Gregorjevo – dan, ko se ptički ženijo

Na današnji dan, ko goduje sv. Gregor se po slovenskem ljudskem izročilu ženijo ptički, prihaja pa tudi pomlad.

Čeprav je verjetno kot praznik zaljubljencev danes bolj znano valentinovo, pa imamo tudi Slovenci svojo različico – Gregorjevo. God sv. Gregorja je za godom sv. Valentina in pustom po ljudskem izročilu še eden od dni, ki napovedujejo prihod pomladi. Nekoč je bil 12. marec po starem julijanskem koledarju celo prvi pomladni dan, z uvedbo gregorijanskega koledarja, ki je na slovenskem območju v uporabi od leta 1584 pa se je ta premaknil za deset dni.

Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. S tem, ko so leta 1582 spremenili koledarski sistem iz julijanskega v gregorjevega, se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujejo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan.

Gregorijanski koledar pa se ne imenuje po svetniku Gregorju Velikemu (ki ga praznujemo 12. marca), ampak po papežu Gregorju XIII., ki je živel približno tisoč let kasneje. Da se gregorjevo praznuje na god Gregorja uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel na post, kar ni bilo najbolje.

Foto: Druzina.si

Z gregorjevim povezane številne šege

Gregorjevo na Slovenskem velja za praznik zaljubljencev ali praznik, ko se ptički ženijo. Čas okoli pomladanskega enakonočja je v kulturni dediščini zelo pomemben, na kar kažejo številne šege. Eden izmed starih običajev pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je seveda naznanila, kakšen bo njen mož.

V obrtniških in delavskih krajih na Gorenjskem so še v začetku 20. stoletja po potokih spuščali kose lesa z gorečimi oblanci, pozneje pa z gorečo svečo, s tem pa so sporočili, da bodo odslej lahko dlje časa delali pri dnevni svetlobi. Med svetovnima vojnama so šego prevzeli otroci in po vodi začeli spuščati lesena ali papirna plovila z gorečimi svečami. Tradicija se je v nekoliko spremenjeni obliki ohranila vse do današnjih dni.

Za gregorjevo so značilne tudi nekatere druge šege. V Prekmurju in Porabju so otroci koledovali, torej hodili od hiše do hiše in prosili za darove. Ti koledniški obhodi so nastali po ogrskem zgledu in so se ponekod ohranili do zadnje četrtine prejšnjega stoletja.