Komentar: Mesijanstvo je v Sloveniji postalo tržno blago

Ko nam v gospodinjstvu začne zmanjkovati denarja, začnemo iskati vzroke za to, le-teh pa je lahko več: izgubili smo kak posel od katerega smo si veliko obetali, nimamo več službe, z nadomestilom za brezposelnost težko pokrivamo tekoče stroške ali pa je celo poteklo. 

Seveda poskušamo čim prej najti drugo službo ali pač kakšno delo in čim prej nadomestiti izpadli dohodek. Ko/če nam to ne uspeva najbolje, se tudi mi na lastni kože zavemo tistega, kar smo nekoč lahko prebirali v zgodovinskih ali politično ekonomsko ali rahlo ideološko navdahnjenih učbenikih, namreč, da je tudi Slovenija že vsaj 20 let del kapitalističnega sistema. 

Ja, del sistema, ki ga označujemo kot "gnilega", ko je v gospodarski krizi ter kot "uspešnega", ko borzni tečaji, z njimi pa tudi naši eventuelni prihranki, rastejo vsaj z letno stopnjo 10-20% - do naslednje krize seveda. Govorimo torej o "tržnem gospodarstvu", kjer je cena merilo, ki ločuje in kjer sta stroški in učinkovitost tisti kategoriji, ki še bolj ločujeta med tistimi, ki jim je "uspelo" in tistimi, ki so na ostali na obrobju.

Na prvem mestu mora biti etika

Vendar moramo tukaj takoj in odločno potegniti ločnico med tržnim gospodarstvom in tako imenovano "tržno družbo". Medtem, ko je za tržno gospodarstvo uporaba kategorij ekonomije kot tiste vede, katere "imperialističnost" njenega metodološkega aparata posega na večino današnjega družboslovja in ponekod celo naravoslovja, pa to ne sme, ali vsaj ne bi smelo, veljati tudi za družbo kot takšno. Ko gre za družbo gre za vrednote, ki jih klasični ekonomski aparat težko izmeri in še težje oceni kot "uspešne" oziroma "konkurenčne". 

Zato mora še vedno veljati jasna hierarhija, kjer je na prvem mestu etika in šele potem prideta na vrsto politika ter ekonomija. Ekonomija in tako imenovana "ekonomska logika" sta lahko zgolj ena od ved in ena od "logik", ki brbota v množici ved in logik razmišljajočega in delujočega človeka in družbe.

Zakaj imamo v Sloveniji slabo družbeno klimo 

Slaba družbena klima je posledica globalne finančne krize, ki se je prenesla tudi na realno gospodarstvo. In pri tem Slovenija ni izjema. Ko slišimo tarnanje o izgubljenih vrednotah, slišimo v bistvu klice po povratku, če že ne zagotovitvi nekdanje socialne enakosti, ki da jo je zagotavljal prejšnji, posledično, bolj pravičen družbeni sistem. Hkrati pa slišimo tudi klice k večji učinkovitosti in redu.

Resnico in pravičnost bomo tudi tokrat morali iskati nekje med obema: enakostjo in učinkovitostjo. Tako imenovani "red" pa je potrebno iskati znotraj demokratičnega sistema, ob spoštovanju in upoštevanju tako imenovanega "pluralizma interesov". Zato "monoteizem interesov" nikakor ne more biti v interesu demokracije; da, na kratki rok je lahko tudi učinkovitejši, vendar predvsem in zgolj na račun obče in osebne svobode. Za izboljšanje družbene klime potrebujemo svobodno razmišljujoče in aktivno državljanstvo, sposobno neprestane samorefleksije ter za ščepec boljšo gospodarsko klimo. In to v tem vrstnem redu!

To pa kaže, da smo zopet pri "banalnem" spoznanju, da je treba pač vlagati v ljudi.  

Pahorjevo vodenje ni v krizi, gre za napačno predpostavko 

Težko lahko v primeru nekega človeka, pa četudi je to predsednik vlade, govorimo o tem, da je njegovo vodenje v nekakšni krizi; pri tem gre preprosto za napačno predpostavko. Ko je kriza implicitni del tega vodenja, je ocenjevanje enega človeka, katerega vodenje naj bi bilo v krizi, preprosto napačno. 

