Drago Štumpf postal častni predsednik ZZB NOB Radenci

12. marca letos je na letošnji redni letni konferenci Krajevne organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Radenci bil sprejet sklep, da se za dolgoletno vodenje organizacije dosedanjemu predsedniku Dragu Štumpfu podeli naziv častnega predsednika te organizacije. Izdelano listino častnega predsednika so mu predali na dan nekdanjega praznika Dneva vstaje slovenskega naroda 22. julija v prostorih organizacije, v nekdanjem Zdravstvenem domu Radenci.

Že na pomladni konferenci je novoizvoljeni predsednik Darjan Mencigar o prejemniku listine častnega predsednika prebral: »Drago Štumpf se je rodil 1. novembra 1927 v narodno zelo zavedni radenski družini. Že v rani mladosti se je vključil v društvo Sokol, ki je spretno združevalo promocijo športne kulture in širjenje slovanskega duha. Živo se spominja tistega usodne nedelje aprila leta 1941, ko so okupatorji zasedli in razkosali slovensko ozemlje. Tudi po Radencih so kmalu zaplapolale zastave z nacistično svastiko.

Drago je bil tedaj že dovolj odrasel, da je lahko iz vsakdanjega življenja razbiral, kako so okupatorji postopoma in z različnimi ukrepi poskušali na silo izbrisati vse, kar je bilo slovenskega oziroma slovanskega. Ko je 1944. leta dobil od okupatorja poziv za odhod v Arbeitsdienst (torej delovno službo), ki je bila neke vrste priprava na vpoklic v nemško vojsko, se je odločil za odhod v partizane. K sreči je imel stik z dobro organizirano mrežo aktivistov OF, s pomočjo katerih je kljub velikemu tveganju varno prispel med partizanske borce na Pohorje. Tam so ga dodelili v oboroženo kolono, ki je spremljala osvobojene nemške ujetnike francoske in angleške narodnosti na osvobojeno Dolenjsko. Po krajšem vojaškem usposabljanju se je Drago priključil borcem Cankarjeve partizanske brigade. Postal je kurir komandanta prvega bataljona navedene brigade. Cankarjeva brigada je tedaj predstavljala obrambni zid osvobojenega partizanskega ozemlja Južne Dolenjske pred vdori Nemcev in njihovih sodelavcev domobrancev. Zaradi večkrat izkazane hrabrosti v številnih bojih je bil Drago nagrajen s šolanjem za vojnega letalca.

Ker v domovini takrat za kaj takega seveda ni bilo nobenih organizacijskih možnosti, je šolanje potekalo v vojnih akademijah na ozemlju tedanje Sovjetske zveze, kamor je Drago odšel aprila leta 1945. Po končanem šolanju se je vrnil v domovino, takrat Jugoslavijo. Poklicna pot vojnega letalca ga je vodila skozi Skopje, Leskovac, Niš, Mostar, Sarajevo in nazadnje Beograd.  Po upokojitvi leta 1981 se je Drago vrnil v rodne Radence, kjer se je takoj vključil v Krajevno organizacijo borcev NOB in postal njen predsednik. Kot predsednik se je že kmalu izkazal z združevalnim in navzven odprtim vodenjem organizacije. Borčevsko organizacijo je modro in odločno hkrati vodil tudi v tistem kritičnem obdobju po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije leta 1991, ko so dvignili glave zagovorniki belogardizma, ki so želeli moralno razvrednotiti partizanski boj in ga potisniti v zgodovinsko pozabo.

Njegova velika zasluga je, da se je radenska borčevska organizacija pred dobrimi 15 leti začela pospešeno pomlajevati in sproti nadomeščati praznino, ki jo za sabo puščajo postopa umikajoči veterani NOB. Le kdo bi lahko preštel, koliko je tovariš Drago v več kot tridesetih letih predsedovanja opravil različnih poti, in to tako s kolesom kot z avtomobilom, koliko telefonskih klicev, koliko je bilo potrebnega pogovarjanja, dogovarjanja in včasih tudi pritiskanja! In bile so situacije, ko je moral miriti tudi nasprotja in iskati srednjo pot med včasih preveč različnimi pogledi na delo in poslanstvo organizacije. Tovariš Drago pa se ni izkazal samo kot odličen organizator, ampak tudi kot zelo dober poznavalec polpretekle zgodovine. Zgodovinsko resnico je spretno vtkal v svoje vodenje in jo prenašal na mlajše rodove.«

Lipe Juhart