Z Gregom Mešičem o programu nenasilne komunikacije v Pomurju

Spregovorili smo o Programu za nenasilno komunikacijo, točneje Treningu socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje, ki se v okviru Društva za nenasilno komunikacijo izvaja tudi v Murski Soboti, v Hiši sadežev družbe. O nasilju na splošno, samem opisu programa, vrstah nasilja ter posebnostih na tem področju v Pomurju - z Gregom Mešičem, svetovalnim delavcem za strorilce nasilja.

Če nam na kratko opišete program za nenasilno komunikacijo – kako poteka in k kakšnemu cilju je usmerjen?

Program Trening socialnih veščin za osebe, ki povzročajo nasilje (TSV), vključenim uporabnikom omogoča intenzivno delo na spreminjanju prepričanj in vedenj, ter razvijanju veščin nenasilne komunikacije. Uporabniki se v programu učijo prepoznavati svoje vzorce nasilnega vedenja in jih ustrezno spreminjati. Znotraj programa imajo možnost učenja in treninga različnih tehnik socialnih spretnosti, komunikacije in reševanja konfliktov.

Namen programa je povečanje varnosti življenja oseb, ki so doživele ali še vedno doživljajo nasilje, na drugi strani pa, da bi vključeni uporabniki prevzeli odgovornost za nasilje, ki ga povzročajo in začeli kritično razmišljati o svojem vedenju. Učimo jih, da bi razumeli, da je nasilje nad ženskami neposredna posledica temeljne strukturne neenakosti v odnosih med spoloma.

Program poteka v kombinaciji skupinskega dela in individualnega dela. V Murski Soboti poteka ob petkih v prostorih Hiše sadeži družbe. Vsebuje 24 različnih tematik, ki so obravnavane na skupinah. Vsebina teh skupin zajema spoznavanje in razumevanje nasilja, dinamike odnosov v katerih je prisotno nasilje, prepoznavanje in razumevanje čustev s poudarkom na ljubosumju in jezi, prevzemanje odgovornosti, veščine poslušanja in pogovarjanja, ter reševanja konfliktov.

Program vsebuje tako individualni pristopom v delu z vašimi uporabniki, kakor tudi delo v skupini. Kakšna je razlika?

Uporabnikom ponujamo tako individualna svetovanja kot tudi vključitev v skupino. Izkušnje so pokazale, da je delo v skupini za nekatere uporabnike veliko bolj učinkovito. Večino uporabnikov povzročanje nasilja zanika, minimalizira ali opravičuje, v skupini pa spoznajo zgodbe drugih ljudi, ki so svoje povzročanje nasilja prepoznali in razvili kritičen odnos do njega (sedaj uporabljajo drugačne načine vedenja). Po drugi strani pa slišijo tudi zgodbe ljudi, ki ostajajo v svoji obrambni drži (zanikajo ali opravičujejo svoje povzročanje nasilja) in se lahko prepoznajo v njih.

Poznamo različne vrste nasilja. Ena izmed njih je tako imenovano čustveno nasilje. Se vam zdi da danes ljudje bolje prepoznamo tudi ta pojem, ko smo bodisi žrtev nasilja, ali izvajalec nasilja? Kaj vse zajema čustveno nasilje?

Na DNK govorimo o fizičnem, psihičnem, spolnem in ekonomskem nasilju. Pri delu opažam, da je psihično nasilje še zmeraj slabo prepoznano. Predvsem uporabniki velikokrat ne prepoznavajo groženj (»ubil te bom«, »boš že videla«, »ti bom že pokazal«,…) in zmerjanja kot nasilje. Prav tako opažamo, da tudi žrtve nasilja velikokrat sprejemajo psihično nasilje kot normalno, sprejemljivo in dovoljeno. Zanimivo je, da so velikokrat povzročitelji nasilja, ki so kaznovani zaradi izvajanja psihičnega nasilja, zelo presenečeni, da je bilo njihovo vedenje spoh nasilje in da je to kaznivo dejanje. Velikokrat govorijo o tem, da je takšno vedenje prisotno tudi pri drugih ljudeh v njihovi okolici.

