Osem zanimivih sporov med Slovenijo in Hrvaško

Znano je, da se Slovenija in Hrvaška vedno pričkata, včasih tudi popolnoma brez potrebe in z nesoglasji se soočata tudi zaradi nekaterih prav smešnih problemov.

1. Ljubljanska banka in NLB

Problematiko Ljubljanske banke, od katere je odvisna Nova ljubljanska banka, lahko razdelimo na tri področja:

1. prenesene stare devizne vloge varčevalcev LB,

2. neprenesene stare devizne vloge in

3. nepoplačan dolg hrvaških podjetij do LB.

Vrednost prve točke je 172 milijonov evrov plus obresti. Te so namreč že presegle glavnico. Druga točka vsebuje 237,8 milijona že plačanih dolgov, 1,4 milijarde evrov pa je dolga, ki bi ga hrvaška podjetja morala izplačati Ljubljanski banki. Iz tega naslova se ne da izterjati skoraj nič.

Prva točka bi se morala po mnenju Hrvaške reševati obojestransko, Slovenija pa meni, da je to nasledstveno vprašanje. 15 primerov je postavljenih pred hrvaška sodišča, ta pa večinoma razsojajo v škodo NLB.

Na spor glede druge točke je odgovorilo Evropsko sodišče za človekove pravice. To se ni oziralo na nasledstvo, ampak na enakopravnost. Prihranke je potrebno vsem plačati pod enakimi pogoji, kot so jih imeli Slovenci. Pa podlagi njihove sodbe je bil sprejet zakon in izplačanih 200 milijonov evrov.

2. Mercator in Agrokor

Mercator po nekaterih analizah predstavlja slabih 10 % slovenskega BDP, skupaj s podjetji in dobavitelji, ki so od njega odvisni. Zadeva vključuje tudi 40.000 služb, kar je bil velik argument nasprotnikov prodaje Mercatorja. Bojazen, da bi se s tem izgubilo 10.000 služb in državne banke zadolžilo za milijardo evrov se na srečo ni uresničila. Agrokor, ki je lastnik Mercatorja pa je zdaj skoraj bankrotirano podjetje in je v postopku upniškega prestrukturiranja.

3. Meja in arbitražni sporazum

V ta dolgotrajni spor je moralo poseči arbitražno sodišče v Haagu, odločilo je v prid Sloveniji. Spoštovanje te odločbe je spet zgodba zase. Spor o meji je za naše in hrvaške politike že veliko let le eden izmed načinov za pridobivanje volilcev. Za gospodarstvo predstavlja škodo, za ribiče pa svojevrstno težavo.

“Za mednarodno skupnost to ni spor o Južnem Kitajskem morju, temveč bolj spor za peskovnik,” so zapisali na portalu finance.si.

4. Zaposlovanje Hrvatov

Hrvaški državljani do leta 2020 za delo v Sloveniji potrebujejo delovno dovoljenje. To je določila Slovenija od vstopu Hrvaške v EU. Dovoljenje za delo bi naj potrebovali samo še do letos, a je vlada Mira Cerarja omejitev podaljšala za dve dodatni leti.

Nekatera podjetja pa že komaj čakajo na lažje zaposlovanje južnih sosedov, saj imamo v Sloveniji pomanjkanje nekaterih kadrov. Hrvati so se medtem odpravili predvsem v Nemčijo in Skandinavijo, verjetno zaradi veliko višjih plač.

5. NEK

Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov (ICSID) ima sedež v ZDA, leta 2015 pa je Sloveniji določil “kazen” v višini 40 milijonov evrov, katero mora izplačati Hrvaški, zaradi nespoštovanja pogodb in nedobavljene električne energije.

Nuklearka v Krškem ima dva lastnika. Slovenija in Hrvaška si jo delita po principu 50:50, enako pravico imata tudi do razpoložljive energije. Tukaj se pojavi beseda “ampak.” “Spor Slovenije in Hrvaške o NEK ima dolgo brado. Slovenija je leta 1994 sprejela zakon o razgradnji elektrarne, pri tem pa uvedla sklad za razgradnjo, v katerega naj bi se vplačeval denar iz dodatka pri ceni elektrike. Hrvaška se s to razgradnjo ni strinjala, to pa je temelj za trajni spor med partnericama. Leta 1997 je Slovenija sama razsodila o tem dolgu in Hrvaški prekinila dobavo elektrike, hkrati pa sprejela uredbo vlade in preoblikovala NEK v slovensko javno podjetje, s čimer je Hrvaško razlastila. Leta 2002 so pripravili novo meddržavno pogodbo, s katero je bilo vzpostavljeno prvotno stanje, obveznosti pa pobotane. /.../ Hrvaška je pogodbo ratificirala že 2. julija 2002, Slovenija pa šele sredi marca 2003. Hrvaška je elektriko iz lastne polovice NEK začela dobivati 17. aprila 2003, odškodnino za nedobavo elektrike pa je ocenila na 53 milijonov dolarjev,” je ob arbitražni odločitvi zapisalo Delo.

