Velikonočni poslanici soboškega škofa Štumpfa in evangeličanskega škofa Novaka

V teh dneh kristjani po vsem svetu praznujemo največji krščanski praznik, veliko noč. Z mislimi na velikonočne dobrote, si ob tem prazniku izrekamo praznična voščila. Izbrane besede pa vernikom namenjajo tudi njihovi voditelji.

Velikonočna poslanica slovenskih škofov 2021

Enkrat v blagodejnosti, sedaj v preizkušnjah – še zmeraj pa je tu Velika noč

V prečudoviti moči Velike noči hodimo tudi Slovenci od postaje do postaje mejnikov – enkrat v blagodejnosti, drugič v preizkušnjah –, da bi ohranili življenje in mladim omogočili dostojno prihodnost.

Zaradi neuničljivega upanja smo se pred tridesetimi leti odločili za samostojno Slovenijo. To smo hoteli, ker smo tega vredni.

Že dobro leto pa premagujemo velike težave zaradi epidemije novega virusa. Kaj nas še čaka, ne moremo vedeti. Eno je gotovo: dobrotnost, solidarnost in služenje, ki jih hvaležno občudujemo pri varuhih zdravja in blagostanja, molitve in bogoslužij, še zmeraj hodijo med nami kot angelski znanilci vstajenja. Ti dobrotniki nam ohranjajo upanje.

Mnogi naši bližnji so že morali napraviti zadnjo stopinjo – do groba. Čeprav smo žalostni, svoja hrepenenja po nesmrtnosti utemeljujemo na Veliki noči, ker verujemo, da se vse preizkušnje stekajo v Kristusovo zmago nad smrtjo.

Škof dr. Jožef Smej je zmeraj opogumljal: »Skrivnosti trpečih src ne poznajo zatona. Odrešilne so in zato tudi večne.«

V tej zaupljivi veri škofje voščimo blagoslovljeno Veliko noč vsem prebivalcem Slovenije, zamejcem in tistim, ki živite v tujini; posebej pa bolnim in trpečim.

Msgr. dr. Peter Štumpf SDB, soboški škof

Velikonočna poslanica evangeličanskega škofa

Spoštovani. Pred nami je eden največjih in najstarejših krščanskih praznikov – Velika noč. Na ta dan se s hvaležnostjo v srcu, z veseljem in okrepljeno vero spominjamo Kristusove zmage nad smrtjo. Na tretji dan je po izročilu evangelijev Jezus, ki je zaradi naših grehov in v prid našega odrešenja kot nedolžna žrtev moral umreti mučne in trpeče smrti na križu, vstal od mrtvih. S strani rimskih oblastnikov in takratnih verskih voditeljev zasmehovana žrtev je postala zmagovalec. Cerkveni oče Avguštin je to na videz protislovno dejstvo strnil v izreku victor quia victima, zmagovalec, ker je žrtev.

Svetovni oder je poln scenarijev nasilja, vojn, pandemije Covida-19, osebnega, družbenega ter nacionalnega trpljenja in neozdravljivih bolezni, ki se končajo s smrtjo. Število žrtev se iz dneva v dan veča. Trpljenje posameznikov, družin ter širšega prebivalstva se velikokrat s preprostimi besedami ne da opisati. V takšnih razmerah, v trenutkih osebne tragedije in žalosti se nam zdi, da je Bog daleč, da nas je ravno v najbolj kočljivih trenutkih zapustil, da ga ni med nami. Velikonočni prazniki pa nam oznanjajo ravno nasprotno sporočilo. Božji Sin, ki je nedolžen in brez krivde, je zaradi nepravičnega človeškega srca obsojen na eno najhujših kazni, smrt na križu. Umiranje se odvija počasi, pod izrednimi napori, med dušenjem in z bolečinami. Bog se na ta način solidarizira s trpečimi, umirajočimi, nedolžnimi in zasmehovanimi. Njegova ljubezen do človeka je močnejša kot občutek pravičnosti in želja po zadoščenju le-te.

»Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da dá svoje življenje za prijatelje.« (Jn 15,13) S temi besedami Jezus opiše motivacijo in cilj svojega žrtvovanja. Vendar s tem ni povzel in opisal vsega. Njegova ljubezen je globlja in neizmernejša, saj se ne žrtvuje le za prijatelje, ampak tudi za svoje sovražnike. Ta vidik poudari apostol Pavel, ko vernikom v takratni svetovni metropoli Rim nameni naslednjo ugotovitev: »Težko namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo upal še umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5, 7-8) Jezusovo žrtvovanje na križu nosi v sebi eksplozivni naboj sporočila, da Božji Sin daruje svoje življenje za sovražnike, v katerih že vidi svoje prijatelje. Ljudje sicer lahko gojijo sovražna in zaničujoča čustva do Boga, toda Bog sam ne more in nikoli noče sovražiti ljudi, saj so upodobljeni po njegovi podobi. Jezus nam s tem daje zgled neminljive in brezpogojne radodarnosti. Odpuščanje na podlagi njegove ljubezni ne pomeni le, da ne želimo zla in zadoščenja tistim, ki nam škodijo, temveč da jim želimo celo dobro, če ne drugače, z molitvijo zanje k Bogu. S tem pa velikonočno sporočilo ni izžeto. Vrhunec doseže z Jezusovo zmago nad smrtjo, z njegovim vstajenjem in vnebohodom, z njegovo vrnitvijo k nebeškemu Očetu, kjer sedi na njegovi desnici.

Velika noč, praznik Kristusovega vstajenja je torej Učiteljev klic, njegovo vabilo, da vstopimo v vseživljenjsko akademijo ljubezni, usmiljenja in pravičnosti. Na koncu našega izobraževanja ob Jezusovi strani nam bo podeljena diploma, ki ob dnevu vstajenja od mrtvih odpira vrata v neminljivo in blaženo skupnost s troedinim Bogom. »Očetovska ljubezen Boga je edina stvar, ki se v življenju ne sesuje, prava Arhimedova točka,« je zapisal evangeličanski teolog in filozof Soeren Kirkegaard.

Izhajajoč iz prekipevajoče ljubezni Boga apostol Pavel poln navdušenja in veselja v zmagoslavnem navdihu vere in ljubezni do Kristusa zapiše: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za vse nas. Kako nam ne bi z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?…Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.« (Rim 8,31-37)

Pravičen in usmiljen Bog je nepravičnemu in osornemu posamezniku ponudil v Sinu Jezusu Kristusu odrešitev iz okovov nezvestobe, nasilja in uporništva. Utapljajoče se človeštvo je iz razburkanega morja minljivosti ter vrtinca smrti potegnil v čoln odrešenja in zmagoslavja. Velika noč je Kristusova zmaga življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom, večnosti nad minljivostjo.

Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina in počasno ugašanje življenjskih moči na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svoje ljudstvo, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po Kristusu postanem tudi jaz zmagovalec, ker sem žrtev, victor quia victima.

Želim vam z Božjo močjo prepojene in s Kristusovim zmagoslavjem ter veseljem napolnjene velikonočne praznike.

mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve AV v Republiki Sloveniji