https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

KULTURA

Dr. Avgust Pavel: prvi prekmurski znanstvenik

Cankova, 28.09.2016 ob 7:00  

Dr. Avgust Pavel je bil rojen 28. avgusta 1886 na Cankovi in umrl 2. januarja 1946 v Sombotelu. Bil je prvi prekmurski znanstvenik, jezikoslovec, literarni zgodovinar, etnolog, pesnik in pisatelj ter kulturni posrednik med Madžari in Slovenci. Danes vam ga podrobneje predstavljamo v sklopu Pomurskih novic.

https://www.ris-dr.si/

25.03.2000 se je v parku v središču Cankove zbrala skupina ljudi na spominski slovesnosti ob postavitvi doprsnega kipa dr. Avgusta Pavla, prvega prekmurskega znanstvenika, pesnika, prevajalca, ki se je v tem kraju rodil 28.8.1886 in umrl 2.1.1946 v Sombotelu na Madžarskem. Njegova hčerka Judita, upokojena učiteljica zgodovine in petja iz Sombotela, je v spremstvu tedanjega župana Viktorja Voršiča zasadila vrtnico ob spomeniku svojega očeta. V Sombotelu je po njem imenovano sprehajališče blizu muzeja Savária, pred katerim nanj spominja doprsni kip. V muzeju Savária, kjer je bil Avgust Pavel direktor, je razstava iz njegove narodopisne zbirke. Slovensko kulturo in jezik v Sombotelu utrjuje »Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel«. V »Kulturnem društvu člen 7 za avstrijsko Štajersko« pa so leta 1998 imenovali kulturni dom v Potrni »Pavlova hiša«. Odprl jo je tedanji predsednik državnega zbora Heinz Fischer. Leta 2013 je bila izdana tudi Pavlova Prekmursko slovenska slovnica, v kateri je prekmurski slovenski jezik prvič normiran in predpisan. Slovnico je uredil jezikoslovec in raziskovalec prekmurskega jezika dr. Marko Jesenšek.

Pavlova hiša v Potrni

Življenje Avgusta Pavla

Pavlov rod izhaja po očetu in materi iz Strukovec v Prekmurju. Oče Ivan, s priimkom Pavel, se je rodil leta 1855 v Strukovcih št. 4, pesnikova mati Elizabeta, rojena Obal, pa je bila rojena leta 1860, prav tako v Strukovcih št. 36. Pesnikov oče se je v Gradcu izučil za krojača, tam opravil tudi mojstrski  izpit in se nato naselil na Cankovi št. 17, v najetem stanovanju v Voglerjevi hiši. Elizabeto so starški poslali za nekaj časa v Körmend na Madžarskem, da bi se  naučila madžarskega jezika, nato pa so jo dali na Cankovo k notarušu Mihaelu Obalu. Tu je spoznala svojega bodočega moža, Ivana Pavla. Mlada Pavlova družina je spočetka živela v najetem stanovanju v Voglerjevi hiši na Cankovi.

Pesnikova pot
Avgusta Pavla, po domače Gustija, sta oče in mati predvsem po nasvetu župnika Jožefa Borovnjaka in učitelja Ficka, ki je bil boter nekaterim Pavlovim otrokom, poslala v gimnazijo. Po šestih razredih osnovne šole je šel v nižjo gimnazijo v Monošter, v višjo gimnazijo pa v Sombotel, kjer je leta 1905 maturiral. Ves čas šolanja je bil odličen dijak. Kot gimnazijec si je gmotno pomagal z inštrukcijami. V Sombotelu je inštruiral mlajše fante iz gimnazije. Tam je tudi spoznal življenskega prijatelja Gyulo, s katerim je postal neločljiv prijatelj. V kasnejših letih ni bilo nedelje, da se ne bi profesor, ravnatelj muzeja in pisatelj oglasil pri svojem prijatelju.

Po končani maturi je mati videla Gustija v duhovniški obleki, vendar ga to ni mikalo. Vpisal se je na univerzo v Budimpešti. Vpisal je madžarski in latinski jezik, dodal pa je še slovansko jezikoslovje, kateremu se je predal z vsem srcem. Iz tega je tudi doktoriral 13.12.1913 z najvišjo oceno – »summa cum laude«. Kot študent se je Avgust zaljubil v lepo Ireno Benkö, ki je zahajala na Cankovo na počitnice k svojemu dedu. Štiriletna ljubezen je zorela in poročila sta se tik pred izbruhom prve svetovne vojne, leta 1914. Iz tega zakona sta bila rojena jeseni leta 1918 dvojčka Ivan in Andrej, ki ju je že naslednje leto pobrala bolezen. Pozneje sta bila rojena še sin Ladislav in hči Judita. Ladislav je postal inženir, oče šestih otrok in je bil leta 1975 v Čikagu  posvečen za stalnega dijakona katoliške cerkve. Hčerka Judita pa je postala učiteljica zgodovine in petja. Danes je upokojena in živi v Sombotelu.

