In vendar je bil nov dan

Na prvi pogled je najboljša ilustracija trenutne kondicije dvajsetletne slovenske države nedavni umor v Kresnicah, ko je tamkajšnja poštna uslužbenka menda izgubila življenje zaradi borih nekaj evrov. Na zunaj tudi Slovenija še nikoli po osamosvojitvi ni bila videti bolj nadrealistično, bolj absurdno.

Sreča v nesreči

In čeravno se sicer ne strinjajo skoraj o ničemer, že zadnjega pol leta levi, desni in vmesni, socialisti, liberalci in katoliki v en glas vpijejo, da to pač ni tisto, kar da so imeli pred dvema desetletjema v mislih. Seveda, za redke, toda trdožive predstavnike starih elit, ki počasi odhajajo, je razočaranje že dejstvo, da je država mimo njihove (redko na glas izražene) volje sploh nastala in obstala. Ampak razočarani so tudi najbolj goreči nekdanji privrženci ločevanja od stare skupne države, saj se jim zdi,  da ločitev od starih vzorcev še malo ni bila dovolj temeljita, da je bila pravzaprav zgolj kozmetična. Po dvajsetih letih kajpak malo koga zanima, da v takratnih razmerah ni bilo mogoče narediti vsega hkrati in da brez okvira samostojne države kakršna koli trajnejša demokratizacija ne bi prišla niti najmanj v poštev.

Ampak kljub vsemu je nov dan bil, prosto po Milanu Kučanu. Država ni samo nastala in obstala, ampak je leta 2011 prostor, kjer se diha laže in kjer je zdrave (politične, kulturne, gospodarske in nazorske) konkurence neprimerno več, kot je bilo vsega tega leta 1985 in tudi še leta 1999. Morda bom čez deset let svojim nečakom presedal, ko jim bom razkladal o velikih dneh poletja 1991, toda v glavnih potezah so se moji takratni upi in moja takratna pričakovanja izpolnili. Jasno pa je, da tedanje neponovljive energije ni moč pretočiti v nov čas in da je dvajset let pozneje vse videti neskončno manjše, kot je bilo v najdrznejših sanjah (ki so bile dovoljene).

Seveda ostaja za marsikoga boleče dejstvo izjemno spretno ohranjanje in prilagaganje starih političnih in gospodarskih struktur, ki so si z nekaj jecljanja o socialdemokraciji in kapitalizmu v belem svetu in še prej doma zagotovile odpustke za vse preteklo in na novem konju, konju samostojne Slovenije, jahale naprej v starih ritmih. A tudi tu je zadnja kriza opravila svoje in razgalila njihov model tovariškega kapitalizma, ki je lahko obstajal le do tedaj, ko je bilo dovolj sredstev za metanje drobtinic z državne mize. Čeprav so s takim načinom prav v zadnjem času povzročili nepredstavljivo trpljenje mnogim, si poslej vsaj ne bodo mogli več apriorno lastiti primata v slovenski družbi.

In to je po dvajsetih letih države dobra novica.

Le še znamenja nemoči

Tako se počasi postavljajo na pravo mesto stvari, ki bi se po mnenju mnogih morale predrugačiti že vzporedno z osamosvojitvijo. Če je hitrejše napredovanje tega procesa po eni strani ustavljala razumljiva osredotočenost vseh razpoložljivih sil na nastanek države, ne gre podcenjevati niti pomena (pri mnogih sicer kratkotrajne) napačne ocene položaja za osamosvojitev izredno zaslužnih ljudi z liberalnega krila Demosa. Ti so ob verjetno precenjenem strahu pred “klerikalizmom” omogočili zelo hiter povratek predosamosvojitvenih sil h glavnim vzvodom odločanja, kar je posredno (in treba je reči, že brez sodelovanja večine med njimi) pripeljalo do skoraj desetletja počasne restavracije pod močno precenjenim brezobzirnim izvrševalcem takšne politike, Janezom Drnovškom. Takrat so dokončno vzpostavili tovariški kapitalizem, ga prodajali celo za zgodbo o uspehu in mu  podaljšali življenje za več kot desetletje, kar se danes kaže kot pogubno.

