Po Japonski z Japonko brez japonk

V počastitev 250-letnice šolstva na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici pripravili že enajsto prireditev zapored

Na OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici so v jubilejnem letu pripravili že enajsto prireditev zapored, posvečeno praznovanju 250-letnice šolstva pri Svetem Juriju ob Ščavnici. Le-ta je potekala v skoraj do konca napolnjeni Kocbekovi dvorani Kulturno-upravnega središča Sveti Jurij ob Ščavnici, in sicer v četrtek, 16. novembra 2017, ter je bila namenjena zavedanju pomembnosti poznavanja tujih jezikov in tujih dežel.

V uvodnem delu prireditve, ki sta jo suvereno povezovali sedmošolki Lana Brumen in Nika Jurkovič, so učenci v humornem dramskem prizoru Pri Korenovih prikazali, kaj se zgodi, če ne obvladaš tujih jezikov. Prihod nemško ter kasneje angleško govorečega turista na turistični kmetiji družine Koren povzroči pri obeh starših veliko zadreg, ki jih uspešno rešita njuna otroka, saj sta se v šoli naučila omenjena jezika. Staršema predlagata, da se vpišeta v katerega izmed tečajev tujih jezikov in tako obogatita lastno znanje in ponudbo na njihovi kmetiji. Le-ta se z njunim predlogom strinjata, saj ugotovita, da je znanje vsaj enega tujega jezika v današnjem času nujno in koristno.

Temu je sledilo predavanje o deželi vzhajajočega sonca, Japonski, ki leži na dolgem nizu otokov v zahodnem delu Tihega oceana in za katero so značilna izrazita nasprotja, ki popotniku jemljejo dih: živahna sodobna mesta z vrtoglavo arhitekturo na eni in v času zamrznjena tradicionalna naselja, slikoviti templji in romarski kraji v raznoliki in razgibani naravi na drugi strani. Zavzeto sta ga pripravila Matjaž Jaušovec, bivši učenec naše šole, in njegova žena Yukino Hirayoshi Jaušovec, Japonka, ki pri nas živi šele nekaj let in kljub temu zelo dobro ter s simpatičnim japonskim naglasom govori tudi slovenski jezik. V njem sta poleg osnovnih geografskih značilnosti predstavila kraje, ki so širši javnosti manj znani in so jima osebno blizu, saj s svojo družino na Japonsko potujeta vsako leto ter tam preživita po mesec dni. Tako sta se osredotočila na prefekturo Aichi, na mesto Nagoya, ki je tretje največje japonsko mesto ter je po njunem mnenju zelo prijetno za življenje, in na Shikoko, najmanjšega izmed štirih otokov, na katerih se razprostira Japonska. S pomočjo fotografij sta zbranim na prijeten način približala nekatere znamenitosti, kot so gradovi, tržnica v templju, botanični vrt, tradicionalna ulica, popularne kavarne in terme, v katerih se odvija družabno življenje in kjer se Japonci sproščajo, ter, kar je bilo še posebej zanimivo, saj sta podajala informacije iz prve roke, način življenja Japoncev. Pozabila nista niti na hrano, ki je za Japonce zelo pomembna, saj se okrog nje vrti življenje v vseh sferah. Povedala sta, da je vsa hrana, in to ne glede na to, kje jo ješ ali naročiš, zelo okusna ter estetsko pripravljena in da je na Japonskem skoraj nemogoče biti vegetarijanec, saj pojedo ogromno mesa vseh vrst. Izmed jedi sta izpostavila suši, sašini, riž, različne vrste rezancev, govedino kobe, izmed pijač pa sake in pivo. Kot zanimivost sta dodala, da je eden izmed japonskih kuharjev, ki je obiskal Slovenijo, dobil navdih v naši hrani, saj pripravlja dimljeno meso, jedi začini s soljo iz Piranskih solin, v svoji restavraciji pa prodaja tudi kristal iz Rogaške Slatine. Nasprotje njemu je na Japonskem živeči Slovenec, ki vodi restavracijo Pikapolonica, kjer pripravlja japonske jedi na slovenski način. Na vprašanje, katere so najbolj opazne razlike med Japonsko in Slovenijo, je Matjaž dejal, da so Japonci dosti bolj organizirani, vsako delo in vsako stvar vnaprej natančno načrtujejo, so zelo redoljubni in razumejo pomen pravil ter jih tudi strogo upoštevajo. Meni, da pa je življenje v Sloveniji precej bolj udobno, ljudem prijazno in manj storilnostno naravnano. Glavna prednost, ki jo v Sloveniji vidi Yukino, je, da je bolj naklonjena materam in materinstvu, kot slabost pa je izpostavila, da smo Slovenci zelo hitri, nestrpni in neuvidevni vozniki. Na vprašanje, kakšni so njuni spomini na osnovnošolska leta, je Matjaž dejal, da »je blo pri Jürji fajn hoditi f šolo«, Yukino pa je omenila, da v njihovih šolah pridobijo učenci veliko več praktičnega znanja kot v naših, šole, ki so vse zelo dobro opremljene in imajo bazene, pa čistijo učenci in čistilk sploh nimajo. Povedala je še, da osnovna šola pri njih traja šest let, temu sledi triletna nižja gimnazija in nato še gimnazija. Na koncu predavanja sta bila Matjaž Jaušovec in Yukino Hirayoshi Jaušovec nagrajena z gromkim aplavzom, saj je bilo zares zanimivo, poučno in tudi duhovito obarvano, kar ga je naredilo še privlačnejšega.

V zaključnem delu prireditve so šestošolci s pesmijo prepotovali svet in se iz Slovenije podali v Grčijo, Ameriko, Avstralijo … Tako je v prijetnem vzdušju minila še predzadnja prireditev v okviru 250-letnice šolstva pri Svetem Juriju ob Ščavnici in tudi njen namen, vzbuditi zanimanje za poznavanje tujih jezikov in dežel, je bil dosežen, saj, kot je dejal avstrijski filozof Ludwig Wittgenstein: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.«

Več fotografij v spodnji galeriji …

Besedilo: Maja Strah
Fotografije: Maja Tuš