https://www.pomurec.com/go/194/Oglasevanje
https://www.ris-dr.si/
http://www.zniders.com/

GLOBALNO

Peter Peterka o tragični zgodbi svojega otroka: "Preteklosti ne morem spremeniti, prihodnost pa lahko"

15.11.2017 ob 9:45  

Peter Peterka je na svojem Facebook profilu delil zgodbo o tragičnem dogodku, ki se je pred enim letom zgodil njegovemu starejšemu sinu Julijanu. 

Kar je Peter Peterka zapisal pred kratkim najdete TUKAJ. Tokrat je Peterka zapisal...

"Ko sem prišel na intenzivno, je Julijan bil pri zavesti. K sreči je zastoj srčka trajal približno 1 minuto. Tokrat sem bil odločen, da Julijan ne bo več prepuščen samovolji zdravnikov. Ležal je nekje na sredini intenzivne in opazoval dogajanje okrog njega. Na mestu, kjer so se stikale vse poti; mimo so hodili zdravniki, medicinsko osebje in starši. V tem trenutku je bila intenzivna skoraj prazna, tako je ostalo še nekaj dni, zato je tudi Julijan bil deležen večje pozornosti s strani zdravnikov. Drugače je tukaj prava norišnica. Stopil sem do postelje in se sklonil čez njega, da sem naredil nekakšen ščit nad njim. Prijel sem ga za roko in se mu opravičil. »Julijan, oprosti mi, ker sem dovolil, da se ti je to zgodilo. Nikoli, res, nikoli več ne bom tega dovolil.« Mogoče bo kdo rekel, da je to bila »obljuba bedaka«. Nemara res, toda vedel sem, da moram tokrat biti v celoti prisoten in osredotočen na dogajanje. In ravno te besede, ta stavek, je naravnal celotno mojo bit na trenutno situacijo. Tudi kasneje oziroma zdaj v času rehabilitacije, se je osredotočenost na zdaj izkazala za edini pravilen pristop.

Zdravniki kardiologi so se že zbirali in se začeli dogovarjati, kako bodo Julijana zdravili naprej. Brez oklevanja sem stopil do dr. Tomaža Podnarja. »Kaj se dogaja?«, sem ga vprašal. Najprej mi je obrazložil, kaj se je zgodilo, v kakšnem stanju je srček in kaj bo sledilo.

Načrtovana je bila nova (že tretja) operacija; zdaj mu bodo vstavili resinhronizacijski vzpodbujevalnik, prišili dodatno elektrodo, tokrat na pravilno mesto, staro pa bodo pustili. Namreč, Julijanov srček je bil že tako v slabem stanju, da so mu z omenjenim vzpodbujevalnikom poskušali povrniti ritem srčka v njegovo normalno stanje.

»Vredu«, sem povedal. Toda tokrat to ne bo šlo tako zlahka skozi, sem si mislil sam pri sebi. Od tega trenutka naprej sem postavil pod vprašaj vsako zdravniško namero ali odločitev. To so ugotovili tudi sami; vrag je vzel šalo. Hotel sem vedeti vse. Predvsem pa, kaj to pomeni za Julijanovo življenje. Tako smo prerešetali vsako besedo. Pozoren sem bil na to, kako so povezovali besede v stavke, kakšne vezaje so uporabljali, kje so delali premore; pomislil sem celo, kje stojijo ločila. Obenem pa sem spremljal njihovo telesno govorico. S tem sem zelo hitro ugotovil, kaj se v resnici dogaja, ali gre za bodisi naučeno so-čustvovanje bodisi za znanje, ki so si ga pridobili z izkušnjami; morda celo za prikrivanje resnice.

Nazaj v intenzivni, ko nisem bil osredotočen na Julijana, sem opazoval zdravniško osebje, ki so skrbeli za Julijana. Ob njegovi postelji so bili intenzivisti, kardiologi, kasneje pulmologi, nevrologi in seveda medicinsko osebje. Okrog njega so se gibali v povsem usklajenih gibih, kot če bi bil na kakšni vrhunski baletni predstavi. Vsak je vedel, kaj je njegova naloga in vsi so imeli resne obraze.

Zdaj je bil scenarij popolnoma drugačen v primerjavi s prvo in drugo operacijo. Julijanovo življenje je bilo še vedno v nevarnosti; razvoj delovanja srčka ni bil predvidljiv, zato je bilo operacijo treba opraviti v najkrajšem možnem času; zdravniki so delali vse, kar je v njihovi moči, da Julijana spravijo v najboljšo možno formo. Zdravniki na intenzivni se dnevno srečujejo z groznimi primeri in njihova bistvena značilnost je, da še v tako brez-upni bolezni iz sebe iztisnejo zadnji atom energije in upanja.

»Sta vidva starša?« Je z mirnim glasom vprašal starejši kirurg, ko se je s samozavestno držo približeval proti nama. Oba sva prikimala. Sem dr. Lakić in nama segel v roko, najprej meni in nato še Mateji. »Jaz bom operiral Julijana. Poglejta," je nadaljeval gledaje me naravnost v oči, »to delam ves čas«. Temu je sledil opis poteka celotnega operativnega posega.

