NIET: Vsak si naj ustvari svoj mikro svet, velike zgodbe so končane

Niete mnogi pomnijo še iz svojih uporniških najstniških let, ko so delovali še  s Primožem Habičem, ki pa je zaradi velikega odmerka heroina ob smrtonosni bolezni 14. maja pred 20 leti umrl. Ob tej "obletnici" smo s članoma Igorjem Dernovškom in Borutom Malortom obudili spomine na čase s Primožem in pogledali tudi na "nove" Niet z Borutom.  

Foto: Andrej Korenč

Kot vsaka smrt pusti na nekom pečat, je verjetno tudi smrt Primoža Habiča pred 20 leti pustila pečat na Niet. V kakšni luči ga ohranjate in ga želite še naprej ohranjati člani?

Igor: Primož je bil nekaj posebnega. Imel je nek poseben šarm, s katerim je bil vedno v središču pozornosti. Bil je razigran, duhovit, pogosto tudi čez mero. Primož je bil moj izredno dober prijatelj, s katerim sva se intuitivno razumela, kar se še kako dobro čuti v skladbah Nietov. Izjemen je bil tudi na odru, imel je tisto magijo, ki jo potrebuje vsak dober frontman, poleg tega pa je imel tudi čudovit glas.

Njegova smrt sicer ni imela neposrednega pomena za Niet, saj je umrl tri leta po tistem, ko smo razpadli.  Je pa, nedvomno, močno vplivala na podobo, ki so si jo je  v letih našega mirovanja ustvarila javnost.

Habičeva smrt, zatišje dolgo časa, nato pa ste se vrnili. Kako in po kakšnih kriterijih ste našli novega pevca - Boruta in kakšen je bil vaš prvi koncert skupaj?

Igor: Dve leti po Primoževi smrti sem spet združil Niete, z namenom, da naše skladbe spravimo na CD in jim tako omogočimo, da preživijo. V tistem času sta na primer nastala Ruski vohun in Bil je maj. Vrnili smo se marca 2008 na samostojnem koncertu v Ortobaru, maja istega leta pa nam je uspela tista slavna vrnitev v Križankah.

Novega pevca Boruta smo našli po priporočilu glasbenih kolegov. Takoj nas je prepričal, tako z nastopom kot z glasom. Brez njega do vrnitve ne bi prišlo.

Borut, kakšen je bil tvoj prvi koncert z Niet in kakšne izkušnje imaš z alkoholom med koncerti - zaslediti ga je bilo tudi na koncertu pri nas na Soboških dnevih, ko si imel na odru s sabo vodko, če se ne motim?

Borut: Prvi koncert je bila precej živčna izkušnja. Adrenalin, ki se preteka v takšnih trenutkih, je neopisljiv. Sicer vodke ne pijem, verjetno sem imel s seboj grenčico. Pred koncertom se nikoli ne napijem, na koncertu spijem povprečno malce manj od litra navadne vode in nekaj požirkov prej omenjene grenčice, ki pa si jo pred in po koncertu s fanti iz benda in ekipo, ki dela z nami, razdelimo. Mislim, da pijan niti ne bi zmogel izvesti nastopa, ki je fizično kar naporen. Enkrat sem imel možnost stehtati se pred in po. Razlika je bila v treh kilogramih.

Borut Marolt (v ospredu levo), foto: Andrej Korenč

Sicer pa izgovorov za pitje alkohola ne potrebujem. Privoščim si kakšno pivo ali pa kozarec vina in mislim, da ni nič narobe s tem. Gre pač za užitek. Dokler se zadeva ne zlorablja, je v redu. Sicer pa se z vrsto pritiskov s strani oblasti, ki vedno bolj prepoveduje to ali ono, ne strinjam. Zakoni, ki jih pišejo bivši alkoholiki in nekdanji kadilci, ljudem kratijo svobodo pod pretvezo skrbi za zdravje. Po drugi strani živimo v s kemikalijami zastrupljenem okolju, ponujajo nam gensko spremenjeno hrano in nam prodajajo vrsto drog, ki so povsem nepotrebne in s katerimi le bogatimo farmacevtske družbe. 

Igor, ti si začel že kot 17-letnik, Borut je nekaj let mlajši ... Ta leta takrat, pred toliko leti in danes, kako se je spremenila mladina, ki vam sledi na koncertih v vseh teh letih?

Igor: Mladina se verjetno ni kaj dosti spremenila, spremenilo se je naše razmerje do nje. Takrat, na začetku, smo bili eni od njih, zdaj pa smo jim neke vrste idoli. Velika razlika je tudi v tem, da smo v 80. letih bili del tedaj zelo močne hard-core, punk in alternativne scene. Teh gibanj zdaj ni več.

Borut: Mislim, da je mladina precej drugačna kot je bila v časih moje mladosti. Gre za to, da je vzgoja danes drugačna, vrednote, ki jih starši podajajo svojim otrokom so druge. Včasih so nam mladim vcepljali v glavo družbeno odgovornost, socialni čut. Vsaj meni so. Danes je skrb zase v prvem planu. Individualni uspeh je najbolj cenjen. Mislim pa da mladi, ki obiskujejo naše koncerte ne spadajo med povprečne predstavnike našega življa. Vsaj upam tako. Da so skupaj z nami relikt nekih romantičnih časov in da verjamejo v pravico, pomoč drugim in ljubezen.

Kaj pa vama osebno pomeni punk? Kdo so po vajinem mnenju največja imena v punk, punk-rock glasbi? So droge in punk res tako povezani, kot nekateri stereotipi govorijo? 

