Velikonočna poslanica murskosoboškega škofa Štumpfa

Kristjani po vsem svetu v teh dneh praznujejo največji krščanski praznik, veliko noč. Ob tem si izrekajo nemalo prazničnih voščil, izbrane besede pa vernikom namenjajo tudi njihovi voditelji. Objavljamo velikonočno poslanico soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa.

Velikonočno poslanico soboškega škofa ordinarija msgr. dr. Petra Štumpfa objavljamo v celoti:

Ena od žena, ki so stale pod Jezusovim križem, Marija Magdelana, je prvi dan v tednu navsezgodaj šla h grobu. Zakaj je šla h grobu? Se je morda spomnila Jezusove obljube, da bo tretji dan vstal od mrtvih? Kje so bili apostoli? Zakaj oni niso šli h grobu (prim. Jn 20, 1)?

Marija Magdalena ni bila razočarana žena, čeprav je bila spričo Jezusove smrti na križu nadvse žalostna. Očitno jo je gnala ljubezen do Jezusa, da je v temi zgodnjega jutra šla do njegovega groba. Pod Jezusovim križem ni izgubila upanja. Doživela Jezusovo smrt na križu, vendar je verovala, da je Jezus močnejši od smrti.

Apostoli so bili precej drugačni od Marije Magdalene. Razen apostola Janeza, so v Jezusovi uri trpljenja in smrti vsi pobegnili in se poskrili v varna zavetja. Izgubili so vero, ker so imeli o Jezusu zelo zgrešena pričakovanja.

Mnogi izgubijo vero zaradi zgrešenih pričakovanj. Načrti se niso izšli po njihovih predvidevanjih. Pozabili so ali pa spregledali, da ima pot vere samo en cilj: naše večno življenje v nebesih. Vse, kar ne vodi do te Božje dobrine, ne more imeti svojega mesta v veri. Vse, kar vodi do nebes, ima svoje mesto v veri.

Apostoli so pozabili, da je Jezus imel z njimi en sam namen: postali naj bi učitelji vere, ki pa ne more imeti zgrešenih pričakovanj. Marija Magdalena je šla do apostolov in jim prinesla novico, da so Jezusa vzeli iz groba in se ne ve, kam so ga položili (prim. Jn 20,2). Marije Magdalena je torej obvestila prve pastirje Cerkve, kaj je videla. Ni šla o tem govori Pilatu, velikim duhovnikom, niti svojim prijateljicam. Marija Magdalena je vedela, da gre za preveč resne reči, ki ne morejo biti predmet tračev in špekulacij. Gre za vero v vstajenje od mrtvih. Sedaj so na vrsti apostoli, da se znebijo strahu in zapustijo svoja zavetja skritosti ter raziščejo, kaj se je v resnici zgodilo. Zato sta apostola Peter in Janez pohitela h grobu. V grobu ni bilo Jezusovega telesa.  Apostol Janez je videl in veroval, čeprav še ni vsega doumel, kar je o teh dogodkih napovedovalo Sveto pismo (prim. 20, 3-9).

Iz tega dogodka je razvidno, da o Jezusovem vstajenju lahko govorijo samo tisti, ki v Cerkvi verujejo v to vstajenje. Kdor hoče govoriti o vstajenju brez Cerkve, ne bo nič povedal ali pa bo govoril samo prazne, večkrat celo lažne reči. Jezus ob vstajenju ni pustil nobenih sledov. Njegovo poveličano telo nima nič skupnega z grobom. Jezusovo od mrtvih vstalo telo pušča svoje sledi samo v človeškem srcu. In to zaznamo samo z vero, ki ne potrebuje nobenih dokazil o tem, kako je Jezus vstal od mrtvih. Jezus je izbral Cerkev, ki jo je rodil v svoji krvi na križu, da bi bila priča, da on živi in več ne umrje. O teh dogodkih govorijo evangeliji, da bi mi verovali. Kdor veruje, ne more, da ne bi veroval v Jezusovo vstajenje. Vera brez vstajenja je prazna in nesmiselna.

Vsak od nas se je rodil ob pravem času, da bi spoznal, na kakšen način naj pravočasno umre svojim grehom. Ko odmiramo grehu, na sebi nosimo umiranje Kristusovega telesa. Tako smo neprestano križani skupaj s Kristusom. Niti za trenutek več ne živimo sebi, temveč v nas živi Kristus. To umiranje grehu nam zagotavlja resnično življenje.

Vstali Gospod daje življenje in ga z našo smrtjo jemlje, da bi nam zopet dal večno življenje. Ko smo bili pri krstu oživljeni po Duhu, nas je Oče v Kristusu spoznal za svoje sinove in hčere. To je zares Božji dar, ki nam po Božji besedi obljublja večno življenje prav zaradi smrti našega starega življenja, ki je bilo življenje v grehu.

Kristus je vstal! Aleluja! V Kristusu bomo vstali tudi mi! Aleluja!

Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike želim! Vstali Gospod naj bo vedno z vami!

msgr. dr. Peter Štumpf

soboški škof