Urška Fartelj, ustvarjalka za kulinaričnim blogom 220 stopinj poševno

Spletni blog 220 stopinj poševno ste verjetno že zasledili na socialnih omrežjih, ali o njem vsaj kakšno besedo slišali. Mi smo se pogovarjali z ustvarjalko, ki stoji za tem kuharskim blogom in spletno stranjo. Urška Fartelj nam je o svojem projektu veliko povedala, zato vas vabimo k branju.

Začetki kuharskega ustvarjanja

Urška Fartelj je po izobrazbi diplomirani organizator - manager in pravi, da v mladosti sploh ni kuhala, saj ji je mama vedno govorila, da naj se rajši uči, kajti ona bo že poskrbela za kuho. “Kuhati sem začela pred približno 12 leti, čisto družinsko, saj sva dobila prvega otroka. Ta je potem dobil različne alergije in intolerance, in preprosto si prisiljen kuhati.” Pravi, da se je začela izogibati polpripravljeni ali popolnoma pripravljeni hrani, ki jo lahko kupimo v trgovinah, saj je ta polna umetnih dodatkov, “ejev” in podobno. V trgovini so kupili moko, meso in ostala osnovna živila, ter vse skuhali popolnoma od začetka.

Foto: Urška Fartelj stilira sladice za fotografiranje

“Blog je nastal, kot neke vrste zapuščina mojima otrokoma”

Urška Fartelj ima fibromialgijo, kronično bolezen za katero je značilna prisotnost nepojasnjene, široko razprostranjene bolečine ali zbadanja, in vpliva tudi na spomin, zdravila pa trenutno ni. Ker ji je začel pešati spomin in je hotela vse te recepte zapustiti naslednjim generacijam, se je odločila, da začne pisati na splet. Na blog je najprej zapisovala tiste recepte, ki jih njena otroka imata najraši, pozneje pa je začela širiti nabor na tudi nekatere druge. “Meni je moja mama dala svojo kuharsko beležko, jaz pa svojima otrokoma pustim nekaj podobnega na spletu.”

Zaradi svoje bolezni je začela fotografirati tudi vmesne faze priprave jedi, saj se ob pogledu na fotografijo hitreje in lažje spomniš kako določeno jed pripraviti. Njen stil pisanja in fotografiranja je pritegnil tudi pozornost drugih ljudi. Zdi se ji lepo, da so ljudje začeli bolj pogosto kuhati doma, saj je domača hrana velikokrat bolj kvalitetno pripravljena. Bralci bloga so ji začeli pisati pozitivne komentarje in to ji je dalo novo energijo ter voljo do dela. To so opazila tudi razna podjetja, ki ji zdaj naročajo razne recepte in podobno. Povedala nam je, da se trenutno ukvarja samo s pisanjem bloga in dodala: “To je zdaj moj kruh.”

Pravi, da direktno s spletne strani ali bloga ne zasluži nič, bralcem je vse na voljo brezplačno. Denar služi od podjetij, ki pri njej naročajo recepte iz lastnih sestavin, ne pa z direktnim reklamiranjem njihovih izdelkov. Podjetja jo pokličejo, da ljudem pokaže kaj vse se da ustvariti iz njihovih izdelkov, tudi stvari, ki nam ponavadi ne bi takoj prišle na misel.

Naša sogovorka pravi, da si nikoli ni mislila, da bo to postal njen poklic. V bistvu niti ni vedela, da se s tega lahko živi. Prej ni rada kuhala, saj so vedno kuhali enako hrano, ko pa je začela recepte objavljati na spletu, je uvidela, da ne more vedno objavljati enakih. Zato je začela kreirati recepte. Velikokrat jo bralci prosijo, da naj pripravi določen recept. “Moj otrok ima to in to alergijo,” in ona jim seveda rada pomaga. Podjetja jo povabijo, da ustvarja recepte iz njihovih sestavin in pravi, da s tem ideje samo letijo.

