Ko Neda Ukraden spi, njen glas v Sončku doni

Ura je 5.30. Sončni žarki neutrudno božajo prekmurske ravnice. Privabljajo v nov dan. Čas je za odhod.

Vsako jutro od ponedeljka do petka izpred lendavskih blokov v Murski Soboti zapelje Sončkov kombi. Simbolično ponese sonce po širnem Prekmurju vse od Murske Sobote do Goričkega in nazaj v pomursko prestolnico. V zavetje pridobivanja socialnih spretnosti, delovnih veščin, motivacije, ustvarjalnosti, občutka pripadnosti in usposabljanja za konkretno delo popelje sedem "Sončkov", ki trenutno vsakodnevno obiskujejo murskosoboški Varstveno-delovni center (VDC) Sonček.

Jutranji obred uporabnikov se obvezno začne s kavo. Ker je ne pijem, jo odklonim. Medtem ko voda počasi vre, Robi odpre vrečko s kavo. Nekaj je zleti mimo posode. Mimo mojih rok že grabi krpo, da bo pobrisal nekoliko kavnata tla. Nič hujšega.

Cerebralna paraliza ni bolezen

"Cerebralna paraliza ni bolezen, to je stanje," mi spotoma pojasni Janko Rešeta, vodja enote VDC Sonček Murska Sobota. Medtem je kava pripravljena in preselimo se v "delovni prostor", kjer uporabniki preživijo večino dneva. Ustvarjalno jutro se po kavi in čaju počasi začenja.

Zapletem se v pogovor z Robijem, ki Sonček vsakodnevno obiskuje že dobrih osem let. Pred osmimi leti je zbral moč in močno željo spremenil v realnost, potem ko se je iz Doma Lukavci pridružil Sončku, kjer preživi del dneva.

Neda Ukraden iz časa socializma

Skupaj s preostalo šesterico v Sončku ustvarjajo različne izdelke, ki so namenjeni prodaji. Delovni ritem niha, tako kot nihajo njihove življenjske zgodbe. Skozi sproščene pogovore z uporabniki bežno spoznavam njihov življenjski svet. Vsaka zgodba je unikatna. Pomilovanje je odveč. V drugačnosti se skriva odtenek resničnega, pristnega. Težko ga je odkriti, a na trenutke mi uspeva. 

Medtem opazim, da je Milan, ki se mi, potem ko je jutro v kombiju na poti do Murske Sobote začinil z dobro mero humorja, vtisne v spomin, odšel v kuhinjo. Tam se "dogaja" njegov svet, ki si ga deli z radijskimi kasetami iz časa socializma. Se spomnite Nede Ukraden v najboljših (najlepših) letih? 

1980. Milan si zavrti čas nazaj, a življenje kuje sedanje trenutke. Njegova predanost radiju je neizmerna. Strast, ki ga vsakodnevno preveva ob zvokih sicer obrabljenih kasetnih trakov, je težko opisati. Ne poskušam ga razumeti, a doumeti mi ni težko – lepo mu je. Ugotovim, da pozna dobršno mero "murskovalovcev", ki jim tako rad prisluhne.

Izpostavi Natašo Brulc Šiftar, hkrati pa že grabi za goro kaset, ki jih hrani v nahrbtniku. Tako minevajo ure in minute njegovega dela dneva, brez katerega si težko predstavlja življenjski svet v Sončku.

Veselje, veselje ...

Kmalu pride čas za kosilo. Tokrat veselo obarvano, saj Danica slavi. Iskreno veselje ob darilih nas prevzame.

Trenutki slavja hitro minejo. Ob kosilu kramljam z Željkotom, ki mi natrosi nekaj šal na račun moje vasi. Strinjava se v skoraj vseh. Koliko humorja na enem mestu. "Veš, vaša bakovska dekleta so zvita – ko jim je nekdo všeč, se neredko zgodi, da v gostilni »po nesreči« kaj polijejo na njega. Samo da pridejo v stik z njim," mi razloži Majster, kot ga kličejo. "Tak vzdevek verjetno tudi zaradi tega, ker se je oče vedno ukvarjal z izdelavo in popravilom streh, tako da sem se tudi sam nalezel podjetništva, čeprav nimam svoje firme. No, nikoli ne reci ˝nikoli˝. Puške še nisem vrgel v koruzo (nimam ne puške ne koruze)."

Najlepši del njegovega delovnega dne je, ko se lahko izmuzne v bližnji lokal. Poznajo ga skoraj vsi gostje. "V veseli družbi moram vedno paziti na uro, da me ne pustijo v Murski Soboti, tako se večkrat zgodi, da moram oditi, ko je najbolj zanimivo," razloži Željko in obenem povabi vse na Dan odprtih vrat. "16. 6. imamo Dan odprtih vrat. Vsi ste dobrodošli. Pridite, da se spoznamo."

Skrivnosti drugačnega

Naše enodnevno druženje se medtem počasi izteka. Ura bije okrog 13.30 in del uporabnikov se počasi odpravi proti domu. Pridružim se jim na vožnji do Goričkega. Obilo besed in vtisov kroji našo vožnjo. Težko jih je zbrati. Moje misli kroji močan vtis o drugačnem življenjskem svetu in dojemanju bivanja ljudi, s katerimi sem preživel del dneva. Pri cerebralni paralizi ne gre za bolezen, ampak stanje. Razmišljam o tem.

Vsake toliko se mi vrivajo misli vodje VDC, Jankota, ki poudarja pomen osvajanja socialnih veščin ljudi s cerebralno paralizo. Drugačnost je njihov "manjko", a še zdaleč niso vredni pomilovanja. 

Bistvo je očem skrito.

Prispevek je nastal v okviru akcije "Vsak dan novinar, en dan nevladnik" pod okriljem Lokalne razvojne fundacije za Pomurje.