Zgodovina božiča sega daleč v pretekle čase

Božič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških in protestantskih državah praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa, čeprav natančen datum njegovega rojstva ni znan. V večini pravoslavnih Cerkva praznik praznujejo zaradi uporabe julijanskega koledarja s 6. na 7. januar. Pod istim imenom božič praznujejo južnoslovanski rodnoverci zimski sončni obrat.

Zgodovina božiča

Praznovanje korenini še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanja.

Stari Evropejci

Več stoletij pred Jezusovim rojstvom, so nekdanji Evropejci obhajali svetlobo in rojstvo v najtemnejših dneh zime. Premnogi ljudje so se razveselili zimskega solsticija, ker so se lahko nadejali daljših dni in toplote, ki jim jo bo naklonilo sonce.

Ob zimskem sončnem obratu so Praslovani praznovali rojstvo Svarožiča, Svarogovega sina, ki je poosebljal mlado Sonce, ki v tem času doseže svojo najnižjo točko na obzorju. Pri južnih Slovanih nosi ime božič, kar prihaja iz "mali bog". Drugo ime, poznano za to praznovanje je koleda, ki je poznano tudi zahodnim in vzhodnim Slovanom. Ime prihaja iz osnove krog - letni cikel. V predkrščanskem času je bil namreč čas razumljem ciklično in ne linearno, kakor danes. Iz besede koledo izhaja tudi kolednica, za ljudske pesmi,ki so se tradicionalno pele v času božiča in za šego koledovanja, ki je še danes poznana. Tretje ime poznano vsem Slovanom je kračun, ki po prvi teoriji pomensko pomeni "kratki". V Sloveniji se je spomin na praznik kračuna ohranil med drugim v priimkih. Druga teorija izvora imena kračun pravi, da pomeni "prihod", kar ustreza latinskemu "adventus". Drugo ime, ki je poznano Slovanom je ščodry večer (v različnih oblikah pri vzhodnih in zahodnih Slovanih) v pomenu radodarni ali velikodušni večer.

V Skandinaviji so severnjaki (Skandinavci) slavili Yule oz. zimski solsticij, in sicer vse od 21. decembra ter skozi ves januar. Očetje in sinovi so kot priznanje, da se je sonce naposled vrnilo, nanosili drv in kuriva, ki so jih potem seveda sežgali. Ljudje so se nato gostili in praznovali vse dotlej, dokler ni ogenj dogorel oz. je zmanjkalo kuriva, kar je včasih trajalo tudi do 12 dni. Severnjaki so verjeli, da vsaka iskra ognja predstavlja novega pujska ali telička, ki se bo skotil v prihajajočem letu.

Konec decembra je bil idealen čas za praznovanje v drugih predelih Evrope. V tem času leta so zaklali večino živine, ki jim je tako pozimi ne bi bilo treba krmiti. Za mnoge je to bil edini čas v letu, ko so imeli na razpolago zaloge svežega mesa. Poleg tega je to bil tudi čas, ko je večina vina in piva, ki so ga proizvedli čez leto, fermentirala in so ga končno lahko zlili po žejnih grlih.

V Nemčiji so ljudje v času praznika sredi zime častili poganskega boga Odina. Ljudje so se tega boga nadvse bali, saj so verjeli, da je ponoči na svojih "preletih" opazoval ljudi in se potem odločal, koga bo nagradil in koga kaznoval. Zaradi njegove nočne prisotnosti so mnogi raje ostajali v varnem zavetju svojih hiš.

Tradicionalne šege

V Sloveniji in na Hrvaškem je poznana šega kurjenja velikega kosa lesa, čoka, panja oziroma badnjaka, ki je moral goreti čim dlje. Šega je bila živa dokler so v hišah obstajala odprta ognjišča. Čok je bil neke vrste hišni bog, saj so mu darovali vino, hrano in so iz njega tudi prerokovali.

Spomin na uporabo debla pri praznovanju zimskega sončnega obrata se ohranja danes v nekaterih državah, v pripravi posebne božične sladice v obliki drevesnega debla: Bûche de Noël (tipična francoska sladica v obliki drevesnega debla).

Tako, kot kupalski kresovi, so bili še v 20. stoletju živi tudi tradicionalni zimski kresovi ob božiču. Šega izvira iz praznovanja zimskega sončnega obrata, ki je bilo naravna meja v tradicionalnem načinu življenja. Kresovi na naravne meje, božič, kupalo (kresni večer), Jurjevo itd. so prežitek iz predkrščanske dobe. Podobne obrede so opravljali tudi v drugih krajih Evrope; v Litvi še danes imenujejo božič kalėdos, ki dobesedno pomeni “noč debla”, in ki zelo spominja na slovenski izraz “koledovanje”. Koledovanje je še danes poznano na podeželju. Vesela družba s petjem in plesom obiskuje domove, na kar jim domačini dajo darove. Pesmi, ki se pojejo v zimskem času od božiča in Novega leta do konca zime imenujemo kolednice. Ponekod so bili koledniki tudi našemljeni.

Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela. V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice.

Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom.

Vir: Wikipedia