FOTO: Slikovita pastirska vasica, prostrani pašniki in neokrnjena narava

Nad dolino Kamniške Bistrice se dviga gorska planota Velika planina, ki predstavlja izjemno kulturno krajino in biser slovenske tradicionalne arhitekture.

Večji del Velike planine leži na višini 1500 do 1600 m. Površje planote je razgibano in razčlenjeno s suhimi dolinami, vrtačami, kotliči in obsežnimi kraškimi kotanjami, nad katerimi se dvigajo položni griči. Posebej znana je jama Veternica, ki jo sestavljata jami Mala in Velika Veternica. Posebnost Velike Veternice so krpe snega, ki jih najdemo v jami tudi v poletnih mesecih.

Na planoti je eno najslikovitejših slovenskih planinskih naselij. Prepoznavno je po svoji tipični arhitekturi, ki predstavlja nekakšen simbol Velike planine. Strehe koč so krite s značilnimi smrekovimi skodlami, ki segajo zelo nizko.

V začetku 20. stoletja je bilo na planini več kot 100 pastirskih stanov. Do 2. svetovne vojne je prevladoval tip ovalne pastirske bajte, ki so bile med vojno skoraj vse požgane. Po vojni so začeli postavljati nove pastirske koče, ki so imele večinoma štirioglato streho.

V prvotni ovalni obliki je ohranjena le Preskarjeva bajta. Ta je bila malo pred koncem druge vojne požgana, Preskarjev Andrej pa je v poletju leta 1945 na pogorišču postavil današnjo kočo v enaki obliki, kot jo je imela bajta pred vojno. Danes je Preskarjeva bajta edina koča, ki s svojo obliko, majhnostjo ter skromno opremljeno notranjostjo izstopa med ostalimi pastirskimi stanovi. V njej pa se nahaja pastirski muzej.

Z razvojem turizma in načrtovanjem žičnice je leta 1962 arhitekt Vlasto Kopač, v skladu z značilno tradicionalno arhitekturo pastirskih koč zasnoval več tipov planinskih počitniških koč in po njegovih načrtih so jih nato postavili 140. Te so danes del turističnega naselja, ločene od pastirskega naselja. Grajene so v tipičnem velikoplaninskem slogu in so po zunanjosti podobne pastirskim kočam.

V preteklosti so pastirji zgodaj spomladi odšli na planino in se z nje niso vrnili vse do jeseni. S seboj so vzeli le najnujnejše, nekaj mesa, predvsem salame, klobase in kruh. Vse ostalo potrebno za preživetje so pridelali na planini, kjer so izdelovali sir, maslo in druge mlečne izdelke. Izdelovali so tudi posušeni slani sir imenovan trnič, ki danes predstavlja enega bolj prepoznavnih spominkov s tega območja.

Območje Velike planine predstavlja enega največjih sklenjenih travnatih območij, kjer v naravi raste bogata alpska flora travnatih pobočij in kraških kotanj kljub dejstvu, da bi morala biti Velika planina na višini 1600 metrov pokrita z gozdom.

Veliko planino imenujejo tudi Naravni alpski vrt, saj se ponaša z izjemno bogato alpsko floro. Skalni robovi so pravi raj za nekatere vrste zelo znanih alpskih cvetlic, kot so avrikelj, Zoisova zvončnica in planike. Spomladi pa se planina zavije v vijoličasti plašč spomladanskega žafrana.

Veliko planino je mogoče obiskati čez celo leto. Vsekakor naselje posebej zaživi v mesecu juniju, ko koče zapolnijo pastirji, ki s svojo živino ostanejo na paši vse do meseca septembra. 

Do Velike planine vodi več poti. Najlažja pot je iz doline Kamniške Bistrice, od koder se je mogoče na planino dvigniti s pomočjo nihalke (gondole). Od zgornje postaje nihalke pa se je proti najvišjem vrhu Velike planine mogoče dvigniti s sedežnico.

Na planino se je mogoče odpraviti tudi peš. Najdaljša varianta se začne povsem v dolini (v vasi Stahovica), precej krajša pa je tista iz Rakovih ravni na vzhodni strani planine.

Več fotografij v spodnji galeriji ...