Žalostna žrtev restavracijskih teženj je bila tudi slovenska polpretekla zgodba, kjer je v širši javnosti ob asistenci skoraj vseh mnenjskih voditeljev prevladala glede na predosamosvojitveno črno-belo mitologijo le sramežljivo in v neznatnih podrobnostih predrugačena slika. Tukaj je pot še strahotno dolga in bo terjala še veliko potrpežljivosti in časa, ki ga marsikdo med najbolj prizadetimi nima več na razpolago, zato bo dvajsetletnico Slovenije pričakal z grenkobo v grlu. Spet pa se je potrebno zavedati, da brez okvira samostojne države ne bi imeli niti pravice do tega, da svojo zgodbo povedo vsaj komu.

In kakor so že absurdne nekatere ideološke provokacije sedanje oblasti, ki takšen vtis na zumaj še krepijo, je treba takoj povedati, da jih še malo ne kaže primerjati s podobnim dogajanjem v devetdesetih. Takrat je šlo za triumfalizem vase zaverovanih mogočnežev, ki so šteli državo za svoj večni fevd, danes – po razpadu njihovega sistema – so razni kovanci, znamke in imena ulic krik nemoči dinozavrov pred biološkim in zgodovinskim zatonom in kot taki zgolj muha enodnevnica.

Cerkev kot država

Med tistimi Slovenci, za katere je slovenska država pomenila največje olajšanje, so bili nedvomno katoličani.

Karkoli že kdo misli o naravi jugoslovanskega socializma, je dejstvo, da je po absurdnosti, primitivnosti in izključnosti svojega državnega ateizma, posebej, kar zadeva Katoliško cerkev, lahko razen z Albanijo in morda Češkoslovaško, Jugoslavija tekmovala z vsemi evropskimi socialističnimi deželami. Čeprav se bo v teh dneh tudi med katoličani našel marsikdo, ki bo pljunil na dvajset let osamosvojitve kot ene same prazne obljube in si verjetno kar večina med njimi misli, da slabše skoraj ne more biti, bo pogled od daleč nujno pokazal, da je okvir, v katerem živi katoliška skupnost danes, popolnoma neprimerljiv s tistim iz časov pred letom 1990.Seveda, tudi katoličanom so se razblinile številne sanje. Podobno kot se družba kot celota sooča s polomom družbenega modela tovariškega kapitalizma, na katerega je stavila skoraj vse, se je Cerkev ravno letos znašla pred razbitinami ene svojih največjih iluzij. Iluzije o tem, da bo že samo trdna gospodarska osnova zanesljiv temelj za izvedbo čudežev in za povrnitev pomembne vloge v družbi.

Pa se je gospodarska zgodba povsem osamosvojila od kakršnih koli osnovnih ciljev in potonila skupaj s tovariškimi kapitalisti. Že pred njo se je vsaj začasno klavrno iztekla zgodba o samostojni politični organizaciji slovenskih katoličanov, ki bi lahko služila kot pravi učbenik tistega, česar se ne bi smelo početi. In potem ni čudno, da so občutki velikega dela katoliške skupnosti ob jubileju bridki ali vsaj mešani. A znova je v vsej nesreči precej sreče. Slovo od tovariškega kapitalizma je bilo neizbežno že ob njegovem nastanku in kriza je storila tisto, kar bi se moralo zgoditi že v devetdesetih. Podobno bi se Cerkev morala slejkoprej otresti iluzije, da lahko svojo po vojni tragično prekinjeno epopejo nadaljuje kar tam, kjer je do reza prišlo. Kot da bi bil vmes samo komunizem in kot da se brez njega “sveti baldahin” ravno v Sloveniji ne bi zrušil.

Absurdni kulturni boj v devetdesetih je spraševanje o tem odložil še za dodatno desetletje. Napočil pa je čas, ko ne bo več moč uporabljati v tistem obdobju še upravičenih miselnih vzorcev in opravičil. Nov dan prinaša včasih s seboj odgovornost.   

www.casnik.si