Darko Krajnc: »Ljudje potrebujemo bližino in optimizem, skupaj ozdravita večino bolezni«

V času epidemije se je pojavilo veliko socialnih stisk, mnogi so se znašli na pragu revščine. Veliko je tudi osamljenosti, ki bi jo lahko prihajajoči prazniki še bolj poglobili. O težavah in stiskah smo se pogovarjali z vodjo poslovne enote Slovenske filantropije, medgeneracijskega centra Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti, Darkom Krajncem. 

Slovenska filantropija je humanitarna prostovoljska organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva in poleg področja medgeneracijske dejavnosti, deluje tudi na področju prostovoljstva, dela z migranti, osebami brez zdravstvenega zavarovanja (Pro Bono Ambulanta) in izvaja tudi mednarodno humanitarno pomoč. Hiša Sadeži družbe v Murski Soboti deluje kot njena samostojna enota že dvanajsto leto.

Že peto leto izvajajo projekt Večgeneracijski center Pomurja, v sklopu katerega so dejavnosti s pomočjo partnerjev razširili na celotno Pomurje. Mladinski svet Ljutomer deluje v Prlekiji, Društvo Mozaik v Šalovcih na Goričkem, Zavod Vitica pa v Gornji Radgoni in okolici.

Foto: osebni arhiv

Kot organizacija ste v stiku z veliko ranljivimi skupinami. S kakšnimi težavami in stiskami se soočajo ljudje, ki prihajajo k vam? Kje opažate največ stisk (starejši, mladi)?

Naše glavno poslanstvo je socialno vključevanje ranljivih skupin, zato se z njimi srečujemo vsakodnevno. K nam prihajajo ljudje različnih generacij, nazorov, narodnosti, družbenega položaja ali statusa in ta pestrost vse vključujoče populacije je bistvena, saj tako ne prihaja do etiketiranja, stereotipov, pa tudi pomoč ljudem, ki se soočajo s kakšno stisko je na ta način lažja in se velikokrat zgodi že kar med obiskovalci samimi.

Stiske se pojavljajo pri vseh generacijah ljudi. Nekateri otroci in njihove družine živijo v pomanjkanju, nekateri potrebujejo pomoč pri učenju, tudi vzgoji, starejši so osamljeni, velikokrat pozabljeni ali pa se vključijo, da si osmislijo življenje v starosti, razširijo socialno mrežo, spletejo prijateljstva ali postanejo prostovoljci, ki lahko svoje izkušnje in znanja prenašajo na druge, predvsem mlade. Poleg pogovora, svetovanja in izvajanja različnih vsebin, pomagamo ljudem z razdeljevanjem viškov hrane iz trgovin, nekaterim pa preko brezplačnega prostovoljskega servisa, z manjšimi opravili, pomočmi ali družabništvom.

Čas koronavirusa je poglobil stiske mnogih, mnoge pa pahnil na prag revščine. Mnogi izgubljajo službe, ali pa jih še bodo. Kako v teh časih ohraniti vsaj nekaj optimizma?

Poleg nekaterih delavnic in predavanj, ki naslavljajo te teme, je pogovor tisto, kar večina ljudi najbolj potrebuje. Materialne vidike revščine se da še nekako nadomeščati, saj poleg uradnih ustanov za razne oblike pomoči v hrani, oblačilih, obutvi, pohištvu ali celo zbiranju sredstev skrbijo poleg nas tudi številne druge nevladne organizacije, predvsem različna društva uspejo na lokalni ravni vsaj malo omiliti stiske.

Ne smemo pozabiti na vidik čustvenih, duševnih in psihičnih stisk, ki jih brez stika s temi ljudmi ne moremo reševati, blažiti. Zato pravim, da je pogovor eno naših glavnih orodij. Ljudje potrebujejo upanje, optimizem, še posebej ob kritičnih prelomnicah in izguba službe ali bližnjega sta dve najhujši preizkušnji. Skozi svoje delovanje se trudimo širiti optimizem, pozitivnost, se kdaj potolažimo, koga bodrimo ali pa tudi skupaj poveselimo. Vse to je pomembno, življenjsko.

Katere aktivnosti in dejavnosti v tem času potekajo v hiši? Kakšna je odzivnost?

V času korona krize smo v Hiši Sadeži odprti, kot po navadi, med tednom od 8h do 19h v zimskem času, poletnem pa do 20h. Za izvedbo osebnih stikov in pomoč je edina omejitev bolezen oz. simptomi podobni koronavirusu. Delujemo v skladu z omejitvami in predpisi, nosimo maske, razkužujemo, zračimo in čistimo prostore in držimo razdaljo, kar je za Hišo, kjer je po navadi veliko pristnih stikov, rokovanja, objemanja, kar velika preizkušnja. Ljudje potrebujemo bližino in optimizem, skupaj ozdravita večino bolezni.

Vsebine v času najhujših omejitev izvajamo preko spletnih kanalov, v Hiši pa izvajamo učne pomoči, pomoč pri šolanju na daljavo, individualna svetovanja in pomoči ter razdeljevanje viškov hrane (kruh, pekovski izdelki, sadje in zelenjava, blago pred iztekom roka). Nekaterim hrano tudi dostavimo, predvsem okuženim s koronavirusom.

