Kaj je predsednik Danilo Türk tvegal z imenovanjem Gorana Klemenčiča

Predsednik države Danilo Türk je z imenovanjem Gorana Klemenčiča na mesto predsednika protikorupcijske komisije sprejel bolj daljnosežno odločitev, kot je videti na prvi pogled. Gre za prvo ‘neposredno’ predsednikovo kadrovanje in imenovanje, torej postopek nabora in izbora, s katerim parlament ali vlada nimata ničesar.

Od tega, kako se bo ‘obnesel’ Klemenčič, je torej v marsičem odvisno, ali se bo Slovenija postopoma znebila ‘funkcionalno kastrirane’ predsedniške funkcije.

Ustavni koncept izpred dvajsetih let je, kot so v zadnjih letih končno priznali tudi nekateri njegovi avtorji, nastajal z mislijo na ‘lik in delo’ Milana Kučana. Da ne bi ta, takratni predsednik predsedstva in zanesljivi prvi predsednik samostojne Slovenije, dobil preveč pristojnosti in pooblastil, je predsednik države po ustavi in zakonih močno ‘omejen’ v prid državnega zbora (celo tako, da niti veleposlanikov ne more imenovati sam), čeprav je na drugi strani voljen neposredno. Teoretično je takšna ureditev nelogična, praktično pa je nenehno povzročala zaplete, omogočala politikantske igre in, nenazadnje, botrovala slabim odločitvam, za katere ni nihče odgovorjal (’krivi’ so bili pa vsi).

Zakonski prenos pristojnosti kadrovanja na vodilna mesta v komisiji za preprečevanje korupcije je prvi odmik od tega koncepta ‘enostranske delitve’ pristojnosti in od tega, kakšne bodo izkušnje z njim, bo odvisen tudi morebitni nadaljni proces ‘normalizacije’ predsedniške funkcije. Slovenska zakonodaja (in, kot rečeno, celo ustava) namre vse prevečkrat nastaja z mislijo na konkretne primere ali ljudi in tako bo to brez dvoma vplivalo tudi na naslednji morebitni korak v smeri previdnega širjenja pristojnosti predsednika.

Če bo Klemenčič kot predsednik protikorupcijske komisije naletel na težave, ki bi jih predsednik Türk pred njegovim imenovanjem lahko in moral predvideti (denimo konflikt interesov zaradi dela Klemenčičeve žene, odvetnice), zna to najprej ‘diskreditirati’ sedanjo ureditev kadrovanja v KPK, ne glede na to, kako bi bil ta konflikt rešen. Zadeva najbrž ni tako dramatična, kot če bi bila, denimo, zakonski par minister za notranje zadeve in varuhinja človekovih pravic, ni pa brez tveganja, toliko bolj, ker si je lahko zamisliti, kako bi se konflikt interesov ob majhni nepozornosti ‘vpletenih’ dalo tudi umetno izzvati.

Morebitni tovrstni zaplet pa bi onemogočil tudi verjetne naslednje predloge oziroma poskuse, da bi predsednik države imenoval, recimo, predsednika vrhovnega in računskega sodišča, veleposlanike, načelnika generalštaba ali varuha človekovih pravic. Predvsem nekatere nadzorne institucije torej oziroma na tistih področjih, kjer ustava predsedniku države sicer pripisuje pristojnosti, zakoni pa ga ne pooblaščajo za njihovo izvrševanje. Bilo bi dobro, če bi se bojazni izkazale za neutemeljene, Klemenčičevo imenovanje pa bi čez čas omogočilo mirno in dnevnopolitično neobremenjeno razpravo o (preraz)delitvi določenih pristojnosti med zakonodajno in izvršilno oblastjo ter znotraj slednje.

www.razgledi.net