Psihično nasilje zajema grožnje, zmerjanje, žaljenje, poniževanje, nadzorovanje partnerke (kje se giba, s kom se pogovarja, kaj dela, nadzor njenega telefona in emaila) in druga dejanja, ki so najpogosteje verbalno izražena in katerih namen je drugo osebo ponižati in ji zmanjšati moč.

Na DNK nasilje razumemo kot zlorabo moči, ki jo oseba z več moči povzroča nad osebo z manj moči. Nasilje je namerno, nadzorovano, razumno ter premišljeno dejanje, ki se ponavadi ponavlja. O zlorabi moči govorimo, ko ima ena skupina oziroma oseba že v osnovi več moči nad drugo skupino oziroma osebo zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, fizičnih ali intelektualnih sposobnosti in to moč izkorišča v škodo druge osebe.

S kakšnimi vrstami nasilja pa imajo vaši uporabniki povečini probleme? Kako kaže statistika glede nasilja v Pomurju in kakšno je stanje, če te kazalce primerjamo z kazalci v Sloveniji?

Običajno gre za kombinacijo psihičnega in fizičnega nasilja, pogosto pa tudi spolnega, o čemer naši uporabniki še posebej težko govorijo. Do fizičnega nasilja pride največkrat v odnosih, v katerih je že dlje časa prisitno psihično nasilje in se le to stopnjuje.

Kazalci nasilja v Pomurju ne kažejo drugačene slike kot drugod po Sloveniji. Lahko pa bi izpostavil, da se pri svojem delu večkrat srečujem z ljubosumjostjo in posesivnostjo – to pa uporabniki navajajo kot razlog za nasilno vedenje. Svojega posesivnega vedenja pa večkrat ne problematizirajo, saj se jim zdi normalen del partnerskih odnosov.

Komu vse je namenjen program za nenasilno komunikacijo , ki se izvaja v HSD v Murski Soboti?

Skupina je namenjena moškim, ki povzročajo nasilje nad ženskami. Individualno delo pa je namenjeno tudi drugim povzročiteljem nasilja – mladostnikom, ki povzročajo nasilje; staršem, ki povzročajo nasilje nad otroki. Z vsakim napotenim uporabnikom skušamo najti  možnost vključitve – naredimo individualni načrt v katerem se skupaj dogovorimo za način dela in vključevanja v program.

Večina klientov se vključuje preko posredovanja Centra za socialno delo in drugih organizacij. Na kakšen način  poteka v Pomurju?

V program v Sloveniji smo v letu 2016 vključili 580 uporabnikov. Polovico teh uporabnikov je bilo napotenih s strani CSD. V Pomurju je s strani CSD napotenih slabih 40 % vključenih uporabnikov. Večji, kot drugje po Sloveniji, je procent napotenih uporabnikov s strani tožilstva MS.

Strokovni delavci_ke na CSD lahko uporabnika napotijo v program v okviru izvajanja katerekoli naloge, za katero imajo javno pooblastilo. Zelo dobro sodelujemo tudi z tožilstvom MS, ki uporabnike v program napoti s sklepom o odložitvi kazenskega pregona in povzročitelju naloži nalogo (opravi TSV). Trenutno je v program v MS vključenih 6 uporabnikov.

Kako se kaže napredek pri odpravljanju nasilnega vedenja pri uporabnikih?

Napredek pri uporabnikih je zelo težko spremljati, saj bi za to morali po zaključku programa uporabnike in žrtve nasilja spremljati v njihovem domačem okolju in  pridobiti informacije o tem, ali je nasilje še prisotno. V času vključitve v program (ob vstopu in izstopu iz programa) spremljamo napredek uporabnikov preko evalvacijskih vprašalnikov. Veliko uporabnikov po končanju programa pove, da se je njihova situacija spremenila, da imajo sedaj več znanj ali metod, katere uporabljajo v konfliktnih situacijah ali takrat, ko so jezni. O izboljšanju situacije pogosto poročajo druge institucije, ki ostajajo v stiku z uporabniki po zaključku programa (centri za socialno delo, šole, druge nevladne organizacije).

