FOTO: Indija - 2. del - Toga sva nej čakala

Kako bi to napisal? Ni enako, če Indijo vidiš na YouTubu, kot, če jo dejansko doživiš.

Najin prvi stik z Indijo je bil zelo pozitiven, saj sva na letalu spoznala prijeten in zelo prijazen par iz okolice Mumbaja. Nipun dela v IT podjetju, njegova žena Anubha pa je varnostna analitičarka, prav tako v IT podjetju. Predlagala sta nama, kaj si ogledati, razložila nekaj o indijski kulturi in nama predstavila, kako stvari potekajo v Indiji. A nič naju ni moglo pripraviti na pristen stik z realnostjo.

Foto: Nipun in Anubha ob nama na letalu

Že na letalu so nam stevardese razdelile obrazce za imigracijski postopek na letališču, kar sva seveda pričakovala. Tudi vizume sva imela že urejene. Takoj po izstopu iz letala so nas napotili na oddelek za imigracijo in tam naju je ob 3.00 zjutraj pričakala gromozanska vrsta ljudi. V vrsti sva čakala 2 uri, ko sva končno prišla na vrsto, so nama vzeli prstne odtise in poštempljali potne liste, cca. 3 minute dela.

Foto: Vrsta na oddelku za imigracijo ob 3.00 zjutraj

Že naju je skrbelo, če bova sploh prišla do svojih nahrbtnikov in če naju bo šofer, katerega sva vnaprej rezervirala, da naju zapelje do hostla, sploh čaka. Na srečo sva takoj po imigracijskem postopku dobila svoje kovčke in prav tako našla šoferja, ki ni vedel angleško. Vprašal naju je, če ima pravi naslov hostla, kar sva potrdila in nato smo se peljali po mestu.

Foto: Prtljaga

Mumbaj je mesto z 18 milijoni prebivalcev. Tako je, 18 milijonov ljudi živi v njem. Predstavljajte si to.

Vozimo se približno 5 minut, ko šofer ustavi pred krasnim hotelom in naju nekako na pol angleško usmeri tja. Rekla sva, da midva iščeva hostel in da to zagotovo ni prava lokacija. Šofer je izstopil in stekel v hotel. Midva sva se lahko le spogledala in zasmejala, saj nama ob 5.30 zjutraj v glomaznem mestu katerega nisva poznala, ni ostalo nič drugega. Šofer se je čez nekaj minut vrnil in zapeljali smo se 20 m naprej, kjer smo zagledali ime hostla, katerega sva rezervirala. Le tega sva rezervirala, ker so posebej oglaševali 24-urno recepcijo. Seveda je bila recepcija zaklenjena in v temi. V nemoči sva povprašala soseda, ki je ravno montiral avtomobilske gume (a sem omenil, da je najin hostel lociran med nekakšno mehanično delavnico in majhno prodajalno?) in ta je šel do recepcije ter začel tolči po vratih. Tako je zbudil receptorja in naredila sva check-in. V hodniku zraven postelje sva se usedla na tla in imela “krizni sestanek.” Malo sva se nasmejala in zabavala, ter se končno odpravila spat v precej odvratno smrdeče postelje.

Foto: Vhod v hostel - "Padne dormitory"

Če ste zamudili "Indija - 1. del - Uaj, zaj pa ideva!", lahko preberete TUKAJ. 

Prve vtise iz Indije ob dnevni svetlobi objavimo kmalu.