Veliko mladih jo zadnje čase kliče in sprašuje za nasvete o tem kako naj začnejo pisti blog, kako naj s tem zaslužijo. “Jaz mislim, da če začneš pisati blog zaradi tega, da želiš zaslužiti, to ni prava cesta,” je dodala. Zdi se ji, da je bolje, da nekaj začneš delati iz lastne potrebe, “ker če nekaj potrebuješ sam, verjetno obstajajo tudi drugi, ki to potrebujejo.”

Za družino velikokrat skuha kaj, kar ji naročijo podjetja, saj tudi tako dobi nov navdih za ustvarjanje lastnih receptov. Pravi, da se doma jedi, ki se znajdejo na mizi praviloma ne ponavljajo. “Delo me prisili, da je tako” je še dodala. Izjema so perutničke na žaru, ki jih ima njen mož zelo rad.

Otroci in hrana

“Otroka jesta vse, okej, cvetače ne jesta. Imamo pa upanje, da jo bosta začela.”

Sogovarnica pravi, da otrok ne postane izbirčen, če mu ponujaš raznoliko hrano. Pravi, da se je že zgodilo, da sta v vrtcu od drugih otrok slišala, da kakšne jedi ne marajo in kar naenkrat je tudi sama nista marala. Kar so dobili doma na krožnik, to se je pojedlo. Če česa nista pojedla, pravi, da ju s tem ni silila, ampak česa drugega tudi ni šla kuhat. “Po tednu dni sta pozabila da tega ne jesta,” je še dodala.

Prej sta ji otroka rada pomagala kuhati, “zdaj sta že pubertetnika,” in se več toliko ne vključujeta v kuhanje. “Mame smo tiste, ki naredimo preveč, pa smo potem utrujene,” je dejala in dodala, da ji otroka pri kuhanju vedno priskočita na pomoč, ko ju pokliče. Vidi se da rada kuhata, saj sta že od malega pri tem sodelovala. Še preden sta znala hoditi, sta sedela na pultu in gnetla, mešala in podobno. “Otroci radi packajo, sploh ko so majhni,” je dodala. Velikokrat ji pomagati pri fotografiranju receptov za stranke in na fotografiji držita hrano ali kaj podobnega.

Tuja kuhinja?

“Prekmurci smo za marsikaj prikrajšani,” saj razen kitajske restavracije nimamo druge tuje ponudbe. Farteljeva ima rada različne okuse, različne kombinacije in včasih je primorana improvizirati ter iz sestavin, katerih običajno ne meša, ustvari jed, ki se izkaže za fantastično. Začela je obiskovati tuje restavracije, ker tuje hrane ne pozna. V bistvu gre za raziskovanje in izobraževanje. Pravi, da ne more napisati recepta za tajske rezance, če ne ve kakšni sploh morajo biti. Lahko bi ukradla recept komu drugemu, ampak s tem se ne ukvarja.

V raziskovanje različne hrane vključuje tudi svoja otroka, ta rada poskusita vse in jesta tudi degustacijske menije skupaj s staršema. Jedla sta med drugim tudi polže in kaj podobnega. “Všeč mi je, da si vsaj upata poskusiti,” je še dodala.

  

Foto: Urška Fartelj pripravlja recept za podjetja

Tradicionalna prekmurska hrana - “100 različnih gospodinj, 100 različnih receptov”

Na svojem blogu ima Farteljeva tudi veliko receptov tradicionalne prekmurske hrane. “To je zapuščina vsega dobrega mojim otrokom,” nam je pojasnila. Če na spletu poiščemo recepte za prekmursko gibanico, bomo našli ogromno različnih receptov, nihče pa točno ne ve kateri je tisti pravi, originalni. Zaradi tega je naša sogovornica začela na splet objavljati te tradicionalne jedi. Pravi, da se njen recept za prekmursko gibanico razlikuje od tistega certificiranega, ampak to je pač njihov družinski recept.

“Če nekaj spreminjaš, moraš povedati kaj si spremenil"

Če kje najde kakšen recept, ki ji je všeč ga včasih tudi spremeni, da bolj ustreza njenemu okusu ali drugim zahtevam. V tem primeru na blog zapiše od kod je recept vzela, kaj je spremenila in tudi zakaj se je tako določila. Pravi, da tudi njene recepte že začnejo kopirati kar je prav nič ne moti, edino meni, da bi bilo pošteno, da se nekje omeni od kod si določen recept vzel, kaj si spremenil in zakaj.