Boruta Pahorja moramo najprej videti kot nekdanjega Titovega mladinca, torej kot fanta iz severnega dela Primorske, ki si je dobro desetletje prizadeval, da bi v Slovenijo pripeljal socialno demokracijo. In to je uspel narediti z ljudmi, ki so živeli in ustvarjali v enopartijskem sistemu. 

Ups, aja, pa saj so bili tudi ljudje "na drugi strani" političnega spektra takšni - živeli in ustvarjali so v enopartijskem sistemu, vsaj velika večina njih. No, vsekakor Pahor ni imel vedno lahkega dela (pravzaprav ga ni imel nikoli) s to nekdanjo tovarišijo, če uporabim Kocbekovo dikcijo, tako kot tovarišija ni imela lahkega dela z njim.

Vendar se je takšna kombinacija izkazala za uspešno, vsaj na ravni poenotenja interesov, mogoče nekoliko manj tudi vrednot, ter je v letu 2008 pripeljala do zmage na volitvah - oziroma pravilneje povedano: do minimalnega poraza sedaj največje opozicijske stranke.

Politika bi morala biti uresničitev možnega

Vzrokov krize torej nikakor nima smisla iskati v njegovem vodenju, saj se slog njegovega vodenja v zadnjih dobrih dveh in pol letih, torej od začetka svetovne finančne krize, ni kaj dosti spreminjal; vedno je bilo to vodenje, ki je naravnost buhtelo od napetosti pričakovanj, ki jih je na tem svetu in v tem času za nekoga, "ki je prah in se v prah povrne", nemogoče uresničiti. 

Politika bi morala biti uresničitev možnega, in ko se izkaže, da je ocena o tem, kar je v danem času možno, napačna, potem takšna politika in politik nimata veliko možnosti preživetja. Pri tem sta vsaj dve možnosti izhoda: ali politik zamenja politiko ali pa politika oziroma ljudje zamenjajo njega.

Prva možnost se posreči le redkim izbrancem, kajti "tam zgoraj je zrak redek", zato je vrtoglavica redni pojav, časa pa je vedno premalo. Zato ostaja druga možnost. Tako je bilo to vedno v zgodovini; tudi v Sloveniji. 

Slovensko gospodarstvo je nefleksibilno, obteženo s pravicami iz prejšnejga sistema

Sedanja globalna kriza nam je pokazala, da je Slovenija še vedno država v tranziciji. In to ne samo v tranziciji gospodarstva, marveč predvsem v tranziciji družbenih vrednot. Imamo nefleksibilno gospodarstvo, obteženo s pravicami iz prejšnjega sistema. 

Ok, lahko povemo, da si je slovenska politika vedno prizadevala, da bi bili socialna država in družba. To prepričanje je politiki dolgo časa tudi uspevalo ohranjati med ljudmi. Vsekakor pa je v zadnjem času očitno, da je takšna država ob tako neprilagodljivem gospodarstvu na zelo veliki preizkušnji. 

Razvojna ekonomija, njena teorija rasti, govori o tako imenovanih proizvodnih faktorjih ali "tvorcih družbenega bogastva", ki so bili v različnih zgodovinskih obdobjih različni: nekoč je veljalo, da "bogastvo narodov" ustvarja trgovina, pa zemlja, potem delo in kapital, moderne teorije pa kapital razvijejo v človeški, humani in socialni kapital. No, najmodernejše teorije in tudi spoznanja govorijo o tem, da je ustvarjanje "bogastva" in posledično tudi obstoj posameznega naroda, odvisen od njegove sposobnosti hitrega odzivanja in prilagajanja spremembam; pri uspešnih družbah govorimo celo o nekakšnem "ponotranjenju sprememb", ki predstavljajo "conditio sine qua non" vsakega napredka, tudi narodovega.

Mislim, da slovenska tranzicija naravnost drvi proti svojemu koncu - in to ocenjujem kot dobro. Tako "tranzicijska levica", pa tudi "tranzicijska desnica". In ravno v tem je štos: v Sloveniji si tako levica, kot tudi desnica enakopravno delita označbo "tranzicijska". In dokler bo temu tako, tudi "ponotranjenja sprememb" pri slovenskem življu ne moremo pričakovati ...

