Kje je domača moka z mlina?

Mlinarstvo je obrt, ki je v pokrajini ob Muri prisotna že zelo dolgo.

Obiskali smo Žnidaričev mlin v Precetincih, ki je na območju občine Ljutomer. Današnjega mladega lastnika (vnuka gospoda Žnidaršiča) Roberta Vintarja smo povprašali o delu in življenju na mlinu, ki je nekoč deloval na vodni pogon (danes na elektriko saj so prestavili strugo reke Ščavnice). Če ne bi prestavljali struge in bi mlin še vedno deloval na vodni pogon, bi bili s tem pokriti stroški razsvetljave celotnega mlina (starega in novega dograjenega dela). Žal se nivo Ščavnice včasih zelo zniža a starejši ljudje se še dobro spominjajo jezera pri Žnidaričevem mlinu. 

Čeprav se naš sogovornik ni rodil na mlinu in ni celotnega otroštva preživel na mlinu (bil le na obisku pri dedku med počitnicami) ga je mlinarstvo navdušilo. Že v osnovni šoli je izrazil željo, da bi bil po poklicu rad mlinar. Dobro se spominja prigode, ko je moral na zagovor k ravnateljici, saj ta ni verjela, da bi res rad postal mlinar in ga prepričevala o kakšnih drugih poklicih.

Delavnik je verjetno že zaradi modernejše mehanizacije zelo prizanesljiv. Okrog 7.00 zjutraj se odpravi v mlin ter do 8. ure uredi tudi vse, kaj je povezano s trgovino (blagajna, priprava paketov). Pri njih poteka pakiranje paketov ročno in posledično vzame več časa. Nekdaj pravi Vintar, so ljudje prihajali s svojo veliko vrečo, danes ljudje kupujejo majhne pakete mlinarskih izdelkov. Ob poldnevu je čas za kosilo. Ob 16. uri se konča delo na mlinu in se opravi le še kakšna dostava. 

Zadnji trendi se nagibajo k uporabi domačih izdelkov, vendar Vintar ne opaža povečanega zanimanja ljudi za domačo moko. Redne stranke so mlade ozaveščene družine o zdravi prehrani (zavedajo "vrednosti" domače moke) in nekateri starejši ljudje, a so zelo redki. Večina ljudi torej še vedno svoj nakup moke opravlja v večjih trgovskih centrih (trgovinah z živili). Slednje je zelo skrb vzbujajoče saj se tako v kupljeni in industrijsko pridelani moki kot vnaprej pripravljenih mešanicah za peko kruha številni kemijski dodatki (podaljšujejo rok trajanja) ali spregledamo, da vsebujejo sladkor in sol. Vintar poudarja, da je manjše povpraševanje za domačo moko posledica tudi propada številnih kmetij. Na številnih kmetijah so nekoč dnevno uporabljali domačo moko (ajdovi žganci, peka peciva, rženi kruh) in so jo imeli tudi na zalogi! Če se v današnjem času onemogoči dostava pekarnam za 3 dni, bodo ljudje lačni. Zaloge, kot so jih imele naše babice in dedki so torej zelo dobrodošle tudi v današnjem času. 

Največje povpraševanje pri njih je še vedno po pšenični moki, saj zalagajo tudi pekarne. Ržena moka je najbolj popularna med kmetijami, ki pečejo domači kruh. Po ajdovi moki naj ne bi bilo več toliko povpraševanja. Prav tako se je zmanjšalo povpraševanje po ajdovi kaši, saj so koline (praznik ob katerem se zbere vsa družina) že zelo zelo redke. Njihova mlinarska inovativnost se kaže tudi v ponudbi pirine moke, prosene, riževe moke ter kamuta (egipčanske pšenice). Povpraševanje po pirini moki je bilo veliko, dokler niso v trgovskih centrih začeli prodajati »poceni pirine moke«.

Glede na to, da je lastnik še mlad se mu še ni treba ukvarjati z nasledstvom. Vintar ob tem poudarja, da je vprašanje ali se bo njegovim naslednikom še sploh splačalo ukvarjati z mlinarstvom. Danes je največja težava HACCP sistem, ki je potreben v trgovini in gostinstvu za vzdrževanje enotnih standardov (ob tem seveda to predstavlja strošek za podjetnike). Lega Žnidaričevega mlina omogoča zalaganje z moko tudi sosednje Avstrije, a žal ta praksa v resnici ni uresničljiva. Avstrijci kupujejo svojo domačo moko. A tudi Slovenci kupujemo samo slovensko? Država ali občina bi verjetno tukaj lahko malce več naredila za ohranjanje kulturne dediščine, kakšno mlini in mlinarska dejavnost vsekakor so.

Pri svojem delu ima lastnik Žnidaričevega mlina najraje delo stroji, ki jih v mlinu tudi sam servisira oziroma vzdržuje. Če vas torej delo s stroji in delo na mlinu zanima, obiščite mline v svoji okolici.