Nekaj receptov na blogu je tudi sama povzela in vedno zapisala od kod je recept vzela, približno 95 % receptov pa je njenih lastnih. Ko naleti na kakšno zanimivo jed, npr. v restavraciji,  si glede na okus, takoj začne zamišljati kako bi takšno jed ustvarila. Pravi, da mogoče kdaj “zadane” originalni recept, ampak meni, da je večinoma to njena lastna verzija. Včasih podobno naredi le s pogledom na fotografijo jedi.

Pravi da, “v kuhanju ni modrije,” obstajajo sicer neka osnovna pravila in razmerja, ki se jih drži, ampak to je to.

Foto: Ustvarjalka nam je pokazala kako ureja lastno spletno stran

Fotografija - “Jaz sem estet, minimalist. Če mi je nekaj všeč, mi je všeč”

“Jaz sama ne vem kako mi to uspe,” je dejala, ko smo jo povprašali o njenih fotografijah hrane. Sram jo je prvih fotografij, ki jih je naredila, se je pa od začetka fotografiranja veliko naučila. Zaradi tega, da lahko vidi kako raste skozi čas, prvih fotografij tudi ne izbriše.

Farteljeva je samouk in pravi, da jo fotografski pojmi, kot so ISO, zaslonka in zaklop niti ne zanimajo, saj fotografira tako, kot ji je všeč. V preteklosti je že poskušala uporabiti zrcalno refleksni fotoaparat, a je boljše rezultate dobila s telefonom, zato se tega poslužuje še danes. Pravi, da se z uporabo fotoaparata ne more enako zbližati s hrano, kot se lahko s telefonom. Začela je fotografirati s telefoni znamke Apple, sedaj pa uporablja Huawei, saj je postala njihov ambasador. Kljub temu, da fotografira s telefonom, so njene fotografije objavljene na raznih portalih, najdemo jih celo na naslovnicah revij. Izgleda, da je njen čut za estetiko pri srcu tudi njenim bralcem, saj fotografije zelo dobro sprejemajo.

Sama se je naučila postaviti spletno stran, začenja že snemati video recepte in pravi da se sproti uči vsega od snemanja do montiranja posnetkov in ostalega kar potrebuje.

Na družbenih omrežjih ne uporablja nobenih oglaševalskih ali drugih strategij, pravi, da je ob začetku objavljanja na spletu bila tudi sama obsedena z všečki in številkami ter podobno, po enem letu pa je odstranila vse vtičnike, števce in oglase na spletni strani. Število ogledov pogleda, ko jo prosijo podjetja, drugače pa se s tem ne ukvarja.

Osredotoča se na vsebino in ta pristop deluje zelo dobro. Največji uspeh dosežeš takrat, ko nekaj delaš s srcem in če se pogovarjaš z ljudmi. Ti ti povedo, kaj želijo brati, kaj je najboljše. Številke te spravijo v stres, pogovori, ti dajo energijo, voljo," je še dodala.

Foto: Police s pripomočki in prostor za fotografiranje

Kaj pa tuji trgi?

Nekaj receptov na spletni strani je tudi v angleščini, ampak sama pravi, da ne dela na tistem. Potencial za zaslužek je definitivno večji na tujih trgih, ampak sogovornica raje ostaja na domačem trgu, saj je tukaj dobro sprejeta, tudi velika podjetja to odobravajo, saj imajo v vsaki državi oddelke za lokalno oglaševanje.

Urška Fartelj se ukvarja z mnogimi stvarmi in je praktični prikaz tega, kako iz lastne potrebe in veselja lahko ustvarimo nekaj lepega. Na podlagi lastnega zanimanja in veselja do nečesa lahko razvijemo tudi uspešno poslovno priložnost in tako radi “hodimo v službo.”

   

Foto: Družinski kuža Google je vedno vesel ostankov hrane. Rad pomaga tudi pri oblikovanju spletne strani.