Martinovo: več kot praznik vina

Vse tiste, ki ste žalostni, ker so prazniki za nami, bo zagotovo razveselila novica, da nas še le nekaj dni loči od naslednjega praznika: martinovanja. Sicer 11.11. ni dela prost dan, je pa prav gotovo dan za praznovanje, saj se mošt spremeni v vino. Številna martinovanja pa potekajo že tudi te dni.

Martinovo je priljubljen ljudski praznik, saj se takrat zaključi jesensko delo na polju. Praznik je tesno povezan z vinom. Trgatve so že za nami in v vinskih kleteh se grozdje že spreminja v vino. Do martinovanja tako ni več daleč. Njegovi izvori segajo že v predkrščansko obdobje. Na Slovenskem je martinovo še vedno pomemben praznik, vendar tako kot drugi prazniki dobiva vedno bolj komercialni pridih. Martinovanje ali martinovo je praznik, posvečen novemu vinu in obdobju, ko se mošt spremeni v vino. Legenda pravi, da naj bi tudi sv. Martin (tako kot Jezus) spremenil vodo v vino. Na slovenskem je zato navada, da za martinovo krstijo vino: Prej je bil mošt, od tega trenutka pa je vino. K pradavnim izročilom se vračamo, če ga praznujemo tako kot nekdaj: če je martinovo na delovni dan, praznujemo dve nedelji – eno prej in eno potem.

Foto: misijazeleno.si

Kaj je martinovo?

Zahvalna poganska praznovanja ob koncu letine so z martinovanji dobila krščansko obliko, in sicer med petim in šestim stoletjem. Ta so bila povezana z godom sv. Martina iz Toursa v tedanji Galiji (Franciji), med ljudstvom izjemno priljubljenega svetnika, ki je umrl leta 397. Ta z vsebino in obliko martinovanj ni imel nič skupnega, prekril naj bi le neko keltsko božanstvo, stare poganske, posebno pivske daritve in obredja pa so se ohranili. Obstale so tudi različne s svetnikom povezane legende. Treba je poudariti, da sta bila razvoj in preoblikovanje tega praznika dolgotrajna in vsebinsko raznovrstna.

In zakaj na Martinovo nedeljo ne sme manjkati »Martinova gos« ali vsaj kokoš?

Legenda o sv. Martinu Sv. Martin Tourski je bil cerkveni konjeniški častnik, pozneje pa je postal škof. Ker je bil skromen in dobrega srca, so ga imeli ljudje radi in kmalu so okrog njegovega življenja spletali legende. Najbolj znana je zgodba, po kateri naj bi pozimi srečal berača. Ker ni imel nič drugega, kar bi mu lahko podaril, je prerezal na pol svoj topli vojaški plašč in ga polovico dal beraču, da ta ne bi zmrznil. Pozneje so ga izvolili za škofa. Legenda pripoveduje, da je v svoji skromnosti zavrnil škofovsko mesto in se skril med gosi, ki pa so ga izdale z gaganjem, zato bi morale na dan njegove smrti umreti. Tudi po tem, ko je sprejel mesto škofa, je ostal neizmerno skromen in znan zlasti po svojem zavzemanju za reveže. Po njegovi smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika.

Martinovo pri nas imenujemo tudi Martinov dan, sv. Martín, martinje, sumarčica, šmarčica (od tod glagol šmarčevati – gostiti se na martinovo) in jesenski pust, ker zaradi obilice hrane, pijače in veseljačenja sklene jesensko kmečko delo.

Foto: martinovanje.haloze.org

Kdaj pa so začeli martinovati pri nas?

Nazdravljanja je bil deležen tudi sveti Martin, ki je po legendi vodo spremenil v vino. Čaščenje sv. Martina, velikega vzornika misijonarjev, se je pri nas začelo med sedmim in osmim stoletjem. Pospeševali so ga benediktinski menihi. Poleg množice kapelic imamo tudi čez 120 cerkva, posvečenih sv. Martinu. Proščenja ob Martinovih cerkvah se omenjajo šele v 13. in 14. stoletju. Tudi prvi znani zapis o martinovanju s pečeno gosjo je šele iz leta 1453 iz bavarskega samostana ob Tegernseeju. Je pa martinovanje od srednjega veka povezano tudi z Martinovimi sejmi, na ta dan so služabnikom in delavcem izplačevali mezde itn. Do konca druge svetovne vojne in vse do 70. let prejšnjega stoletja je bilo značilno praznovanje po vaseh. Povezano je bilo z veseljem ob koncu letine, koncem sezonskega dela in pastirskim praznovanjem, drugod po Evropi pa še z nekaterimi drugimi šegami in opravili. Od konca 70. let se je martinovanje razvilo v značilno praznovanje mladega vina, vina in vinske kulture nasploh.

Kakorkoli že praznujemo spomin na sv. Martina, je pomembno, da ne pozabimo na globlji pomen, ki prihaja od tega skromnega dobrosrčnega moža. Ob nazdravljanju s kozarcem vina v roki je prav, da se zahvalimo za izobilje v življenju in, če se le da, pomagamo drugim, kot je to počel sv. Martin.