. Takrat mi je tudi rekel, da če mi bo manjkal las iz glave, da bo vzel čine dol in ga lahko pljunem v obraz. Ko me je zagledal takega… je samo spustil glavo… sram ga je bilo. Nisem ga pljunil.

Bil sem vesel, da sem se vrnil.. Ostalo mi je še slaba 2 meseca za odslužiti.

Naslednji dan je bila norišnica. V kasarno sta pripeljala 2 avtobusa Lasta iz Beograda. Starši so prišli iskat svoje otroke, da jih peljejo domov. Izhoda v mesto ni bilo, so pa bili dovoljeni obiski v kasarni. Bila je muzika, jedlo se je in pilo.

Šel sem na pošto in poklical domov. Mama se javi in cela razburjena vpraša zakaj se že 2 dni ne javljam. Povem ji: »Bil sem v vojni. Bil sem s tankom v Hrasje Moti.«

Vse kaj zmore je, da mi reče, da sta z očetom takoj pri meni. In sta v eni uri prišla. Jaz sem pravkar čistil puško, ko so me poklicali, da imam obisk. Vse pustim kot je… pač obisk. Takrat nisem vedel, da sem zadnjič videl svoje vojaške »cimre«.

Grem ven in se objamemo.. Vsi smo šokirani.. Pogovarjamo se o vsem možnem…

Mimo pride Matej.. fant iz Celja, kolega.. ustavi se in pravi: »Miran, danes bežimo vsi Slovenci.«

??? Najprej se začudim, pogledam očeta, ki prikimava.

PLAN POBEGA

Ker smo imeli dovolj časa, smo podrobno proučili situacijo, kako kaj s stražarji itd. Problematičen je bil le en stražar, ki je šetal gor in dol. Drugi je dobil za jesti in si je malo spočil in vsedel.

Plan je, da preskočim ograjo ob stari kapiji, ki ima železno trdo ograjo.. višine 2,5 metra. Staršema povem, da naj se odjavita in z avtom prideta v bližino, da bomo lahko takoj odpeljali.

Na mesto pobega je gledalo »mitraljezko« gnezdo, v njem dva vojaka s puško. V neposredni bližini pa košarkarsko igrišče, na katerem so igrali fantje basket. Vprašam jih, če lahko tudi sam igram in da bom počakal da končajo. Slečem si vojaško srajco in ostanem samo v beli spodnji majici.

Preverjam kako je s problematičnim stražarjem.. Ni še bilo ugodno… Počakam par minutk… Starša nestrpna.. rumeni golf je prižgan. Preverim ponovno stražo in vidim, da stražar obrnjen stran in daleč od mene.

PRED MANO JE SAMO ŠE 2,5 METRA OGRAJE. Ker sem treniral košarko mi skok čez to ni predstavljal težave. Vzele sem zalet in HVALA BOGU brez težave preskočil ograjo. Skočim hitro v avto in se naglo odpeljemo.

OLAJŠANJE… VESELJE.. ŠE VEDNO STRAH.. SAMO DA PRESTOPIMO MEJO.

V Gibini teritorialci s puškami zaustavijo avto. Povemo jim kakšna je situacija in z veseljem nas spustijo v Slovenijo.

Ob prihodu v našo ulico so vsi čakali. Občutki so bili izjemni. Sosedu policaju izdam podatke, ki sem jih imel kot vezist in sem jih poznal. Takoj javi dalje. Precej pomembne informacije.

To je bilo v četrtek, 4. 7. 1991.

Naslednji dan grem v trgovino. Trgovina Maja, ni je več. Hodim med policami in vidim, da me prodajalci čudno gledajo. Pogledam drugič, spet gledajo. Pa stopim do njih in vprašam kaj je narobe? Če mislijo, da sem kaj ukradel saj imam čuden občutek.

Vprašajo me: »Ti si tisti, ki si bil v tanku v Hrastje Moti?« Zasmejem se.. »Jaz sem ja.«

Na kratko razložim svojo zgodbo.. prvič od kakih 100x, ko sem jo kje pripovedoval.

No, zdaj sem jo prvič javno povedal. Tako priložnost sem imel že takoj po vojni, saj so me tudi takrat novinarji zaprosili, da jo bi. Nisem bil pripravljen. Samo, da je konec.

Zdaj, po 25 letih, pa zgleda sem. Lepo.

Čeprav je celotna stvar trajala samo nekaj dni, je pri meni pustila hude posledice v obliki depresije, anksioznosti, paranoje, socialne fobije itd. Še vedno je to rahlo prisotno, vendar sem pa se tega v veliki večini uspešno rešil. Zame je bila vojska eno leto stran vrženega življenja.

Novinarka mi je predlagala, da bi zgodbo sam povedal, vendar pa na to ne vem če bom kdaj pripravljen. Že pri pisanju sem živo podoživljal in se nisem dobro počutil. Ko sem za ta intervju povedal hčerki, je bila cela navdušena. »Super, na radiu boš govoril.« Škoda. Bo pa poslušala mo

Naj povem še to, da sem bil kakšno leto po vojni klican na sodišče v Mursko Soboto kot priča proti generalu Trifunoviću in polkovniku Popovu.

Pred leti sem bil sprejet med veterane vojne za Slovenijo.

NE vojska ; NE vojna… Nikoli več.

Avtor: Miran Gomboc, Radenci