6. Vino Teran in Hrvatska Istra Teran

Hrvati lahko, kljub nasprotnemu prepričanju precejšnjega števila Slovencev, uporabljajo besedo teran. To je uzakonila evropska komisija, po tem, ko je pozvala Slovenijo in Hrvaško, da naj se sami dogovorita, dogovori med državama so namreč spodleteli in do kompromisa ni prišlo.

“Hrvaška lahko ime sorte grozdja teran uporablja izključno za vino z zaščiteno označbo porekla »Hrvatska Istra«. Slovenija ima zaščiteno poreklo Teran, Hrvati imajo zaščiteno poreklo Hrvatska Istra. Pri Hrvatih gre tako za uporabo imena sorte vinske trte »teran« za vino z zaščiteno označbo porekla »Hrvatska Istra«. Naziv Hrvatska Istra mora biti zelo viden, večji od naziva teran,” so zapisali na finance.si.

Teran je zaščiten kot slovensko vino, komisija pa je hrvaški strani dovolila, da stare zaloge vina s staro označbo lahko prodajo, kar je prijazna rešitev, ki ne škodi nikomur.

7. Hrvati imajo še 12 let za »kranjske kobasice«

“Kranjska klobasa je vpisana v register zaščitenih geografskih označb in je zaščiten kmetijski izdelek. Geografska označba pomeni, da mora biti izdelek tesno povezan z določenim prostorom in samo s tem prostorom, pomeni pa tudi, da mora vsaj eden od proizvodnih postopkov potekati znotraj določenega območja, surovina pa lahko prihaja tudi od zunaj – geografska zaščita kranjske klobase še ne pomeni nujno, da je meso v njej domače,” pišejo na finance.si.

Registracija ni potekala ravno gladko, vendar pa je Sloveniji uspelo predložiti vsa potrebna dokazila. Ugovor so vložile Nemčija, Avstrija in Hrvaška. Slednja je do leta 2030 dobila prehodno obdobje, v katerem jim je še dovoljeno uporabljati naziv kranjska kobasica. Besedo Krainer in njene izpeljanke se še vedno lahko uporabljajo na območju EU.

8. Ko “skočiti si v zelje” dobi drugačen pomen

Kot da Evropska komisija nima zadosti dela, se je bila primorana ukvarjati še s sporom o zelju. Slovenija je namreč vložila ugovor proti geografski zaščiti varaždinskega zelja.

“Spet je problem zaščita imena Varaždinsko zelje v povezavi s sorto zelja varaždinsko zelje, ki je Slovenci – po trditvah in ugovoru Slovenije – ne povezujejo z geografskim poreklom, ampak z zeljem, ki je zelo kakovostno in primerno za kisanje. Slovenija je sorto »Varaždinski«, »Varaždinsko« registrirala po neodvisnosti. Hrvaška sorta »Varaždinski kupus« ter slovenski sorti »Varaždinsko 2« in »Varaždinsko 3« so vse navedene v skupnem katalogu sort zelenjadnic Evropske unije. V Republiki Sloveniji naj bi se Varaždinsko zelje proizvajalo že več kot 75 let. Tržna proizvodnja svežega Varaždinskega zelja v Sloveniji se ocenjuje na približno 2.800 do štiri tisoč ton na leto. Prisiljeni bi bili opustiti proizvodnjo, to bi tudi ogrozilo proizvodnjo semen za dve slovenski sorti zelja, ki sta registrirani v skupnem katalogu Evropske unije, to je Varaždinsko 2 in Varaždinsko 3, saj se njun proizvod v Sloveniji prodaja kot Varaždinsko zelje,” pišejo na finance.si.

Leta 2017 je komisija določila, da se Varaždinsko zelje registrira kot hrvaško zaščiteno zelje. Določila je tudi nekaj omejitev kar se tiče označevanja in etiketiranja. Na etiketah se mora z enako velikimi črkami kot ime, navesti tudi država porekla.