Mirko Šernek - ljubitelj starin in še aktiven črenšovski »bovjaš«

Mirko Šernek je eden redkih »bovjašov«, ki širjenje obvestil, kot so ga poznali nekoč, ohranjajo živo tudi danes.

Mirka smo obiskali na njegovem domu v Črenšovcih, kjer nam je razkazal svojo zbirko starin. Stara kolesa, pohištvo, instrumenti, pečice, različnejše orodje, slike, verske podobice, ure, svetilke, likalniki in najrazličnejši pripomočki, ki so jih uporabljali nekoč, so svoje mesto našli v njegovi »zakladnici«.

Zbirati jih je začel pred štirimi desetletji, nekaj jih je dobil od prijateljev, znancev, druge je našel v starinarnicah, nekaj pa jih je pred propadanjem »rešil« iz hiš, ki so bile obsojene na rušenje. Nekaterim te stvari danes ne pomenijo nič, Mirko pa v njih vidi neprecenljive zaklade, ki ohranjajo zavest o tem, kako so še nedolgo nazaj živeli naši predniki.

Med najstarejšimi stvarmi, ki bogatijo njegovo zbirko, so citre iz leta 1856 in prekmurske trambule, ki so stare okoli 200 let. Kot pravi 76-letni Mirko, mu je vsak predmet v zbirki posebej pri srcu in ima zanj nepopisno vrednost, zato noče ničesar prodati. Za nekaj stvari se je zanimal tudi muzej, a jih Mirko noče dati iz rok.

Ena izmed Mirkovih najljubišh stvari je prav »bovjašov« boben.  Dobil ga je pred leti, od novih lastnikov hiše, v kateri je do smrti prebival zadnji črenšovski bovjaš. Ta boben je, kot pravi Mirko, pravi starinski, tak kot so jih imeli nekoč. Je kovaško delo iz leta 1910, napet s pravo pasjo kožo, v uporabi pa je bil že pred 1. svetovno vojno. Boben, ki ga je že nekoliko najel zob časa (beri miši), je Mirko popravil in ga od takrat uporablja ob različnih priložnostih. Najprej je z njim nekajkrat »naznanjal« Dimeke na njihovih turah, ki se jih Mirko kot ljubitelj starodobnih koles rad udeleži še danes, ko pa so v Črenšovcih pred desetimi leti pričeli s prireditvijo Jenamena fest, je postal njihov uradni bovjaš oziroma tudi simbol prireditve.

»Lahko opišete bovjaša, kot se ga spominjate vi?« povprašam Mirka. Hitro se začne spominjati ljudi, ki so po Črenšovcih »bovjali« nekoč. Kot pravi, se spominja štirih predhodnikov. Vsaka vas je imela svojega bovjaša, ki je nosil obvestila vaščanom, mi pojasni. V času, ko ni bilo medijev, niti radia, je bil bovjaš tisti, ki je ljudem prenašal nujna sporočila. To so bile pomembnejše novice, informacije o cepljenju živali, o vpoklicih regrutov  v vojsko, obvestila o delovnih akcijah, kot so urejanja mejnikov, košnja trave, škropljenje dreves in drugo. Postavil se je na križišča, razpotja, pred cerkev, obiskal mitinge in ljudem prenesel uradna obvestila oziroma, kot so jim takrat rekli, »razglase«, se še naprej spominja Mirko. Najprej je z bobnanjem na boben k sebi privabil ljudi, nato pa obvestilo predal z uvodnimi besedami: »Razglas! Na znanje se davle …«. Novice nekoč niso bile na dosegu roke, kot danes, zato so ljudje pričakovali, kdaj bo bovjaš prinesel kaj novosti. To se je dogajalo večkrat na mesec, povprečno enkrat tedensko, pojasnjuje Mirko. 

Eden izmed zanimivejših razglasov, ki se jih spominja Mirko, je bilo obvestilo o pojavu koloradskega hrošča: »Bovjaš je ljudem sporočal, da se je pojavil koloradski hrošč. Vaščane je pozval, da na svojih njivah iščejo tega novega hrošča, s sabo pa je nosil sliko hrošča in jo kazal ljudem, da bi vedeli kakšen ta hrošč je. Razpisana je bila nagrada za tiste, ki bi hrošča našli, zato smo otroci cele dneve iskali po njivah, da bi ga našli. Hrošča pa ni bilo. Ne kot danes, ko jih lahko s teligami voziš z njive.«

»Bovjaš je bil v vasi zelo spoštovana oseba. Ljudje so ga imeli radi, velikokrat so ga povabili tudi k sebi domov na kosilo, mu nosili pogače, pijačo,« opisuje bovjašov status. Kot se še spominja Mirko, so bovjaša vedno spremljali vaški otroci, ki so tekali za njim. Nekoliko »pogumnejši« so čakali na priložnost, da so se skrivaj približali bobnu, ukradli paličice in nanj zabobnali.

S pojavom elektronskih medijev in novih načinov komuniciranja potrebe po bovjaših ni bilo več. Aktivnih bovjašov tako v naših krajih ne moremo več najti, zato je toliko pomembnejše, da se ta tradicija prenese na mlajše, meni Mirko. Ko je dobil boben, je tako nekajkrat sodeloval na različnih prireditvah v domači okolici. Pomembnejšo vlogo pa je bovjaš znova dobil z Jenamena festom. Mirko se kot bovjaš, ali kot mu v drugih okoliških krajih pravijo, mali rijtar, nekaj dni pred pričetkom prireditve odpravi po Pomurju, kjer Pomurce vabi na dogajanje v Črenšovce. Po okoliških vaseh se odpravi s kolesom, kam dlje je treba iti z avtomobilom. Sprejemjo ga povsod lepo, še posebej tisti, ki jim tradicija nekaj pomeni, pravi Mirko. Uradna otvoritev festivala ne mine brez Mirkovega »razglasa«, bovjaš krasi tudi uradno zastavo Jenamena festa, v centru Črenšovcev pa je upodobljen tudi kot leseni spomenik. »Včasih se kateri od mojih prijateljev pošali na ta račun. Pravijo, da se ne zgodi pogosto, da bi spomenik postavili še živemu človeku,« pravi Mirko, katerega mnogi prepoznajo v spomeniku.

Poleg naznanjanja domačega festivala pa Mirka radi povabijo tudi na druge okoliške tradicionalne prireditve. »Bovjal« je tako že na prireditvah v Veliki Polani, Lendavi, Murski Soboti in drugje, uporabili pa so ga tudi kot način reklamiranja trgovine v Murski Soboti.

Kot ljubitelj starin in tradicije, Mirko apelira tudi na mlade generacije. Rad se odzove tudi povabilom iz šole, kamor ga povabijo, da del tradicije prikaže tudi mladim sokrajanom. Kot pravi, vedno rad poudarja, naj mladi cenijo tudi to, kar je bilo nekoč. Vsako starino, ki jo najdejo v hišah dedkov in babic, naj probajo ohraniti, naj vprašajo starejše, kaj je to, in stvarem skupaj poiščejo primero mesto. 

Več fotografij v spodnji galeriji ...