Ekskluzivno za Pomurec.com: Asli Bayram, glavna igralka v filmu Šanghaj

Intervju z Asli Bayram, nekdanjo Miss Nemčije in glavno igralko v najdražjem slovenskem filmu Šanghaj.

Asli Bayram, ena bolj iskanih evropskih igralk in modelov, je rojena 1. aprila 1981 v nemškem Darmstadu v turški družini. Leta 2005 je postala Miss Nemčije. Kasneje je s predstavo Dnevnik Anne Frank navdušila občinstvo po Evropi, Združenih državah Amerike in v Kanadi.

Trenutno v Prekmurju snema najdražji slovenski film v zgodovini – Šanghaj, ki naj bi v kinodvorane prišel jeseni prihodnje leto. O vtisih s snemanja in ljudeh v Prekmurju ter Sloveniji je spregovorila za Pomurec.com.

Asli, poznate zgodbo Šanghaja. Kaj menite o tej celotni zgodbi in kakšna se vam zdi vloga Amande?

Zgodba Šanghaja se mi zdi kot nekakšna prispodoba razpada nekdanje Jugoslavije, ampak je povedana na umetniški način z sklicevanjem na zgodbo o družini Romov. Je dotakljiva zgodba o družini med raztapljanjem realnega socialzima, na pragu novega evropskega časa, obdana z lepo poezijo ter tudi nekaj tragedije.

Skratka je velika ljubezenska zgodba. Vloga Amande je absolutno idealna zame, ker je resnično umetniški izziv postajati starejši skozi vlogo. Začnem v dobi dvajsetih in končam v začetku štiridesetih. Prikazati žensko odraščati ni ravno vprašanje glede izgleda le-te, pomembnejši je rezultat zelo subtilne podrobnosti samega izvajanja. Fascinantno pri vlogi je tudi to, da je Amanda močan karakter, ki ne obupuje nad močjo ljubezni, niti takrat, ko propade njena družina.

Kot smo že omenili, igrate Amando, ki je poleg Belmonda glavna vloga. Kako ste se vživeli v njeno vlogo in kako bi Amando predstavili nekomu, ki zgodbe Šanghaja ne pozna?

Moje delo je interpretirati vlogo, narediti črto iz scenarija in narediti obraz, telo in gibe. Jaz opredelim to, kako ženska, ki jo bom igrala, premišljuje, poosebljam jo... Kakšne so njene resnice, cilji, radosti, strahovi in želje. Vloga mora biti vedno eno s scenarijem in idejami nadrejenega še izven scenarija. Potrebno je tudi premisliti o preteklosti vloge, si predstavljati, kakšno je na primer bilo njeno otroštvo, kakšne življenjske nasvete so ji dajali, kakšne izkušnje si je pridobila.

Sama se osredotočim ponavadi tudi na čas, v katerega je zgodba postavljena. Je brala knjige? Če ja, katere? Kaj je gledala na televiziji, kakšno glasbo ima rada in še veliko podrobnosti. Tako lahko postaneš enak z vlogo, ki jo moraš igrati.

Amando pa bi predstavila kot žensko glavno vlogo, Italijanko, ki se preseli v drugo državo in v drugo kulturo, ki je prej ni poznala, zaradi ljubezni do Belmonda. Amanda zagotovo ni svetnica, saj se njena zgodba začne, ko je prostitutka v bordelu, od koder jo Belmondo odkupi. Globoko se ljubita in kljub ostrem moškem svetu v Šanghaju, Amanda postane čudovita mati. Verjame v moč resnične ljubezni, čeprav težave in nesrečno življenje motijo in meglijo njeno vizijo.

Videli ste že precej Slovenije, odkar ste tukaj. Kaj vas je najbolj impresioniralo in kaj menite o ljudeh pri nas?

Moja izkušnja v Sloveniji mi je dala spoznanje, da so ljudje v veliki večini zelo prijazni. Do zdaj sem naletela le na dobre ljudi, tako na prizorišču snemanja kot izven njega. "Živim" v Murski Soboti in v Ljubljani, kjer mi je zelo všeč, saj je vse zelo slikovito, starejši del mesta in pa hiše ob reki so fascinantne. Ima pa tudi največ mesta za sprehajalce, ki sem ga kadarkoli videla. Odlično!

Počutim se dobro tukaj v Sloveniji, nikamor se mi ne mudi. Ljudje so zabavni, duhoviti in pozorni. Pogosto ostajam v večjih mestih, kot so Dunaj, London, New York ali Istanbul. Tam živi več ljudi bližje en drugemu, vse je natrpano in v takšnih krajih je vedno prisoten stres. Tu uživam v miru in počitku, ki pride avtomatično, če je v mestu manj ljudi na enem kupu.

