Komentar: Nočemo politike, kjer nimamo izbire!

Kakšnemu zunanjemu opazovalcu bi se na prvi pogled morda zazdelo, da smo odrasla demokracija. Naša usta so polna govora o politiki, politikih, zakonih, referendumih in volitvah.

Tako mi ne preostane drugega, kot da se sprašujem, ali sem samo odrasel in se prej nisem zavedal slovenske zagretosti za politiko, ali pa smo se Slovenci le politično osvestili in postali demokrati. To vprašanje presega moč, namen in hkrati meje tega zapisa, vendar nam samo vprašanje lahko osvetli pot, po kateri moramo stopiti, če želimo razumeti, kaj se dogaja.

O politiki je govora vsepovsod. V gostilnah, na televiziji, še med slovenskimi twitteraši bo počasi več politikov kot politično ozaveščenih. In vendar se zdi, da se nihče ne vpraša, kakšen je ta govor. Nekako se zadovoljimo s tem, da o politiki govorimo, da smo do nje opredeljeni, napovedujemo konec politike in mladim pritikamo apatijo, medtem ko smo popolnoma slepi za vprašanja političnega diskurza in kulture. Vprašajmo se torej naslednje - kakšen sploh je ta govor o politiki, ki polni naše časopise in kakšne posledice ima le-ta za našo prihodnost?

Ne štima zakonodaja, ne štima vlada, ne štima politika

Morda smo Slovenci zedinjeni kot smo bili ob osamosvojitvi le v eni stvari. Vsi se strinjamo: vse je narobe. Ne štima zakonodaja, ne štima vlada, ne štima politika. Ob tem pa nas niti malo ne zmoti uporaba pasiva. Ni šlo vse narobe, ni šla politika k vragu. Čas je, da s prstom pokažemo na odgovorne in zahtevamo odgovornost in odgovore. Ne moremo več živeti v državi, kjer je odgovor na opazko o tem, kako je vodja opozicije impliciran v ponarejanje državnih dokumentov: "Saj vsi lažejo." Ne, pa ne. Točno vemo, kdo je kaj storil.

Zahteva po odgovornosti ne bo rešila vsega. Konec koncev smo še vedno volivci in mi smo tisti, ki bomo odločili, kdo bo vodil našo državo naslednja leta. Toda ali sploh imamo izbiro? Ali lahko, kot volivec sprejmem odločitev? Demokracija ne more obstajati brez možnosti izbire dejansko različnih političnih opcij, ki pa v naši državi očitno ne obstajajo. 

Kaj sploh loči SD in SDS?!

Stranke ločimo po pripadnosti vodji, medtem ko meni v političnih soočenjih zadnjih pet let ni uspelo najti dejanske razlike med strankami, ki bi se je zavedale te stranke in hkrati mediji. Čisto iskreno, ne vem, kaj je bolj socialnodemokratskega na SD kot na SDS. In ko spoznaš, da tudi vsakršna zares nova politika očitno mora lagati in prikrivati, ugotoviš, da prave politične izbire pravzaprav ni.

Kaj nam torej ostane? Na novo stranko nima smisla upati, če nič drugega, bo čez dva meseca prepozno, da se uredi vsa potrebna papirologija in zbere denar za kandidaturo na naslednjih volitvah. Ostane nam torej nabor strank, kot jih imamo zdaj. Če sem čisto iskren, me je strah. Bojim se države, ki me čaka in bojim se, kako bodo živeli ljudje, ki so mi blizu.

Ob vsem tem pa se ne konča tukaj, kajti mediji, "strokovnjaki" in "opinion leaderji" so se odločili, da sem apatičen. Da me politika ne zanima in da ne zanima ostalih, ki so označeni za mlade. Seveda nas ne, nočemo takšne politike. Nočemo politike, kjer nimamo izbire in kjer od svojih predstavnikov ne moremo ničesar zahtevati. Nočemo politike, kjer nam država predvaja Urško Čepin in nas potem direktno žali, da če ne štekamo, pač nismo ciljna publika in nas tako avtomatsko izključi iz političnega diskurza.

Slovenska politika? Ne, hvala!

In vendar moram na volitve. Nekaj je potrebno narediti. Stranke ne morem osnovati, ker če nič drugega, ni časa. Vprašanje se torej prevede na vprašanje mojega glasu. Vendar tudi tukaj nimam kaj za storiti. Spomnimo se referenduma o pokojninski reformi. Na eni strani imam vlado, ki pravi da bo država razpadla če ne glasujem za (torej kakšno izbiro sploh imam?!), na drugi strani imam medije, ki bodo vsak moj DA interpretirali kot da vladi in da predvsem slovenski politiki.

Prenehajmo torej z apatijo. Pokažimo, da nismo več pripravljeni živeti v državi, ki nam servira takšno politiko. Jaz bom na volitvah oddal neveljavno glasovnico. Upam da jo boste tudi vi. Potrebno je reči NE, ne le zakonu, ne le referendumu, ne le stranki, ampak politični kulturi sami. Ne dovolite, da bodo vaše nesodelovanje na volitvah ignorirali. Pojdite in prečrtajte. Naj se vaš glas sliši.

Filip Dobranić je študent filozofije in sociologije kulture ter računalništva in matematike. Je svetovni prvak v debatiranju v kategoriji angleščina kot drugi jezik.

PREBERITE TUDI:

Pomurec.com razmišlja naglas za boljšo prihodnost vseh nas