Igor: Punk mi je pomenil svobodo in možnost razmišljanja z lastno glavo, obenem pa tudi ogromno dobre muzike, od Sex Pistols preko Clash do Stranglers. Veliko dobre glasbe je ustvaril tudi v Sloveniji – Pankrte, Lublanske pse, Berlinski zid, Otroke socializma, do po krivici pozabljenih hard-core skupin, kot sta  U.B.R. in Stres D.A.. Ne bi rekel, da so droge in punk ravno povezani. Če se prav spomnim, je imela večina punkerjev raje vino in pivo. Droge so bile verjetno bližje hipijevski generaciji, pa tudi rejverjem. So pa seveda vedno izjeme.

Borut: Upor proti zatečenemu stanju, proti avtoritetam, ki so pozabile, da morajo služiti ljudstvu, ne pa da ga ožemajo. Punk je tudi upor proti kompliciranju v glasbi; vse lahko poveš v nekaj besedah in z nekaj akordi. Zame osebno so največji Dead Kennedys. Droge in punk sta povezana toliko kot droge ali katerakoli druga subkultura. Droge so vedno bile način bežanja od stresnega načina življenja, norega tempa, način kako se spopadati s svojo podobo in pričakovanji drugih ljudi, ki jih imajo do tebe. Droge niso tuje niti uspešnim japijem. Le da ti jemljejo kokain, pripadnikom subkultur pa so bližje cenejši načini zadevanja.

Kaj menita o današnji ne ravno redki problematiki, ki je že od nekdaj prisotna - o izobčenih ljudeh oz. krajše izobčencih? Morda imata kakšne lastne izkušnje?

Borut: Izobčeni so bili skozi vso zgodovino in mogoče je celo današnja družba naredila največ korakov v smeri, da bi bilo čim manj ljudi pozabljenih in odvrženih. Dejstvo pa je, da imamo tudi v današnji družbi ljudi na robu. Kaj družba naredi s temi in za te ljudi, pa odraža humanost ter razvitost te družbe. Subkulture, ki jih omenjaš, so bile v preteklosti precej bolj pod budnim očesom varuhov reda. Ljudje so bili v preteklosti bolj uniformirani in je lahko kakšen panker s sprehodom po mestu povzročil precej zgražanja. Danes lahko po mestu vidiš vse vrste stilov oblačenja, pričesk in na koncu koncev tudi razmišljanja. In vedno manj je obračanja glav za njimi, češ kakšen/kakšna pa je.

Igor:  Večina punkerjev se je na tak ali drugačen način čutila izločena iz družbe. Ta občutja so še posebej močna tudi v glasbi in besedilih Nietov, od komada Izobčeni do enega izmed novih – Tujca.

Februar - o tem komadu je bilo slišanega že veliko s tvoje strani Igor, pa še vseeno premalo se mi zdi. Od kod izvira, kakšno je ozadje te pesmi, kakšna je zgodba Februarja?

Igor: Ta komad sem napisal leta 1985, in je bil zadnji iz tistega prvotnega obdobja. Besedilo temelji na resničnih dogodkih. Dobival sem se z dvema dekletom hkrati, ena je bila zaljubljena vame, jaz pa ne v njo, v drugo pa sem bil zaljubljen jaz, ona pa v mene ne. Ta slednja je tista „ta lepa“.

Niet – od kod ime? Naokoli namreč krožijo kar tri zgodbice in se marsikdo, ki vas ne pozna bolje, sprašuje kaj je pravzaprav res – Zgodba o Titojevem »Niet« med uporom proti Rusom, zgodba o Habičevem najljubšem čaju, katerega sestavina je »tein« (obratno od tein je niet), tretje pa je v bistvu, da je  bilo ime naključno izbrano.

Igor: Ime Niet smo izbrali po evrovizijskem načelu. Vsak od tedanjih treh članov (Primož, Aleš Češnovar in jaz) je predlagal nekaj imen, vse skupaj pa smo točkovali od 1 do 12. Premočno je zmagal Niet, ki sem ga predlagal jaz. Zdelo se mi je, da ime Niet (po rusko njet – ne) najbolje simbolizira upornike, kakršni smo bili, in smo še ostali, tudi mi.

Igor Dernovšek (Foto: Nejc Hötzl)

Trenutno stanje po svetu je zopet v navalu agresije, strahu, bolečine. Kakšno pa je vajino mnenje o današnjem svetu, današnji politiki? Kaj nas bo prej pokončalo - naravna katastrofa ali največji politki, ki bodo v naslednjih nekaj letih zasedali prve vrste v tribunah na predstavi: "Zredčimo človeštvo, preveč nas je – zmanjkuje nam denarja za naša razvajanja!"

Borut: Mislim da sploh ni pomembno kaj nas bo pokončalo. Dejstvo je da smo minljivi. Zemlja se bo vrtela naprej, ko nas že dolgo ne bo več. Sicer pa je človeštvo skozi vso zgodovino spremljala agresija, strah in bolečina. Od plemenskih skupnosti naprej so nam vedno vladale elite, ki jim ni bilo mar za male ljudi. Razen mogoče svetlim izjemam. Vsak naj si sam ustvari svoj mikrosvet, velike zgodbe so končane.

Igor: O človeštvu imam zelo slabo mnenje. Mislim, da za vse skupaj niso krivi le politiki, temveč najnizkotnejši nagoni, ki so lastni veliki večini ljudi – brezobzirnost, nasilnost, sovraštvo do vsega drugačnega, zavist..., ter njihova neskončna omejenost. Rešitev je, da takim ljudem ne pustiš blizu. Življenje je, kljub vsemu, čudovito, in eno samo.