Vsem, ki jim slovenska kultura ni tuja in odveč

Ob slovenskem kulturnem prazniku, so člani umetniškega razreda Pomurske akademske znanstvene unije (PAZU), v pismu za javnost čestitali vsem, ki jim slovenska kultura ni tuja in odveč.

"Ob slovenskem kulturnem prazniku želimo člani umetniškega razreda Pomurske akademske znanstvene unije (PAZU) čestitati vsem, ki vam slovenska kultura ni tuja in odveč. Prepričani smo namreč, da je to res velik in na svetu edinstven praznik, ki slavi sámo jedro slovenskega obstoja in državnosti. Z uveljavitvijo nacionalne kulture kot državotvornega dejavnika je slovenska država postala vzorec in vzor mnogim, tudi v Evropi še zmeraj tlačenim in zapostavljenim narodom, Prešernova Zdravljica in slovenska himna s pozivom »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan (…)« pa obenem izraža nepogrešljivo načelo evropskega sobivanja in prihodnosti.

Obstoj slovenskega naroda in njegova državnost veljata v zavesti mnogih kulturno osveščenih po svetu za čudež. Slovenci smo, kljub najrazličnejšim okoliščinam, pritiskom in vojnam, zmeraj zmogli preživeti. Slovensko ozemlje je bilo velikokrat okupirano, slovenski narod in slovenska kultura pa podvržena hudim asimilacijskim in uničujočim pritiskom prav vseh sosedov. Številni rodovi naših očetov, dedov, pradedov in še mnogih pred njimi pa so torej vzdržali in s slovensko kulturno zavestjo ter po njej vzpostavljeno državnostjo dosegli, kar številnim, mnogo večjim evropskim narodom, ki se tudi v današnji Evropi še zmeraj borijo za obstoj in uveljavitev osnovnih kulturnih, človekovih in civilizacijskih pravic, ni uspelo.

Dela prost slovenski kulturni praznik je tako dan, s katerim častimo tudi našo skupno posebnost in prepoznavnost v svetu. Obstaja pa še več kot dovolj drugih razlogov, da ob tem prazniku izobesimo zastavo in vsaj za trenutek v sebi začutimo slovenski nacionalni ponos. 

Ob tem je morda tudi treba reči, da kulture ne gre enačiti z umetniško ustvarjalnostjo. Tako enačenje je tudi še danes moteč ostanek stare, raznarodovalne, okupatorske, tudi jugoslovanske politike. Zato marsikdo ob besedi »kultura« pač odmahne, češ da »kulture« ne razume in da ga ne zanima, ne zaveda pa se, da je kultura nekaj mnogo širšega in da ta pojem zajema veliko več kot umetnost. Poenostavljeno lahko rečemo, da je umetnost samostojen izraz osvobojenega duha posameznika, ki ga vsak drug posameznik kjer si že bodi na svetu po svoje doživi. Medtem ko je kultura zadeva skupnosti, je tako rekoč družbena vrednota, ki jo je kot takšno potrebno tudi razumeti in negovati. Kultura je torej vse, kar ljudje negujemo v svojem okolju, navadah, v svoji medsebojnosti – sem pa sodijo tudi kulturna istovetnost, nacionalni ponos, ohranjanje in spoštovanje materinega jezika, odnos do naravnega okolja, do snovne in nesnovne kulturne dediščine, do različnega mišljenja, do tujcev in, ne nazadnje, tudi do umetnosti kot  individualnega, po sebi ustvarjenega in vzpostavljenega duhovnega izraza.

Žal tudi v času praznika ne moremo in ne smemo spregledati, da naš skupni odnos do kulture in umetnosti ni tak, kot bi glede na zgoraj povedano lahko pričakovali. Takoj po slovenski osamosvojitvi, leta 1991, v tistih prvi letih zmagoslavja, olajšanja in razcveta, smo bili namreč skupaj prepričani, da smo si ustvarili državo, ki bo sama znala najbolje poskrbeti za vse tisto, iz česar se je rodila in na čemer se pravzaprav edino lahko ohranja. Danes, niti ne tri desetletja kasneje, pa smo kajpada tudi upravičeno zaskrbljeni, ko iz dneva v dan ugotavljamo, da temu pač ni tako. Zdi se, da politiki kulture niti več ne prepoznavajo kot družbeno vrednoto in je ne obravnavajo kot skupno dobro, umetnost pa je še sploh izrinjena iz javnega interesa in bi jo najraje povsem prepustili trgu. Tudi kulturna politika je zato postala področje, na katerem nam je v času slovenske samostojnosti najbolj spodletelo, in znašli smo se v paradoksu, ki je bil ob vsem povedanem še najmanj pričakovan. Tisti, ki je v teh dneh dejal, »da bi se Slovenci morali končno odločiti, ali smo leta 1991 ustanovili državo ali podjetje,« je imel še kako prav.

Vsekakor moramo v najkrajšem možnem času vsi skupaj storiti vse, kar je v naši moči, da tak zlovešči tok dogodkov nekako le preusmerimo. Posebno priložnost nam bodo letos ponudile tudi državnozborske in lokalne volitve. Odprle bodo možnost za širšo razpravo, sodelovanje in zavezujoče dogovore, ki nujno morajo pripeljati do ustrezne in času primerne kulturne politike. Teme, kot so: skupni slovenski kulturni prostor, ustrezen regionalni razvoj in pravično razporejanje družbenih sredstev na področju kulture, strokovno in nepolitično kadrovanje v javnih kulturnih zavodih in ustanovah, poudarjena skrb za kulturno razvito in človeku prijazno okolje, se morajo nujno vrniti v programe političnih strank in kandidatov.  

Druga priložnost, ki se je v Pomurju lahko še posebej oprimemo, je dejstvo, da je bilo letošnje leto razglašeno za leto turizma in da bodo v tem času dorečena in sprejeta pomembna medresorska, tudi kulturno turistična programska partnerstva. Razvojnih možnosti, ki lahko iz tega izhajajo, Pomurje kot nedvomno zanimiva in perspektivna slovenska turistična destinacija nikakor ne sme zamuditi. Ker pa je kar nekaj slovenskih občin in regij kulturo že prepoznalo kot pomemben razvojni dejavnik –  tovrstnih dobrih praks je seveda v Evropi še neprimerljivo več,  se pravzaprav imamo kje zgledovati in se ob pomanjkanju znanja lahko podučimo. Afinitete 160 milijonske množice tako imenovanih kulturnih turistov, ki so jim ravno kulturne vsebine in znamenitosti primarni turistični interes, in nepogrešljivost kvalitetne kulturne ponudbe v turizmu na sploh, pa je razvidna tudi iz že obstoječe študije in strategije razvoja kulturnega turizma v Sloveniji.

Slovenska kultura je torej ena temeljnih vrednot našega skupnega obstoja in razvoja – pravzaprav je mogoče reči, da pomeni obraz in dušo našega sobivanja in skupnosti. Ko govorimo o kulturi, seveda govorimo tudi o kakovosti življenja v nekem okolju. Zato si ob kulturnem prazniku lahko priznamo, da politikom, ki z lažjo za hinavsko nasmehnjenimi obrazi in s pohlepom v pokvarjenih dušah zapostavljajo ali zanemarjajo našo kulturo, ne gre več zaupati".

Člani umetniškega razreda PAZU.