Z Barbaro Vodopivec o apartheidu v Palestini

Organizacija Združenih narodov je 29. november razglasila za Svetovni dan solidarnosti s Palestino. Vprašanje Palestinske države je za prebivalce na palestinskem teritoriju, točneje v Gazi in na Zahodnem bregu postalo vprašanje preživetja. Ta teritorij je pod direktno izraelsko okupacijo, kjer Izrael izvaja kršitve mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic.

Kljub premedlim obsodbam mednarodne skupnosti, posameznih držav in mnogih nevladnih organizacij, vključno z Amnesty International in Human Rights Watch, Izrael še naprej gradi ilegalne naselbine na Zahodnem bregu, ne glede na to, da sta Fatah in Hamas leta 2014 ustvarila priznano združeno vlado.

Palestinci, ki štejejo okoli deset milijonov, so žrtve apartheida: onemogočen jim je dostop do osnovnih potrebščin, vključno z elektriko in vodo, in mnogi so prisiljeni zapustiti svoje domove. Število palestinskih beguncev, ki so najstarejša in največja begunska skupnost, pa se istočasno vsak dan viša – predvidevanja segajo do okoli pet miljonov. Tisti, ki živijo v taboriščih pa pogosto ostanejo tam celo življenje, kljub slabim življenjskim razmeram, revščini, slabega dostopa do osnovnih potreb in prenaseljenosti. Tisti, ki so se znašli v tujih državah, le redko dobijo pravico do polnopravnega državljanstva v novi državi, in so jim tudi tam kršene pravice.

S priznanjem Palestine kot neodvisne in samostojne  države, bi le-ta bila v veliko boljši pogajalski poziciji. Priznalo jo je 136 držav, Slovenije ni med njimi, kljub temu, da je minister za zunanje zadeve Karel Erjavec napovedal, da bi Slovenija priznala Palestino do konca leta 2015.

Ker politične volje za rešitev konflikta ni, je čedalje več pritiska s strani civilno družbenih gibanj. Tudi v Sloveniji deluje gibanje, ki se zavzema za pravice Palestincev. Za Pomurec.com sem se pogovarjala s članico Gibanja za pravice Palestincev BDS Slovenija, Barbaro Vodopivec.

Barbara, si aktivna članica Gibanja za pravice Palestincev, ki deluje pod okriljem kampanje BDS . A nam lahko na kratko predstaviš za kaj se zavzemate v sklopu gibanja?

Kampanja za bojkot, dezinvesticije in sankcije (BDS) je danes svetovno gibanje, ki poziva k različnim oblikam bojkota Izraela, dokler ta ne bo začel v celoti spoštovati predpise mednarodnega prava -  H kampanji BDS je leta 2005 pozvala palestinska civilna družba in temelji na človekovih pravicah in predstavlja tri osrednje skupine Palestincev: begunce, Palestince, ki živijo pod vojaško okupacijo na Zahodnem bregu in v Gazi ter Palestince, ki živijo v Izraelu. Na ta palestinski poziv k BDS se je odzvala svetovna civilna družba. V Sloveniji je z gibanjem začela manjša skupina posameznikov, novinarjev, učiteljev, predstavnikov NVO, leta 2011, in še danes delujemo kot gibanje (in ne kot organizacija), h kateremu se lahko pridruži vsakdo, ki sprejme poziv BDS.

Kako pa delujete, kakšna je vaša strategija?

Kot je opredelil palestinski poziv k BDS kampanji leta 2005, od Izraela zahtevamo, da konča okupacijo in kolonizacijo vseh palestinskih ozemelj in poruši zid, da prepozna temeljne pravice arabsko-palestinskih državljanov Izraela, kot je bilo dogovorjeno v resoluciji ZN 194.

V Sloveniji delujemo na treh ravneh, in sicer ozaveščamo ljudi o situaciji. S tem namenom vabimo goste iz Palestine, Izraela in od drugod. Predvsem želimo, da o dogajanju v Palestini in Izraelu spregovorijo ljudje, ki v razmerah okupacije in apartheida živijo ali kritično spremljajo od blizu.

Na drugi ravni našega delovanja poskušamo slediti evropskim politikam glede gospodarskega sodelovanja z Izraelom. V okviru tega spremljamo tudi delo slovenske vlade.

V bojkotu, ki je tretja raven, pa smo se, ker nas je malo, osredotočili na izraelske pomaranče, limone, dateljne, avokade, torej na kmetijske produkte. Gre za produkte, ki se prodajajo pod oznako poreklo Izrael, a glede na mednarodna poročila – organizacija Who Profits je zelo dober vir – za te produkte domnevamo, da prihajajo iz nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu. Vsekakor je poreklo izdelkov zelo težko dokazovati. Zato je naše stališče, da morajo podjetja dokazati, da ti izdelki ne prihajajo iz nezakonitih naselbin.