Pomurje v luči aktualnega stanja

Kot najbolj gospodarsko nerazvito območje, je bilo Pomurje z gospodarsko krizo tudi najbolj prizadeto. Nekateri ekonomisti in politiki smo ravno v tem videli možnost za razvojni preobrat. 

Ko je neka regija tako na dnu, kot je bilo Pomurje v drugi polovici leta 2009, lahko stvari gredo samo še navzgor, smo mislili in verjeli nekateri.Vendar smo se začetnih uspehov in prihajajočih nujnih sprememb očitno zelo prestrašili. Zato bo šlo naprej "po starem" - redno udeleževanje "razvojniških romanj" v Ljubljano v stilu: "denarja nam dajte in v miru nas pustite".

Politična kriza Pomurja

Tako ima kriza tudi v Pomurju več obrazov. Nima zgolj ekonomskega, marveč tudi političnega in s tem moralnega in etičnega. O morali in etiki naj govorijo tisti, ki jim je to profesija, zato nekaj besed o krizi politike v Pomurju. Dejstvo je, da živimo v parlamentarni demokraciji in tako kot ni enotna Slovenija, tudi Pomurje politično ni enotno.

In tako kot se Sloveniji uspe poenotiti ob "zunanjem sovražniku", tako se znamo Prekmurci in Prleki poenotiti ob "sovražniku", ki prihaja z drugega brega Mure in se znamo Pomurci poenotiti ob tem, da nam pa "Ljubljančani že ne bodo pameti solili!". 

Vendar pa je dejstvo, da sedanja volilna zakonodaja ne deluje nam v prid in je zato "pomurski volilni bazen" relativno nepomemben za stranke, ki domujejo in vladajo iz Ljubljane. Tudi zato so razmišljanja o ustanovitvi gibanja ali stranke v stilu Popovičevega "Pomurje je naše!" dokaj redna stalnica, ki pa je zaradi pomanjkanja "Vodje" bila do sedaj še vedno obsojena na neuspeh nivoja gostilniških razprav. 

V Pomurju je težava v doseganju dogovora o skupnem nastopu

Naj pojasnim: nikakor ni problem v "Ideji" - ideja Pomurja in naše samobitnosti je močna že sama po sebi in o tem pri tukajšnjih romantičnih lokalpatriotih nikoli ni smelo biti dvoma. Težava je v doseganju dogovora o skupnem nastopu, kaj šele, da bi lahko sploh začeli razmišljati o vodji. Vendar pa tukaj ostajam zmerni optimist: če so lahko Izraelci dočakali svojega Mesijo, zakaj potem ne bi Pomurci enkrat tudi dočakali razvojnega preobrata?! No, le čakati ne smemo predolgo, marveč začeti migati ter, kaj pa drugega, ponotranjiti spremembe. 

"Mesijanstvo" je v Sloveniji postalo tržno blago

Zadnje čase nekateri veliko razmišljajo o tako imenovani politični "alternativi". Ob referendumskih in reformskih neuspehih sedanje vlade, zabeljenih s (pre)počasno gospodarsko rastjo, je "mesijanstvo" postalo zelo tržno blago, kar je lahko za razumeti. 

Pri tem torej sploh ne gre več za vprašanje predčasnih volitev, marveč za vprašanje, ali smo v Sloveniji ne zgolj odgovorni marveč tudi dejansko sposobni za spremembe; in pri tem ne mislim zgolj političnih strank, ki dobijo na volitvah največ glasov, marveč o ljudeh. 

Tako v ekonomiji kot v politiki so mimo časi zaklinjanja na velike planske dokumente razvojnega značaja ali na velike ideje; torej že dolgo ni več vprašanje, kaj je treba narediti, marveč kako. In v tem se razlikujejo trgovci političnih idej in le-te s sabo takoj pripeljejo tudi siromašenje in omejevanje idej. 

Mogoče lahko zagotovi več "reda", vendar "prevelika redoljubnost" še nikoli ni šla z roko v roki s človekovo kreativnostjo, ki pa je predpogoj za inovativnost, podjetništvo, gospodarski ter, nenazadnje, tudi duhovni razvoj.

Dr. Andrej Horvat je državni sekretar v kabinetu predsednika vlade.

Preberite tudi:

- Pomurec.com razmišlja naglas za boljšo prihodnost vseh nas