V Murski Soboti razpravljali o odnosih v družinah in izzivih sodobnega starševstva

V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota je potekalo predavanje o odnosih v družini, ki je nadaljevanje predavanja o življenju v sodobni družini. Predavanje je vodila Marjana Škalič, psihologinja z dodatnimi znanji iz psihoterapije, pisateljica bloga »Kje vas čevelj žuli? – Šolstvo« poročena 23 let in mama treh otrok.

Škaličeva je certificirana svetovalka Familylaba oziroma družinskega laboratorija, kjer starše spodbujajo, da v današnji postmoderni dobi, ko ni več trdnih skupnih vrednot, poiščejo starša v sebi. Družinski laboratoriji je tako postavljen kot alternativa običajnim »šolam za starše.«

Pri Familylabu prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti v sicer osebni odgovornosti.

Otroci potrebujejo vodstvo

Kot je pojasnila Škaličeva, je v preteklosti prevladoval avtokratski oz. avtoritarni vzgojni stil, za kar je značilna patriarhalna vzgoja. Otrokovo želeno vedenje je mogoče doseči s postavljanjem pravil, kaznovanjem in nagrajevanje. Osnovana je na podrejanju staršev, kjer so v ospredju zahteve staršev. Takšen način vzgoje se ni zavzemal za vzgojo odgovornega posameznika. Posameznik ni bil upoštevan. Tako so posledice te vzgoje, da se otrok začne že zelo zgodaj upirati staršem, postaja pretirano prilagodljiv, psihično in fizično se izživlja nad šibkejšimi.  

S spreminjanjem družbe je prišlo do demokratičnega vzgojnega stila, ki temelji na dogovarjanju med otrokom in staršem, da po dogovoru obe strani spoštujeta dogovor. Pri tej vzgoji prevladujejo vrednote, ki se navezujejo na enakost, svobodo in odgovornost. Meje so postavljene utemeljeno in smiselno.

Otrokom se »streže«

Nihalo med vzgojnima stiloma se je po besedah predavateljice nagnilo preveč v drugo stan in nastal je problem, da se otrokom »streže«. Starši delajo to celo v dobri veri, misleči, da delajo prav. Otrok mora od starša čuti, da je tam, živ pristen človek, ki pove in pokaže osebne meje. Otrokova osnovna potreba je brezpogojna ljubezen staršev, pojasnjuje Škaličeva.

Potrebe imajo tako otroci kot tudi starši

Kot je na primeru pojasnila predavateljica, je nekoč oče prišel domov iz službe, se najedel in vzel v roke časopis. Otroku je bila postavljena meja, da nihče ne sme očeta motiti pri branju. V današnjem času pride otrok do očeta, ko bere časopis, da bi mu prebral pravljico. Če oče takoj ne prebere pravljice, se oglasi mama in okara očeta, češ kakšen oče pa je, da si ne vzame časa in prebere pravljice. V primeru, da oče ne želi prebrati pravljice in vzkipi, pri tem pa nadere otroka, je narobe, ker se otrok počuti ogroženo. Otroku mora starš mirno odgovoriti. Familylab v takem primeru pravi, da se starš odloča tako, kako se v tistem trenutku počuti. Npr. Oče lahko pove, da pravljice takoj zdaj ne bo prebral. Prebral jo bo, ko prebere časopis. V primeru, da se otroku vedno ustreže, je otrok v središču in bi se počutil kot »kralj«, pojasni Škaličeva.

Oboji potrebujejo dostojanstvo. Tako starši kot otrok. Odrasli morajo spoštovati otroke in jim ne smejo govoriti, da sitnarijo. Otroku je treba v miru odgovoriti, da žal ne. Kot je še pojasnila predavateljica, otrokom manjkajo izkušnje, zato jih je potrebno voditi in jim ne očitati. Ko otroci vidijo odziv staršev, se začnejo tudi sami tako odzivati. Otroku tudi ni potrebno vedno ustreči.

Pomembna vrednota je integriteta, ki jo otrok razvija že od rojstva naprej. Vse, kar misli, želi in dela skladno z moralnimi normami.  

Na predavanju se je odprlo vprašanje, kako postaviti meje otrokom. Škaličeva je na to podala preprost odgovor: »Tako, da jih starši postavijo okoli sebe in ne okoli otroka.« Pri tem je pojasnila, da obstaja delitev na osebne in družbene meje.

Kot je pojasnila predavateljica, pri osebnih mejah morajo starši najti ravnotežje. Kot primer je prikazala pljuvanje hrane pri dojenčkih. Otrok sporoča, da je sit in na ta način izraža mejo. Če mu mama pritrdi, je to dobro. V primeru, da otroka siliš s hrano – porušiš otrokov občutek v lastno vrednost. V primeru, da otrok skuhanega kosila ne poje, je važno, da miza ne postane bojno polje. Potrebno je delati kompromise. Lahko poskusi hrano in če mu ne bo všeč pusti. Otrok lahko samo pove, kaj določenega bi jedel od tega, kar je na mizi. Če otrok čisto nič ne poje, upoštevaš otroka in mu spet pozneje ponudiš hrano.

Družbene meje so v družbi okoli nas splošno sprejete, posameznik pa se mora sam odločiti, katere bodo veljale med »štirimi stenami« doma.

Odgovornost dati tudi otrokom 

Otroku moramo dati odgovornost, da sam odloča o stvareh, pojasni predavateljica. Razvoj odgovornosti, da se otrok sam spomni, da ima domačo nalogo. Problem se pojavi, ker starši povežejo otroka s svojo samopodobo. Otrok pozabi domačo nalogo in starši si mislijo, kako so oni slabi starši. V resnici se mora otrok sam spomni, da ima domačo nalogo in prevzeti odgovornost, da dobi minus, če je ne bo naredil. Če prosi, da česa ne ve, mu starši pomagajo. Velikokrat pa se zgodi, da oba delata domačo nalogo, kar po besedah Škaličeve ni dobro. Obstaja zelo tanka meja, ki pa jo morajo postaviti starši.

Kot je še povedala predavateljica, otroci sledijo predvsem temu, kar je osebno in pristno.