V naši državi imamo pogosto problem, da so ljudje nestrpni do Romov, zaradi raznoraznih predsodkov. Vi ste že spoznali Rome, saj koncept Šanghaja sloni na Romih. Kakšno je vaše mnenje o njih?

Rome sem spoznala že prej in sedaj na prizorišču. So zelo zanimivi, ponosni, živahni in ognjeviti ljudje. Menim, da so njihova kultura, zgodovina, jezik in glasba globoko zanimivi za družbo. Izjemno pomembno se mi zdi, da z njimi ravnamo enakovredno in da dobijo enake možnosti za izobrazbo, zdravstveno nego, pokojninski sistem in možnost za vse vrste poklicov ter karier, ki jih imajo ostali prebivalci države.

Navsezadnje živimo skupaj v 21. stoletju in predsodki do ljudi zaradi njihovih korenin, vere, razmišljanja ali načina življenja so nepotrebni v vseh državah po svetu. Vsak človek ima pravico do življenja, kakšrnega si želi. Jasno je, da ima vsak od nas dolžnost upoštevati pravila in zakone. Nepošteno pa se mi zdi, da so Romi še danes pogosto brez pravega razloga označeni za potencialne kriminalce. Pri nas v Nemčiji je na primer isto z ljudmi turškega porekla. Tako rečeno - slaba jabolka so vsepovsod tudi pri veličinah, tako imenovanih buržoazijah, zagotovo bolj pogosta kot v manjšinah.

Imate tudi v Nemčiji kakšen problem, kot je pri nas nestrpnost do Romov?

V Nemčiji je več kot 100.000 Romov, ampak večina jih ima romunsko, bolgarsko, francosko ali madžarsko državljanstvo. Tako da pri nas niso ravno označeni za "cigane", ampak so opredeljeni v skupine priseljencev s potnimi listi. Tolerantnost do Romov pri nas je načeloma zelo majhna. Razvestljenje manjka, s predsodki pa nikoli ne povedo ničesar o ljudeh, ki so diskriminirani. Govorijo samo veliko o tistih ljudeh, ki ustvarijo in izražajo predsodke.

Izoliranje in sovraštvo se začne s strinjanjem nestrinjanja. Nemška družba se mora naučiti še mnogo o manjšinah in priseljencih. Pravim, filmov o Romih, kot bo Šanghaj s takšno denarno podporo, kot ste jo dobili v Sloveniji, to ne bo pri nas nikoli mogoče. Nemčija ima 40-krat večjo populacijo kot Slovenija. Bi kdo verjel, da bi Nemčija dodelila 40-kratni znesek denarja in nato film subvencionirala v Sloveniji? Zagotovo ne. Tako da kapo dol slovenski vladi in filmskim subvencijam, da so to omogočili.

Pojdimo nazaj na zgodbo Šanghaja. Kateri del snemanja je bil za vas najbolj stresen in kateri vam je bil do sedaj najbolj všeč?

Za igralce nekatere scene izgledajo kasneje lažje za narediti, kot so v resnici bile med snemanjem. Ponavadi ni kriv fizični napor, temveč psihični napor ene osebe. V Šanghaju mi ni potrebno skočiti 25-krat z vrha Eifflovega stolpa ali plavati z delfini, čeprav bi to želela nekega dne. Ampak Šanghaj ima veliko dotakljivih, intenzivnih prizorov, kjer je potrebno veliko koncentracije. Pa četudi gre le za en sam stavek, kako ustaliti določen pogled, določen gib, ki je ključno pomemben za celotno sceno.

Naš režiser Marko Naberšnik je odličen in z nami dela na čudovit način in ve, kako popolno delati z igralci. Kateri del filma mi je bil najbolj všeč? Ne vem še zagotovo, bom vedela kasneje, ko bo film v kinematografih. Sem pa prepričana, da bo celoten film odlične kvalitete že zaradi producenta Francija Zajca, ki svoje delo opravlja s srcem in dušo, izbral je kvalitetno zgodbo in kvalitetno ekipo.

Igrali ste v že več filmih, katera vloga vam je do sedaj bila najbolj všeč? 