Na terenu pa pomagamo nekaj osebam s pomočjo naših prostovoljcev v prostovoljskem servisu. Prostovoljci so tudi sicer naši nepogrešljivi pomočniki, sodelavci in brez njih izvedba teh dejavnosti ne bi bila mogoča v takem obsegu in tako pristno. Mi jim nudimo podporo in intervizijo ter zagotavljamo usposabljanja, da so kos tudi nepredvidljivim, neprijetnim situacijam ter, da na svoje uporabnike delujejo motivacijsko, podporno.

Sedaj je mnogo ljudi v teh časih samih. Povečala se je osamljenost tako zaradi epidemije, sedaj pa prihajajo še prazniki. Imate morda kakšen nasvet kako si pomagati, da bi bili čim manj osamljeni?

Omejitve gibanja, druženja, ki trajajo že skoraj celo leto, predvsem pa strah v zvezi s tem novim virusom, so ljudi zelo utesnili. Smo na veliki preizkušnji, saj je človek v osnovi družabno bitje in potrebuje bližino drugega, pogovor, razumevanje. Če se ne da fizično, se je treba posluževati drugih možnih oblik druženja. Izkoristiti moderno tehnologijo (pa ne preveč) in se poklicati, preko video klica, se pridružiti pogovornim skupinam. Pomembno je, da gremo vsak dan v naravo, na svež zrak, sonce, sneg, če se le da. Lahko tudi objamemo drevo.

Medsebojni odnosi so na preizkušnji, družine so skupaj več kot običajno, potrebno je usklajevati delo od doma in učenje otrok. Ali tudi sami zaznavate te težave? Kako se čimbolj organizirati, da bi bilo čim manj živčnosti, nepotrebnih prepirov?

Vsekakor je veliko napetosti, trenj, če so ljudje naenkrat toliko več skupaj, v bistvu non stop. Pozna se povišana nervoznost med ljudmi, saj smo vsi že zelo utrujeni od tega zaprtja, ki je za nas nekaj novega. Glede opravil se je potrebno organizirati, predvsem pa skrbeti, da se jih opravi časovno učinkovito, tako, da nam ostane še kaj časa za izhod na svež zrak, sprehod, zbistritev.

Če ugotavljate, da pri čem ne zmorete in menite, da potrebujete pomoč, ne oklevajte. Kar se tiče šolanja in učnih pomoči smo pravi naslov tudi v teh časih. Za pogovor ob stiskah pa tudi, bodisi po telefonu ali osebno. Nov način delovanja družine je potrebno osmisliti, predvsem pa imeti v mislih, da gre za izredne razmere, ki bodo enkrat minile.

Kljub težkim časom in razdvojenosti pa se je vendarle pokazala tudi človeška solidarnost. V akciji Božiček za en dan se je zbralo mnogo daril. Koliko jih je bilo? Bo potekala morda še kakšna podobna akcija?

Akcija Božiček za en dan se je v Pomurju zelo dobro prijela. Hiša Sadeži družbe Murska Sobota je že od začetkov te akcije na voljo za oddajo daril. Od leta 2013 so k nam prinašali darila iz celotnega Pomurja, v zadnjih letih pa je še nekaj točk, kjer je darila možno oddati a jih večina potem dostavi v Hišo Sadeži družbe MS, od koder jih organizatorji z velikim kombijem odpeljejo v Ljubljano.

Po razdelitvi daril na podlagi kod, se darila za otroke in starejše iz Pomurja vrnejo v Hišo Sadeži družbe in potem po svojcih razdelijo naprej. Letos smo zbrali blizu 500 daril. Tudi za dostave iz drugih občin smo se uspešno dogovarjali, saj gre za humanitarno akcijo. Tako velike akcije je težko zagnati. Zbiranje šolskih potrebščin ali daril ob dnevu žena se na primer ne prime tako zelo.

V Hiši ves sproti čas zagotavljamo različne oblike pomoči, saj preko naše široke mreže kontaktov z uporabniki po navadi najdemo stvari, za katere nas ljudje v stiski prosijo. Pred leti smo v sodelovanju s šolami, vrtci in drugimi organizacijami, uspešno izvedli tri bazarje rabljenih stvari v sklopu akcij Dan za spremembe.

Ali lahko iz dane »koronasituacije« kot družba izluščimo tudi kaj dobrega? Kaj kot nevladna organizacija po epidemiji pričakujete tako od države kot od družbe, kakšne bodo spremembe?

Upam, da se bomo zavedali, da ima naše neodgovorno delovanje do okolja nepredstavljive in neobvladljive posledice za človeštvo in planet nasploh. Egoizem in pohlep sta nas pripeljala do kritične točke. V začetku bo najbrž prisotno še veliko strahu, previdnosti. Želim si, da se čim prej znebimo pretiranega strahu in začnemo živeti polnejše, normalno življenje. Uživanje in radosti življenja so možni tudi ob odgovornem odnosu do narave in soljudi. Potrebujemo več kolektivnega duha, sodelovanja in pomoči med ljudmi.

Fotografije so simbolične (Vir: Pixabay)