FOTO: Gobarjenje na Goričkem

Jesen je čas za nabiranje gob in Gorički gozdovi nikoli ne razočarajo. Kakšno vreme imajo radi ti gozdni darovi? Obdobje rasti gob sledi izdatnejšim padavinam in ohladitvi. Da je gobarska sezona že na vrhuncu, zaznamo takrat, ko družbena omrežja preplavijo fotografije s košarami, polnimi gob.

Na Goričkem so gozdovi relativno bogati z gobami. Vsaka regija v Sloveniji pa ima seveda svoje značilnosti, sestavo gozda in tal, zato težko opredelimo, kje jih raste največ. Načeloma pa velja, da je rast različnih gob večja v mešanih gozdovih. 

Nabiranje gob, različnih gozdnih plodov, je pri nas zelo razširjen konjiček. Poleg gibanja in rekreacije je nabiranje gob tudi priložnost za kasnejše gurmanske užitke. Pri nas raste veliko različnih vrst gob, med katerimi so nekatere precej strupene in celo smrtno nevarne, zato je priporočljivo, da gobar pozna vsaj osnovne vrste, da se izogne nepotrebnim nevšečnostim.

Ker so gobe pomemben del gozda, je njihovo nabiranje zakonsko omejeno. Vsak gobar mora vedeti, da je količina gob, ki se lahko nabere omejena na 2 kg na osebo dnevno. 

Verjetno ni treba posebej poudarjati, da se je za gobarjenje pametno primerno obleči, v lahka, svetla in zračna oblačila, tako namreč lažje opazimo klope. Nož je obvezen rekvizit gobarja, kajti na rastišču gobo grobo tudi očistimo. Pomembno je, da gobe nabiramo v košaro, da trosi letijo skozi, da se spore širijo. 

Čeprav so med najbolj priljubljenimi pri nas jurčki, lisičke in dežnikarice, to še zdaleč niso edine gobe, ki jih je mogoče vreči v lonec. Prav tako priljubljene so še golobice, ostrige, cigančki, dedki, šampinjoni, štorovke, ajdovčki ...

Če zaužijete strupeno gobo, seveda ne pomeni, da boste takoj umrli. Prvi znaki zastrupitve z gobami so bolečine in krči v trebuhu, sledi slabost z bruhanjem, drisko in huda žeja, kasneje pa se lahko pojavijo še močno znojenje, motnje zavesti in dihanja, halucinacije, spremenjen srčni utrip, vročina, glavobol in bolečine v mišicah.

Več fotografij v spodnji galeriji ...