Očitno ste uspešni pri svojem delu, saj je bilo gibanje v nekaterih državah prepovedano, zaradi glasnih pozivov k boicotu in sankcijam proti Izraelu, dokler ta ne izpolnjuje zaveze mednarodnega prava… kako je s tem?

V samo devetih letih je kampanja pridobila globalne razsežnosti ter sprožila številne bojkote, dezinvesticije ter posledično izgube dobička. Vseh uspehov bi bilo preveč naštevati, a če izpostavim nekatere; prodaji izdekov podjetja Ahava, ki proizvaja kozmetiko iz Mrtvega morja in ima sedež na nezakonitih naselbinah, se je v Veliki Britaniji odreklo že večje število trgovcev. Britansko trgovsko podjetje The Co-operative Group ter nizozemski trgovski verigi Aldi in Hoogvlit so prekinile poslovanje s podjetji povezanimi z naselbinami. Univerza v Oslu ter nekatere v Veliki Britaniji so prekinile pogodbe z britanskim varnostnim podjetjem G4S (prisotnim tudi v Sloveniji), saj je ta eden večjih dobaviteljev varnostne opreme in varnostnih storitev v izraelskih zaporih, s čimer so posredno vpleteni v  mučenje in nezakonito zapiranje Palestincev.

Največja družba za upravljanje pokojninskih skladov na Nizozemskem PGGM je umaknila vse naložbe v petih največjih izraelskih bankah, ki imajo podružnice v okupiranem Zahodnem bregu; vodje prezbiterijanske cerkve v ZDA so konec junija letos sprejeli odločitev o umiku vseh svojih investicij iz podjetij Caterpillar, Hewlett-Packard and Motorola Solutions – podjetja, ki prek svojega sodelovanja z Izraelom podpirajo okupacijo. 

Zaradi svojih uspehov je kampanja BDS seveda prepovedana v Izraelu v Evropi pa prihaja do njene kriminalizacije, kot na primer v Franciji.

Prepoved kakršnega koli gibanja krši pravico do svobode govora.

A se je vsaj Evropska Unija odzvala na kriminalizacijo gibanj s strani članice EU?

Visoka predstavnica za skupno zunanjo politiko EU, Federica Mogherini je sicer priznala pravico do svobode govora in svobode združevanja, s čimer je posledično podprla pravico do BDS gibanja, a je treba poudariti, da EU institucije kampanje BDS ne podpirajo. 

Kako ocenjuješ poročanje medijev o Izraelski okupaciji in apartheidu nad Palestinci. Tudi sama si večkrat obiskala Palestino. Povej nam, kaj se dogaja v Palestini  o čemer zahodni mediji ne poročajo?

V Sloveniji imamo kar nekaj dobrih novinarjev, ki so seznanjeni z dogajanjem v Palestini in o dogajanju poročajo na zelo družbeno kritični način. Večji problem so dnevne novice, ki zelo nekritično in omejeno poročajo samo in zgolj o mirovnih pogajanjih, ki naj bi prinesle mir, premalo pa se govori o apartheidu in okupaciji. A o miru težko govorimo ne da bi naslavljali vprašanje izraelske kršitve mednarodnega prava, sistema okupacije in apartheida. Mir brez pravice je zgolj pacifikacija.

Kakšna je bila tvoja izkušnja obiska Zahodnega  brega?

Dejstvo je, da je težko razumeti razsežnosti okupacije in apartheida, če tega ne vidiš na lastne oči. Ko si enkrat tam, ga občutiš fizično, vidiš nasilje in poniževanje ljudi na kontrolnih točkah, čutiš napetost, ki vpliva na vsakdanje življenje. Kar me je zelo zaznamovalo je, da številni Palestinci in Palestinke kljub nevzdržnim razmeram, katerim se dnevno upirajo, najdejo tudi moč in optimizem, da živijo, hodijo, službo, se poročajo itd.

Uradno politično stališče Izraela je znano. Kako pa civilno prebivalstvo dojema okupacijo Palestine?

Ena od bolj aktivnih skupin znotraj Izraela je Boycott from Within, (Bojkotiraj od znotraj, op. a.), ki ga je ustanovil izraelski aktivist Ronnie Barkan,.  Gre sicer za zelo majhno skupino ljudi, ki je zelo kritična do celotnega izraelskega sistema okupacije in apartheida. A kot pravijo izraelski aktivisti, naj bi bilo takšnega kritičnega razmišljanja med civilnim prebivalstvom zelo malo.

A je za to kriv, poleg medijev, tudi šolski sistem, ki Izraelce indoktrinira z sionistično razlago konflikta?

Treba je vedeti, da izraelski šolski sistem, že od malih nog  preko prikritih in bolj odkritih strategij, vzgaja otroke v določeno »resnico«. Tako v izraelskih učbenikih ne boste našli niti stavka o Nakbi (v prevodu to pomeni katastrofo, poimenuje pa množični beg ali prisilno izselitev več kot 700.000 Palestincev med vojno leta 1948, op. a). Zgodovina nastanka Izraela govori o ozemlju Palestine, ki ga je Izrael moderniziral in civiliziral, šlo naj bi za zemljo brez ljudi za ljudi brez zemlje, kot pravi znani sionistični slogan. 