Avgust Pavel kot osebnost
Avgust Pavel je imel razmeroma težko življenje. Kljub znanstveni usposobljenosti se mu nikoli ni izpolnila želja, da bi postal profesor slavistike na budipeštanski univerzi. Na poti so bile razne zakulisne ovire. Avgust zaradi kariere nikoli ni zatajil svojega slovenskega pokolenja in čutenja. V tem je šel tako daleč, da ni dopustil pri svojem rodbinskem imenu pisati znaka dolžine na črki a (á: Pável), kar bi veliko bolj ustrezalo madžarščini. Avgust tudi ni bil »komolščar«, ki bi se znal porivati naprej. Rajši je gledal in čakal, da ga dvigne njegovo delo. Da je bil sprejet kot predavatelj na univerzi v Szegedu, je bolj zasluga njegovih prijateljev in njegovega dela, kot pa njegove osebne zavzetosti za to.
Tudi v družini Pavlovih ni teklo vedno vse kot po maslu. Najprej je bila, po prvi svetovni vojni, pred njimi odločitev, ali naj zapustijo Madžarsko in se preselijo v Ljubljano ali naj ostanejo. Avgust se je nagibal k preselitvi, saj ga je srce vleklo k rodnemu rodu. Vprašanje je leta 1920 odločila žena, ki je bila Madžarka in si ni mogla predstavljati nenadnega velikega  kulturnega in jezikovnega skoka v povsem novo okolje. Pavel je pristal, da ostane cela družina skupaj, na Madžarskem. S to odločitvijo je njegovo delo dobilo končno zarisano smer. Po pripovedi hčere Judite, je ta odločitev pustila globoko rano v njegovem srcu do konca njegovega življenja. To zarezo razkrivajo njegove pesmi.

Hčerka Judita

Foto: rtvslo.si

Prvo zbirko pesmi je izdal leta 1933 pod naslovom »Vak völgy ölen igy zsolozsmazok« (Tako prepevam psalme v objemu slepe doline). Takrat je bil star 47 let. Javnost je bila presenečena nad izvirnostjo in silo njegovega talenta. Že čez tri leta je izdal drugo zbirko pod naslovom »Felgyujtott erdö« (Zažgani gozd), v kateri je mnogo preroškega. Jezikovno in izrazno so nam te pesmi, žal, tuje, vsebinsko pa je v njih veliko slovenskega. Pesnikova hči Judita pravi, da je imel oče zelo rad družbo. Imel je krog svojih prijateljev. Med njimi je bil na prvem mestu seveda Gyula Gefin, ki je postal ravnatelj bogoslovja v Sombotelu. Srečevali so se po domovih in žena Irenka je rada videla, da so prišli tudi na obisk k Pavlovim na dom. Hči Judita pripoveduje, da je bil oče v družbi razigran, duhovit in šaljiv. Poleg duhovitosti, smeha in zabave so imeli tudi resne pogovore, medsebojno so se bogatili v mislih in znanju. Nadalje ga opisuje kot nestrogega, neagresivnega in prijaznega moža. Nikoli ni izvajal na nobenega od bratov pritiska ali karkoli podobnega. A v svojih izjavah je bil dosleden. Tisto kar je povedal je tudi zagovarjal. Vzgojo otrok je prepuščal ženi, a se vedno zanimal za otroke. Enako je imel tudi rad dijake v šoli in poizkušal predavati na zanimiv način, da bi pritegnil dijake k študiju.

Foto: wikipedia.org

Hčerka tudi pravi, da oče ni bil preveč ambiciozen. Kljub vzpodbudam nikoli ni hotel narediti nobene reči zaradi kariere. Svoje je vedno pisal v madžarščini, razen mladostniške pesnitve v prekmurščini in knjižni slovenščini ter jih šele nato prevedel, kljub temu, da je tekoče govoril slovensko, hrvaško, rusko, poljsko. Pri prevodih iz slovenščine, dodajajo kritiki, ni ujel le natančnega smisla, marveč tudi zvok in slikovitost besed, zato delujejo enako močno kot v izvirniku. To velja zlasti za balade in za prevode Ivana Cankarja.

Hčerka Judita pristavlja v svoji pripovedi, da se ne spomni, da bi bil oče kdaj posebno bolan. Tega ni pokazal niti na zunaj, kaj šele, da bi o tem spregovoril. Znal je ohraniti vedrino in prijaznost v najbolj kritičnih trenutkih. Proti koncu vojne, ko so se približevali Rusi, je žena menila, da bi se bilo bolje umakniti v Slovenijo. Toda tudi tokrat mu ni bilo sojeno, da bi se vrnil v rojstni kraj. Prehiteli so jo Rusi. Pod njimi je Avgust spet igral tolmača, toda medtem je začela njegova življenjska ura tiktakati zadnje trenutke njegovega bogatega življenja. Ustavila se je 2.1.1946 v Sombotelu. Na nočni omarici je imel slovenski molitvenik v narečju »Knjigo molitveno«. Teden dni poprej je hčerki naročal: »Po moji smrti ne pozabi mojega sorodstva tam čez«.

Več fotografij v spodnji galeriji...

    Fotogalerija

    Komentarji

    1. gost
      29.09.2016 ob 9:28 gusti gost

      Po prvi svetovni vojni, ko je Prekmurje pripadlo kraljevini SHS, se je nagibal k preselitvi, vendar je na željo žene Madžarke ostal na Madžarskem. To je po pripovedovanju hčerke Judite v njegovem srcu pustilo globoko rano do konca življenja, kar razkrivajo njegove pesmi. Tako žal hčerka ne ve niti besede po slovensko.

      4 2 replyOdgovori Prijavi neprimerno vsebino

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.