Kaj je po vaših izkušnjah ključno za uspeh pri spremembah oziroma odpravi nasilnega vedenja – navade je težko spremeniti, prav tako način odzivanja na frustracije in podobno, da ne omenimo travm iz otroštva, ki tudi lahko botrujejo k razvoju agresivnega vedenja posameznika kasneje. Se vendarle da kaj storiti na poti odpravljanja negativnega vedenja?

Ključno za zmanjšanje ali odpravo nasilja je, da delujemo znotraj koordiniranega sistema, ki zajema multidisciplinarno in medinstitucionalno sodelovanje in izmenjavo informacij o povzročiteljih in žrtvah nasilja.

Ugotavljamo pa tudi, da se učinkovitost poveča, če je vključenih več institucij, tako povzročitelj dobi jasna sporočila o nedopustnosti njegovega povzročabnja nasilja s strani policije (ki mu izda prepoved približevanja), CSD (ki z njim opravi svetovalni razgovor), Tožilstva in Sodišča (kazenski pregon) in s strani programa za delo s povzročitelji nasilja (program TSV). Izkušnje kažejo, da uporabniki, ki so napoteni s strani sodišč in tožilstev večinoma v celoti zaključijo program.

Prav tako je pomembno prepoznavanje nasilnega vedenja pri povzročiteljih samih in njihova kritičnost do takšnega vedenja ter njihova notranja motivacija za spreminjanje svojih nasilnih vedenj. Pomembno se je zavedati, da je spreminjanje vedenja dolgotrajen proces. Temu je prilagojen naš program, ki traja eno leto. Po zaključku programa pa uporabnik, ki razvijejo kritičen pogled na svoje nasilno vedenje, vzpodbujamo, da nadaljujo z vključitvijo v psihoterapevtsko obravnavo. Ob tem naj omenim še pomemben vpliv socialne mreže uporabnika in njihove podpore za spremembo uporabnikovega vedenja.

Vaš program deluje po principu zavedanja in sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja in o tem, da se hkrati uporabniki zavedajo, da želijo premoč nad nekom drugim. Če kaj več napišete o tem.

Za spremembo in prenehanje povzročanja nasilja je pomembno, da posamezniki sprejmejo odgovornost za nasilje, ki ga povzročajo. Z uporabniki izdelamo osebni načrt odgovornosti, ki zajema konkretne usmeritve, kako lahko sam zmanjša ali prepreči svoje nasilno vedenje. V načrtu so samo tista ravnanja, za katere povzročitelj verjame, da jih lahko uporabi (npr. da prepozna kdaj mu narašča napetost in se pravočasno umakne). Nadaljnje uporabi načine za odpravo rizičnih dejavnikov (npr. izogibanje pitju alkohola, izogibanje druženju z osebami, ki ga krepijo pri povzročanju nasilju), določijo se zaupnih oseb, načrt trajnega dela na odpravi povzročanja nasilja, iskanje konkretnih ravnanj, ki temeljijo na nenasilni komunikaciji in soočanje s posledicami svojega nasilnega vedenja.

S kakšnimi težavami se vendarle soočate v programu, na poti uspešnega odpravljanja nasilnega vedenja pri uporabnikih?

Največja ovira pri tem, da bi posameznik sprejel odgovornost in bi prenehal s povzročanjem nasilja so njegova prepričanja, ki mu dovoljujejo uporabo nasilja. Tudi ljudje iz socialne mreže povzročitelja nasilja imajo lahko podobna prepričanja, kar mu utrjuje da so njegova prepričanja prava in dobra. Veliko povzročiteljev zato verjame, da se zgolj avtomatsko odzivajo na provokacije svojih partnerk. Težko sprejemajo, da so sami odgovorni za povzročeno nasilje ampak vztrajajo, da so izzvani s strani partnerk.