Naša Lidija je pri vojakih, je Radgončanka

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Zoran Predin žvrgolel: "Draga naša Lidija, že dolgo si v armiji. Čeprav je daleč Kikinda, si v naših srcih ti." Mojster besedil je že ponarodelo pesem z naslovom "Naša Lidija je, pri vojakih" napisal zaradi članka v murskosoboškem časopisu Vestnik, izdanega 14. oktobra 1982, in tudi poročil v drugih takratnih "sredstvih javnega obveščanja" o odhodu Lidije Pelc iz Gornje Radgone na služenje vojaškega roka oziroma stažiranje v enoti Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v Sarajevu.

Lidija je v začetku oktobra 1982 kot študentka četrtega letnika obramboslovja na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo - današnja Fakulteta za družbene vede, oblečena v uniformo JLA, potovala v polnem vlaku iz Maribora v Sarajevo. Ženska v uniformi je bila takrat nekaj zelo nenavadnega zato se še zdaj spominja radovednih pogledov potnikov. Vojaški rok je v JLA služila tudi nekdanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič.

Za vojakinje ni bilo popuščanja
Ko je Lidija opravljala stažiranje jeseni in pozimi leta 1982, so v Sarajevu gradili olimpijsko vas za zimske olimpijske igre leta 1984. Takrat je v prestolnici Bosne in Hercegovine vojaško suknjo nosilo 17 študentk iz republik tedanje skupne države. Na različnih terenih v mrazu in snegu so bile skoraj pet mesecev. Naloge pa so bile enake kot za moške. Med drugim so morale v popolni vojaški opremi po jekleni vrvi plezati nad ledeno vodo. Lidija Pelc je dobila tudi nagrado za najboljšo študentko na stažiranju. Lidija pravi, da se je z nekaterimi dekleti zelo dobro razumela. Opravljale so naloge desetarja, vodnika in si na koncu prislužile čin podporočnika.

Lidija Pipan Pelc je v Gornji Radgoni preživela lepo otroštvo in šolska leta. Šport je bil del njenega življenja, saj je z veseljem trenirala gimnastiko, atletiko in igrala rokomet. Oče in mama sta skoraj 30 let skrbela za športno vzgojo predšolskih otrok v telovadnem društvu Partizan. Njihovo življenje je bilo tako pestro in polno. Po osnovni šoli je šolanje nadaljevala na Srednji zdravstveni šoli v Mariboru. Ob koncu srednje šole se je odločala za študij obrambe in zaščite, opravila sprejemne izpite in postala študentka. Čeprav je bila v letniku edina ženska, so bila študijska leta lepa in pestra, a tudi zahtevna. S študijskimi kolegi se je dobro razumela. Lidija se je po končanem FSPN-ju zaposlila na Srednji elektrotehniški šoli v Mariboru, kjer je sedem let poučevala obrambo in zaščito. V poučevanju srednješolcev in v delu je uživala. 

Takrat je spoznala tudi svojega partnerja Vlada Pipana in si ustvarila družino. Sinova Aleš in Sašo sta 14 let tekmovala v standardnih in latinskoameriških plesih na vrhunski ravni. Huda in usodna bolezen Lidijine mame je vsem spremenila življenje. Morali so se ustaviti in pomisliti na to, kaj je v življenju pomembno. Vsak teden se vračam k očetu in mu pomagam, da se ne počuti osamljenega. Diplomirana obramboslovka je že dolgo Mariborčanka. Od leta 2001 pa je zaposlena na ministrstvu za obrambo - zadnja leta v upravi za obrambo Maribor. Nadomešča tudi vodjo uprave Miroslava Rauterja, prav tako pomurskega rojaka. Lani je Lidija Pipan Pelc ob dnevu Slovenske vojske dobila plaketo ministra za obrambo za uspešno in prizadevno opravljanje nalog na obrambnem področju, katero priznanje ji pomeni zelo veliko, poroča Večer.

Foto: vecer.com

Lidijina oče in mama sta takrat, ko je nastala pesem "Naša Lidija je pri vojakih" ploščo kupila ter jo poslala v podpis Zoranu Predinu. Podpisano ploščo sta dobila in počakala na Lidijo, ki se je februarja 1983 vrnila s stažiranja v Sarajevu. Predin je ploščo Lidiji podpisal po 30 letih še enkrat, in to takrat, ko so ju povabili v oddajo As ti tud not padu. Po zaslugi te uspešnice je pri nas ime Lidija postalo simbol za žensko, ki opravlja vojaški poklic, še piše Večer.

 Naša Lidija je pri vojakih
Pozno ponoči za mizo sedim.
Skozi okno vidim le sebe.
Joj, pa kako srečen bi bil,
če v šipi bi videl še tebe.

Včeraj sem ti poslal paket,
stvari, ki si jih želela.
Trojne SMB-najlonke s črto
in kvinto, da si boš zapela.

Predraga naša Lidija,
že dolgo si v armiji,
čeprav je daleč Kikinda,
si v naših srcih ti.

Če pa kdaj ti bo hudo,
ko stala boš na straži,
ti kar pogumno zavriskaj si:
Jodldodidi! "Umrite, gušteri!"
Doma te vsi pozdravljamo:
ata, mama, boter Vinko,
gospod župnik, Šeka in pujčeki.
Mi zdaj vsi mirno spimo,
ker vemo, da čuvaš nas ti.

Na žalost moram zdaj končat.
Petelinčki so zapeli.
Drži se in vse bo vredi,
tvoj zaročenec Fredi.