Šanghaj je sicer šele moj osmi film za v kinematografe. Sicer pa sem tudi že imela vodilne vloge na TV in na odru. Izbiram le projekte z visoko kakovostjo. Nikoli ne bi igrala v filmu, ki bi bil le ostanek nekega projekta, ne glede na to, koliko denarja bi mi plačali. Prav tako pa nimam niti do sedaj najljubše vloge. Vse moje vloge, vsi moji nastopi, so kot moji otroci - vse sem prinesla na svet in vse imam enako rada. To je dajanje in sprejemanje. Jaz naredim vlogo in ta naredi mene.

Do danes ste bili del več projektov, nastopili in zmagali ste na tekmovanju za Miss Nemčije leta 2005. Kakšne nasvete bi dali mladim dekletom, ki bi se želele podati na to pot? Morda kakšno opozorilo na nevarnost, ki ste jo sami izkusili?

Sicer nikoli nisem bila manekenka, sem se pa udeležila tekmovanja za Miss Nemčije leta 2005, ker sem želela vedeti, ali lahko mlado dekle turškega porekla zmaga. Kot sem že rekla, je pri nas precej predsodkov glede ljudi tega porekla, resnica je, da niso ravno sprejeti del družbe. Ampak sem zmagala in postala prva Miss Nemčije, ki je bila turškega porekla v zgodovini. Mislim, da je to imelo tudi nekakšen vpliv na mnogo mladih deklet, ki so priseljenke, da so se tudi one predstavile širši publiki.

Rekla bi, da sem marsikateremu dekletu in ženski odprla vrata. Potem v karieri sem nastopila tudi kot prva muslimanka židovsko dekle Anne Frank. To je bilo za Nemce res draženje, da je najprej Turkinja zmagala na Miss Nemčije, nato pa še igrala židovsko dekle. Hkrati pa sem prejela čestitke z mnogo strani in iz drugih držav, tudi z Izraela in židovskih predstavnikov, čestital pa mi je tudi osebno bratranec Anne frank.

V drugih državah in v Hollywoodu, kamor so me povabili igrat Anne Frank, to nikomur ni bilo čudno. To je bilo samo Nemcem. Biti igralec je dokaj težka in izzivov polna služba, ampak mislim, da vsakdo, ki bi želel to postati in ima talent ter resnično globoko željo v srcu, lahko pride v to. Ampak opozorila pa bom na to, da se znotraj življenja, ki na zunaj izgleda glamurozno, skriva resnično trdo delo. Nič ni dano kot darilo. Samo izvedba šteje in uspeh. Potrebuješ veliko potrpežljivosti in dostojanstva. Kdor obupa in ne zmore tega, je izgubljen. Tisti, ki delajo le za denar, se na koncu izgubijo.

Med snemanjem Šanghaja sta do mene prišla tudi zelo mlada dečka Marko in Matej. Podarila sta mi ročno oblikovano darilo z željami po uspehu in mi povedala, da sta moja velika oboževalca. V Murski Soboti, kjer trenutno še bivam, nihče ravno ne pozna Asli Bayram. To z dečkoma pa je izkušnja, ki mi bo ostala za vedno v srcu in ima večjo vrednost zame, kot katera koli rdeča preproga.

Kakšna je bila vaša pot, da ste prišli do prve vloge? 

Pomembno je, da si zastavimo cilje in poskusimo uresničiti svoje sanje. Seveda le poštene cilje in mirne sanje. Vedno sem želela postati igralka. Odkar sem bila otrok, sem v bistvu sanjala o tem, ampak sem najprej naredila šolo in diplomirala. Za vse v življenju je potrebno imeti izobrazbo. Za vse, ki prebirate tale intervju in še vedno hodite v karkšnokoli šolo - naredite šolo in jo končajte, četudi je nadležna - verjemite mi!

Naprej sem potem po diplomi precej potovala, z bore malo denarja, samo da bi videla svet, kakor bi ga le lahko. V Los Angelesu, New Yorku in na Dunaju sem začela potem obiskovati razne šole igranja. Učila sem se, učila in učila ter težko delala, da bi uspela. Začela sem si iskati menedžerja in potem tudi našla odličnega. V mojem poklicu moraš kot prvo biti zelo dober in kot drugo rabiš profesionalnega menedžerja in ekipo, da si lahko potem v glavi prost in se lahko skoncentriraš in osredotočiš le na delo na snemanju in na odru.

Moja odlična in ljubezniva družina mi je ves čas dajala vso podporo, ki je zelo pomembna. Moraš imeti podporo bližnjih, ki jih imaš rad in so tam, ko jih potrebuješ. To je v nekaj besedah zgodba dolge poti.

Kaj bi še za konec povedali našim bralcem?

Vsem želim z dna srca veliko ljubezni, miru in spoštovanja!

Fotografije so last Artdeluxa ...