FOTO: V Gornji Radgoni so se poklonili žrtvam vojne

V torek, 30. oktobra, so se pred spomenikom posvečenim žrtvam vojne Narodnoosvobodilnega boja v Gornji Radgoni zbrali člani Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona in drugi člani veteranskih združenj in organizacij. Vsem je skupno domoljubje in sodelovanje pri ohranitvi samostojne in neodvisne Republike Slovenije v obdobju od 17. maja 1990 do 26. oktobra 1991. 

V kulturnem programu so nastopili praporščaki veteranskih organizacij, ženski pevski zbor Društva upokojencev Gornja Radgona pod vodstvom Dragice Črne (izbor slovenskih narodnih pesmi Počiva jezero v tihoti in Nocoj pa, oh nocoj), zasebna glasbena šola Maestro Gornja Radgona pod vodstvom Tadeja Vilerja in Osnovna šola Gornja Radgona z recitali.  

Slavnostni govornik je bil Vinko Rous, sicer član Združenja borcev za vrednote NOB in tudi častni občan Občine Gornja Radgona. Svoj govor začenja s spominom za katerega pravi, da »je kot pesem, v srcih odzvanja, spomin je kot cvet, ki nenehno poganja, spomin je svetloba, ki srce opija, spomin je ljubezen, ki v naših srcih prebiva!.« Po njegovem mnenju je čas za trenutek, da ustavimo korak, misel, besedo in se z globokim spoštovanjem poklonimo vsem, ki so kakorkoli zaznamovali ali začrtali naše življenje. Poudarja, da je danes dan spomina na vse, ki so »vstopili v naše življenje« in »postili v njem neizbrisan pečat« ter doda sledeče. »Danes je dan, ki nam ponuja priložnost, da se ozremo v preteklost in se spomnimo tudi vseh tistih, ki jih nismo poznali, a so vseeno pustili neizbrisan pečat. To so tisti mali preprosti ljudje, katera imena z lahko z lahkoto zapišemo z velikimi črkami v zgodovino slovenskega naroda. To so slovenski fantje, ki so služili Avstro-Ogrsko monarhijo in padli v prvi svetovni vojni, borci generala Rudolfa Maistra za severno mejo, junaki mogočnega boja z mnogo številčnejšim okupatorjem med drugo svetovno vojno in junaki Osamosvojitvene vojne leta 1991 za samostojno Slovenijo.

Po njegovih besedah ne smemo pozabiti, da so ti ljudje za slovenski narod dali svoja življenja saj so si želeli ostati na svoji zemlji in uporabljati slovensko besedo. Končno smo nato le prišli do svoje, tako težko pričakovane države Slovenije, zato Rous še posebej poudarja »ne zapravimo njihove dediščine, ki so jo izoblikovali v krogu in trpljenju skozi stoletja« in dodaja »ohranjamo jo, kot so jo imeli v spominu preden so žrtvovali svoje življenje za lepši jutri.« Zbrani so se s spoštovanjem in odkrito, globoko hvaležno poklonili njihovemu spominu pred spominskim obeležjem v Gornji Radgoni, na trgu Svobode. Spomenik je »nema priča naše preteklosti« in »opisuje čase, ki jih je s krvjo pisala zgodovina slovenskega naroda« še pravi Rous.

Tudi naše novejše zgodovine po Rousovem mnenju ne smemo pozabiti saj »bomo le tako lahko razumeli, kako so leta 1991 takratni miličniki, pripadniki teritorialne obrambe, civilna zaščita, delavci kmetje, intelektualci, lokalna skupnost in pravzaprav vsi, srčno branili zemljo, na kateri smo bili in nekdaj vedeli, da je naša«. Marsikdo bi se strinjal z govornikom, ki pravi »če kje, potem smo prav v Gornji Radgoni doživljali pekel osamosvajanja«. Takrat so Radgončani pokazali enotnost, »predvsem pa ljubezen do svojega mesta«.  Na koncu govora Rous spomni tudi na civilne žrtve nesmiselne vojne, ki nam je po drugi strani prinesla samostojnost in »obenem priložnost, da pozabimo na medsebojna strankarska nasprotovanja, da prevlada razum malega človeka nad politiko, da zaživimo spodobno kulturno življenje na svoji zemlji«.

Kasneje je sledila položitev cvetja in prižig sveč. Pred samo komemoracijo pa so delegacije položile 5 vencev na naslednja spominska obeležja: spominska plošča na zgradbi Trate 17 (Murska regulacija), spominska plošča na zgradbi Partizanska 26 (»stara pošta«), spominska plošča na zgradbi Maistrov trg 2 (bivša OŠ dr. Janka Šlebingerja), spominska plošča na zgradbi na Partizanski cesti (»Admond«) in spominska plošča Janezu Svetini na Partizanski cesti (zgradba bivše »Sloge«). Na pokopališču so položili ikebane na nagrobni spomenik Maistrovim borcem, jugoslovanskim vojakom, Alojzu Gaubetu, dr. Antonu Trstenjaku, Cilki Dimec Žerdin in na grobnico v kapelici častnega občana msgr. Franca Puncerja. 

Več fotografij v spodnji galeriji...