LOKALNO
V prepolni Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota potekala predstavitev monografije Spomini ne zbledijo
V prostorih Pokrajinski in študijske knjižnice je potekala predstavitev monografije Spomini ne zbledijo, ki sta jo predstavila mag. Bernarda Roudi in prof. Janko Durič.
Tokrat je Pokrajinska in študijska knjižnica v Murski Soboti potekal posebni dogodek, saj pred polnim avditorijem potekala posebna predstavitev monografije Spomini ne zbledijo: Pričevanja in razmišlanja o vojni za Slovenijo 1991v Pomurju.
Ob bogatem kulturnem programu, kjer smo videli nekaj zanimivih glasbenih in literalnih nastopov smo slišali veliko besed o naši domovini, ki je kljub temu, da je naša , jo zaradi različnih vzrokov zavračamo in ne sprejemamo. Svojo besedo je dobil tudi predsednik Zveze veteranov vojne za Slovenijo general Ladislav Lipič. V svojem kratkem govoru je povedal, da Slovenija še nima domovinske pripadnosti, kar se tudi opazi pri izobešanju državnih simbolov ob praznikih. Pohvalil je monografijo, saj so v njej predstavljene zgodbe malih ljudi, ki niso postali heroji, ampak so se znašli v središču dogajanja. Nekaj besed o knjigi je povedal tudi Alojz Šteiner, ki je bil tudi eden izmed glavnih pobudnikov knjige.
Tudi oba avtorja sta poudarila, da sta spoznala usodo malih ljudi, ki so svojo izkušnjo doživljali na svoj način. Nekateri so minirali vozilo JLA, drugi so bili na poti v porodnišnico, spet tretji so pomagali ranjenim tovarišon ali uničili komunikacijski sistem vojske JLA. Med predstavitvijo je bilo tudi veliko slik pričevalcev, ki so podoživljali svojo zgodbo osamosvojitvene vojne. Mnogi med njimi so bili pomešani tudi med občinstvom predstavitve te zelo pomembne knjige, ki bo pomagala predvsem mlajšim generacijam razumeti, kaj se je dogajalo tistih nekaj dni, ko je potekala osamosvojitvena vojna za Slovenijo.
Več fotografij v spodnji galeriji...
Fotogalerija
Komentarji
Opozorilo
Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.
Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.
Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.
NISEM BIL TAM, A SE MI ZDI; DA JE ZADEVO POVEZOVAL BRANKO ŽUNEC. ZAKAJ NI TO NAVEDENO V ČLANKU?
Tisti, ki pišejo takšne in podobne informacije (poročila), očitni ne vedo, da mora biti v novici odgovorjeno na vprašanja kdo, kdaj, kje, kaj, zakaj.
Krasotica slikica pedesetprva.
Policajska maskota v penzije je nej sfalila. Po moje še spi v maškare. Ha,ha,ha..
Takšne predstavitve ne hodim obiskovat, ker ima vsak svojo resnico in vsak hoče predstaviti sebe kot edinega rešitelja in osvoboditelja. Takšne pristranske resnice pa bo sigurno zbrisal čas in prave vrednote se bodo pokazale same od sebe. Ti veliki osvoboditelji pa se že kažejo v pravi luči in torej meni nimajo kaj povedati.
Tiste dni konec junija in v začetku julija sem bil službeno veliko na terenu na raznih mestih. Videl sem vse sorte ljudi. Od navadnih teritorialcev, ki so se ga znali tudi hudo napiti, do lokalnega štaba. Miličnikov na terenu in v postajah. Večino teh ljudi sem poznal in jih poznam še danes. Nekaj pa je vseeno zelo zanimivo. Zadnja let, ko se vrstijo razne slovesnosti, ki jih je bilo letos še posebej veliko, vidim ene in iste obraze v nekih zelenih uniformah z raznimi dodatki in nekimi vrvicami od ramen dol. Najprej sem pomislil, da gre za kakšne lovce glede na barvo teh suknjičev. Vedno eni in isti obrazi. Še najbolj mi je pa zanimivo in nad vse čudno, da večino teh obrazov nisem videl nikjer leta 1991. Le kako to? Poznam pa kar nekaj zelo pogumnih mož, ki so bili takrat zelo aktivni, se srečali z vojsko JLA iz oči v oči in si en na drugega držali naperjene puške. Danes jih ne vidim nikjer na nobeni taki ali podobni zadevi. Tudi, ko sem jih nekaj vprašal, če se kje česa udeležijo, so mi povedali, da ne. Očitno se ponavlja stara zgodba iz II. svetovne vojne.