"Mojega očeta so ubili, ker ni hotel stopiti med komuniste"

Mnogi še dandanes tarnajo po starih časih, kako lepo je takrat bilo. Kdo ve, morda res, toda ne za vse. Prav nič lahko ni bilo Mulecovim v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kjer je mati Hanika leta 1958 po domnevni utopitvi moža Leopolda ostala sama s štirimi malimi otroki, zastrupili so jim tudi živino, ki so jo imeli na kmetiji.

Danes "se ve", da je šlo za politični umor, za katerim stoji znan Slovenec, nekdanji udbovec. Tretji od šestih otrok Franc, ki šteje danes 65 let in uživa z ženo Milko v pokoju, pa je spomine o življenju "v grabi" zapisal v knjigi z naslovom Graba, kdo bo tebe ljubil.

Leopold Mulec se je rodil konec oktobra 1913 v grabi v Zbigovcih. Pri komaj devetnajstih letih po smrti babice Mice je prevzel posest. Odločil se je, da bo gospodaril umno, po služenju dveletnega vojaškega roka pa je svoje kmetijsko znanje nadgradil še s srednjo šolo. Leta 1939 se je poročil s Haniko, sedem let kasneje se mu kot tretji otrok rodi sin Franc.

Stari zapisi Leopolda Muleca ...

Polteka, kot so klicali očeta, je zanimala tudi politika, tako je recimo 15. in 16. julija 1945 bil na kongresu Osvobodilne fronte. Takoj po vojni je začel delovati v ljudskem odboru OF in nato po preimenovanju le-te v Socialistični zvezi delovnih ljudi (SZDL). Tako so v grabo prihajale znane in tudi neznane osebe, ki so ga vabile in nagovarjale, da naj stopi v partijo, vendar tega ni storil. Morda se je ravno zaradi tega njegovo življenje tragično končalo spomladi 1958.

Takrat so se pripravljali na nedeljske volitve v občinski svet SZDL, Poltek pa je bil predsednik vaškega odbora SZDL Zbigovci. Tako je 23. marca ponj prišel kurir in ga obvestil o sestanku, ki ga bodo imeli. Žena Hanika je imela čudne občutke, kot da bi vedela, da se ne bo več vrnil. In res je bilo tako.

Stara hiša v grabi, ki že dolga leta propada

Bil je umorjen, izmišljena zgodba, kako naj bi umrl, pa je govorila, da naj bi na poti domov skrenil s poti in se utopil v zajetju vode. Kot da to še ni dovolj tragično, je kmalu zatem poginil še pes, nato pa še obe kravi in vse tri svinje. Uradni razlog pogina je bila žalost in ne zastrupitev.

Najprej opišite, kakšno je bilo življenje v grabi pred in po smrti vašega očeta?

Bila je bistvena razlika in to ne samo z vidika življenjskega standarda. Čeravno smo živeli skromno, to je bil čas po drugi svetovni vojni, bila je stiska, je bilo še veliko huje po smrti očeta leta 1958. Poleg očeta smo ostali tudi brez živine, mati je ostala sama z malimi otroki. Naenkrat je bilo vse mnogo težje.

Dolgo ste sumili, da ni šlo za tragično smrt, pač pa umor. Kdaj ste to ugotovili?

Zgodbo, kako naj bi umrl oče, sem večkrat analiziral, starejši sem bil, bolj mi je bila sumljiva. Od tega spoznanja, da je bil to političen umor, je zdaj že kakšnih petnajst let, ko so začele curljati informacije, nekateri so si po osamosvojitvi upali kaj povedati o tem dogodku. Sokrvnik pri umoru je dejal: »Saj smo ga morali, ker je imel predolg jezik.« Kasneje je povedal še marsikaj, kar je potrjevalo, to, kar sem sumil.

Kdo naj bi bil naročnik umora?

Naročnik umora sumim, da je bil danes prepoznaven lik, ki je nekoč deloval pri Udbi. On je hodil v sosednjo vas na obisk k osebi, ki je sodelovala pri umoru, to je bila navezava radgonske Udbe.

Usoda je želela, da ste se poročili z žensko, ki je bila sorodstveno povezana z moškim, ki je sodeloval pri umoru …

Res je. Ženin očim je bil človek, ki je bil pri umoru. To je tudi Milko dolga leta mučilo in je sumila, da je to to. To sem sumil tudi sam, vendar o tem dolga leta nisva spregovorila, ker nisva upala.

Franc in žena Milka

Čeprav ste se trudili, da bi roka pravice dosegla ljudi, ki so odgovorni za to tragedijo, do tega ni prišlo. Kako to?

Najprej sem zadevo predal mariborskemu tožilstvu, oni pa so me napotili v Mursko Soboto, ker se je to zgodilo na tem območju. Pristojnim sem opisal zadevo, da so očeta umorili in nam zastrupili živino. Njihov odgovor je bil, verjetno so narobe prebrali, češ da je Udba zastrupila očeta, kar pa ni res. Zadeve niso niti dobro prebrali in s tem nisem bil zadovoljen, kasneje pa sem to opustil. Pričakoval sem, da bodo zadevo preverili vsaj v arhivih radgonske milice, kjer bi moralo biti vsaj nekaj s povezanim dogodkom v grabi, pa takrat ni bilo ni bilo nobenega miličnika na kraju nesreče, niti zdravnik, čeprav je to bilo v tistih časih običajno za podobne zadeve.

Vikend v grabi, kamor zahajata samo še Franc in Milka

Kot ste zapisali na koncu knjige, danes graba sameva, samo vidva z ženo se vračata. Očitno vam graba zelo veliko pomeni …

Graba mi pomeni del mojega življenja in del moje zgodovine. Če rečem graba, vidim trpljenje, tragedije ... Zadnja tragedija pa bo morda ta, ko bo ta graba ostala sama. Ko naju več ne bo, ne veva, kdo bo to grabo še ljubil.