Leta 1989 je cel svet slavil padec Berlinskega zidu. Kdaj bo padel zid na palestinsko ozemlju, oz. zakaj še ni padel?

Meddržavno sodišče OZN je julija 2004 izdalo mnenje, da  je gradnja zidu kršitev mednarodnega prava in da ga je treba odstraniti. A se ni zgodilo nič. Izrael trdi, da je zid postavljen zaradi varnosti, Evropa, ki deklarativno sicer obsoja naselbine in zid, pa z Izraelom aktivno sodeluje, tako na področju gospodarstva kot znanstvenega raziskovanja. EU ima z Izraelom podpisan prosto-trgovinski sporazum,  Izrael pa tudi sodeluje v različnih znanstveno raziskovalnih programih, kot je na primer Horizon 2020.

Velik zaveznik Izraela, tudi pri opravičevanju zidu, so seveda ZDA. Malo za šalo malo za res; a bo Trump v zameno za mehiški zid, spodbudil rušenje  palestinskega?

Kaj bo dejansko naredil in kakšno politiko do Izraela bo vodil, je težko predvideti. Trump ponavlja trditve, da  ZDA in Izrael povezuje neka zelo tesna vez, zato je bolj verjetno, da velikih sprememb v teh odnosih ne bo.

Zapuščina Obame pa je letos podpisan sporazume z Izraelom, kateremu bodo ZDA namenile 38 milijard vojaške pomoči v obdobju 10 let.

Že nekaj let v okviru gibanja organizirate Kulturno ambasado Palestine. Kaj je namen projekta?

V namen ozaveščanja vsako leto organiziramo Kulturno ambasado Palestine. Dogodek je nastal leta 2012, v sodelovanju z organizacijo Zofijini ljubimci, kot odgovor na Kulturno ambasado Izraela, ki je v okviru Evropske prestolnice kulture potekala v Mariboru. Izraelski zgodbi smo zoperstavili palestinsko.

Izraelska država med drugim širi podobo o modernizaciji in civilizaciji nenaseljene puščave, in o ustanovitvi tehnično napredne, edine demokratične države na Bližnjem vzhodu. Tako pod na videz objektivnim narativom modernizacije in civilizacije izraelska država skriva svojo sionistično politiko okupacije in apartheida, ki jo izvaja tako na Zasedenih palestinskih ozemljih kot znotraj lastne države. Kulturno ambasado Palestine smo organizirali tudi letos in to konec novembra. Povabili smo palestinska arhitekta, ki sta spregovorila o tradicionalni arhitekturi ter o arhitekturi izbrisa in okupacije.

Kot rečeno, je letošnja kulturna ambasada bila posvečene arhitekturi v Palestini. Kako deluje arhitektura nasilja v Palestini?

Arhitektura nasilja je verjetno najbolj vidna v arhitekturi okupacije na Zahodnem bregu – ta se materializira v apartheid zidu, nadzornih točkah in nezakonitih naselbin. To vsekakor ni edina oblika arhitektura nasilja –prisotna je tudi arhitektura destrukcije in izbrisa. A arhitektura okupacije je verjetno najbolj opazna.

Njen namen ni le ločevati Palestince in Izraelce temveč tudi Palestince med seboj. Arhitektura okupacije reže v pokrajino in ločuje mesta, vasi, in družine. Arhitektura okupacije vzpostavlja apartheid, saj se po določenih cestah lahko vozijo le Izraelci, nezakonite naselbine, kjer živijo le Judje, jemljejo Palestincem zemljo in naravne vire.

Rešitev tega konflikta je seveda v domeni politike in prava. A kot kaže, je mednarodni pritisk s strani civilno družbenih gibanj lahko zelo učinkovit. Kako lahko kot posamezniki pomagamo?

Posameznik lahko naredi marsikaj, je pa sigurno njegova moč omejena, zato pa se je treba povezati in delovati skupaj, tako se akumulira neka družbena moč. Najbolj pomembno je, da se izobrazimo o dogajanju, da kritično analiziramo situacijo, ker še vedno premalo vemo.

To lahko storimo z obiskom dogodkov, ki so temu namenjeni, se pogovarjamo z gosti, ki v Palestini in Izraelu živijo in aktivno delujejo, saj vsakdo ne more ali ne želi odpotovati na ta konec sveta in tam od blizu spremljati, kaj se dogaja. 

Torej, kot omenjeno, lahko se bojkotira Izraelske izdelke, lahko se opozarja  trgovine na problem prodaje tovrstnih izdelkov, poziva politike k dezinvesticijam in sankcijam, priznanju Palestine, ukinitvi prosto trgovinskih sporazumov med Evropo in Izraelom,  ali pa se priključi h kakšnemu gibanju, kjer glede na zmožnosti aktivno pomaga pri različnih akcijah.