Toda, ne, takšni rutinski, ali bolje, naučeni govori nama niso bili dovolj. Zato je sledilo nešteto vprašanj, nekatera med njimi so bila neumna in nesmiselna. Ampak to je povsem razumljivo glede na vse. Poleg tega, bilo me je strah in to upravičeno. Sina bodo že tretjič operirali, skoraj je umrl, kako se bodo stvari odvijale naprej ni vedel povedati nihče, zato je moj dvom bil upravičen. Prvič v vseh teh letih me je bilo neznansko strah za Julijanovo življenje, zato sem se hotel prepričati, da bodo tokrat naredili prav. Dr. Lakić se ni pustil zmesti in ni odstopil od svojega. Na nek način me je njegova drža ves čas operacije pomirjala. Z Matejo sva se usedla v čakalnici pred intenzivno in čakala.

Bilo je pozno popoldne, ko sem zagledal dr. Lakića, kako gre proti nama s pogledom usmerjenim v tla. »Razmišlja, kako nama bo povedal slabo novico«, sem pomislil, toda ne, ko je dvignil pogled, se je nasmejal in povedal: »Vse je vredu.«, se obrnil in odšel.

K Julijanu so naju pustili približno pol ure po končani operaciji. Ko so naju končno poklicali, sva si hitro razkužila roke in odhitela k njemu. Ležal je čisto na miru. Bil je še pod vplivom anestezije, vendar napol buden. »Ubogo dete«, sem pomislil, »kaj vse si že dal skozi.« Mateja ga je prijela za roko in vprašala, kako se počuti: »Julijan, te kaj boli?« Odkimal je. Julijan naju sliši in odgovarja. To je dober znak in kot kaže bo vse vredu. Za trenutek sem breme odložil. Ves ta prizor, ki ga imam še zdaj živo pred očmi, je toliko bolj žalosten, ker je v bistvu to bil najin zadnji stik z njim. Od tega trenutka naprej se je začela »Via Dolorosa«, pot trpljenja.

Foto: FB Peter Peterka

Ko sem sedel ob Julijanovi postelji, sem se vedno znova vračal nazaj v čas, ko sva se pogovarjala o najrazličnejših stvareh in se spraševal, ali se bova lahko še kdaj tako pogovarjala kot nekoč. Večkrat se je tudi pogajal, ampak ne v smislu, ali se gre umivat ali ne, marveč tako za resne stvari. Za svoja leta je bil zelo dober v razmišljanju in potem ubesedovanju in udejstvovanju svojih misli. Spomnim se, kako sem mu med igro predstavil eno možnost, kako lahko reši dano mu nalogo. Ne vem več točno za kaj je šlo, spomnim pa se njegovega odgovora: »Dada, kaj pa če bi to tako naredil.« Za trenutek sem razmislil, ali bo njegov način pripeljal do istega rezultata, šele potem sem mu odgovoril: »Seveda, Julijan, tudi tako lahko narediš.«

Ob vsem tem večkrat privre na površje občutek krivde. Z vso silo, kakor voda, ki z svojo rušilno močjo uničuje vse pred sabo. »Sem res naredil vse?«, »Kaj pa, če bi moral presekati odgovor njegovega kardiologa in vztrajati dokler ne bi naredil ultrazvok srčka?«, »Kaj pa, če bi moral zahtevati, da ga zadrži na opazovanju, morda celo novo operacijo?« Ta občutek krivde je bil tako silovit, da je zameglil mojo presojo in me premagal. Prisilil me je v razmišljanje, češ nisi naredil vsega za svojega otroka. Moral bi to, moral bi tisto in ne vem kaj vse, da bi preprečil razvoj nadaljnjih dogodkov.

Takšne in drugačne misli so me spremljale, in še danes me, od časa do časa me prevzamejo in me potegnejo vase. Kljub temu, da se jih na vso moč trudim izogibati na vsakem koraku, me na vsake toliko ujamejo v njihovo past. Kot po spirali me potegnejo v svoje globine z nešteto »Kaj pa če bi moral …?« V bistvu, če sem iskren, veliko »moral bi« je bilo; veliko možnosti je bilo, ki bi jih ne samo lahko naredil, temveč bi jih moral narediti. Toda resničnost je taka, da žal ne morem nazaj v preteklost in ne morem spremeniti čisto nič od tega, kaj se je bilo zgodilo. Čisto nič! In ta nemoč je ubijajoča. Pogubna, če se ji predaš. To je kruta resničnost, s katero se soočam pogosto krat v zadnjem letu.

Edina pot iz te spirale je (bila), da sem ji moral pogledati direktno v oči in jo sprejeti za svojo, v istem trenutku pa se osredotočiti na to, kaj moram storiti zdaj v tem trenutku.

NE, ne morem spremeniti preteklosti, toda vsak dan, korak za korakom z gotovostjo lahko spremenim prihodnost. S tem v mislih zjutraj vstanem in zvečer zaspim. In takšna drža mi daje moč".

 

    Fotogalerija

    Komentarji

    info_outline

    Opozorilo

    Slovenski knjižni jezik je samo naš, zato ga cenimo. Na Pomurec.com želimo vzpodbujati njegovo rabo, zato vas naprošamo, da vaš komentar podate v slovenskem knjižnem jeziku. Pri tem sledite tudi načelom kakovostnega komentiranja. Najboljše komentarje bomo ob koncu leta nagradili.

    Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Pomurec.com. Pozivamo vas k strpni in argumentirani razpravi brez sovražnega govora.

    Po Kazenskem zakoniku KZ-1 je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe. Pomurec.com bo v primeru obrazložene zahteve državnih organov, ki temelji na zakonski podlagi, podatke o komentatorjih, s katerimi razpolagamo, tem tudi posredoval.