Tina Horvat Vidovič - Prekmurka v Rimu, ki hodi v "visokih petah"

Tina Horvat Vidovič je prekmurska novinarka, ki že skoraj pet let živi in dela v Rimu. Je večna radovednica z veseljem do dela, ki ne dela dolgoročnih načrtov – vzame, kar ji ponuja življenje in to kar najbolje izkoristi in živi po načelu: "Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Tudi v visokih petah."

Prvo resnejšo izkušnjo z novinarskim poklicem je Tina imela v času študija, ko je pisala za študentsko revijo Neo, sicer pa je, pravi, že v sedmem razredu osnovne šole v Črenšovcih bila del ekipe, ki je ustvarjala radijsko oddajo Radio Ga-Ga. Novinarske vode so jo še posebej pritegnile v gimnazijskih letih – na Škofijski klasični gimnaziji so namreč vsako leto vsak mesec izdajali tako imenovani stenski časopis. "Moj profesor slovenščine, ki se ga danes spominjam s hvaležnostjo in spoštovanjem, je v meni videl pisateljski talent in me je spodbujal za študij novinarstva in književnosti, sama pa sem se v zadnjih dveh letih gimnazije bolj nagibala k pravu in medicini. A na koncu, in resnično tik pred zdajci, sem se odločila drugače," nam Tina zaupa o študijski odločitvi.

Moža "zapustila" že deset dni po poroki in se odpravila izzivom naproti

Tina je študirala novinarstvo na Fakulteti za družbene vede in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti. Takoj po opravljenih izpitih in po tem, ko je zavrnila službo na eni od slovenskih televizij in se odločila, da vso svojo pozornost usmeri v pisanje dveh diplomskih nalog, se ji je, pravi, ponudila služba na Radiu Vatikan v Rimu, kjer je bila zaposlena do februarja letos. S to mikavno ponudbo so se spremenili vsi njeni prej (dokaj natančno) začrtani programi. "In dva meseca kasneje sem že bila tisoč kilometrov vstran od doma v kaotičnem, a večnem mestu, ki neuradno šteje več kot enkrat več prebivalcev kot cela Slovenija, s petimi kovčki in s 50 kilogrami fotokopij literature, ki sem jo potrebovala pri pisanju diplom, a brez moža, ki sem ga zapustila samo deset dni po poroki," se spominja in doda: "No, čez dva meseca se je v Rim preselil tudi on. Za eno leto. Ki traja že štiri leta in osem mesecev."

V času bivanja v Rimu je približno pol leta delala tudi kot dopisnica iz Italije za Slovensko tiskovno agencijo, vendar je to službo zaradi preobremenjenosti (istočasno je bila zaposlena na Radiu Vatikan) morala pustiti. Po izteku pogodbe na Radiu Vatikan je odplavala z novinarskih voda – trenutno je zaposlena pri podjetju, ki nudi prevoze s tako imenovanimi luksuznimi taksiji, kjer skrbi za administracijo in marketing. Hkrati tudi prevaja in izvaja spletne tečaje italijanščine – neposredno iz Rima.

Patološka radovednica

"Novinarstvo je poklic, ki zaobjema vse barve človeškega življenja in delovanja. To pomeni predvsem to, da je to poslanstvo izredno raznoliko in dinamično. In to je tisto, kar vedno znova zmore začuditi, očarati in začarati," strne svoje misli o novinarskem poklicu, saj je, pravi, patološka radovednica, opazovalka, poslušalka, analitičarka, raziskovalka, ki se rada poglablja v stvari, dogodke, pojave, zlasti pa še v medosebne odnose. "Novinarstvo zame ni zgolj poklic,  ampak način življenja. Je, ko ne govorimo le o poročevalstvu, ampak tudi o publicistiki, neke vrste umetnost, igra besed in misli, kjer lahko (v interpretativnih novinarskih zvrsteh) izraziš svoj Jaz ali pa ga (v informativnih novinarskih zvrsteh) skriješ. Vse v pobožni želji, da bi kar najbolje in nadvse resnicoljubno prezrcalil realnost ter javnosti priskrbel tiste informacije, ki jih potrebuje za normalno življenje in delovanje v družbi," še pove.

Novinarji v Sloveniji niso priljubljeni

Po mnenju Horvat Vidovičeve je novinarski poklic plemenit in družbeno odgovoren poklic, a v Sloveniji, za razliko od Italije, kjer novinarja sprejmejo z „visokimi častmi“, zelo podcenjen: "Novinarjev na splošno ne maramo. Ker preveč sprašujejo, preveč opazujejo, preveč raziskujejo, preveč analizirajo, preveč govorijo in preveč kritizirajo, niso najbolj priljubljeni, zlasti ne med politiki. Veliko ljudi se namreč ne zaveda, da je prav to naše poslanstvo."

Med slabostmi novinarskega dela Tina izpostavlja predvsem neurejeni status novinarjev,  med katerimi je opazen trend vse manjšega zaposlovanja. Veliko novinarjev namreč dela z avtorskimi pogodbami ali s statusom svobodnih novinarjev ali pa s pogodbami za določen čas. Tako novinarji v Sloveniji danes ne uživajo socialne varnosti, kar gotovo vpliva na kakovost njihovega dela.

Mož je moral počakati

Delo novinarke zahteva veliko požrtvovalnost in posledično odrekanja na zasebnem področju: "Ko sem istočasno delala na Radiu Vatikan in na Slovenski tiskovni agenciji, mi je mož včasih v šali omenjal celo ločitev. Priznam, da je ena od mojih hib perfekcionizem." Tistih šest mesecev zasebnega življenja, pravi, praktično ni imela, pa tudi spala je bolj slabo. "Obe izkušnji sta bili z vidika moje profesije zelo pomembni in ju nikakor ne obžalujem. Vendar življenje je veliko več kot le služba," še pove.

Dober novinar mora imeti odprte oči

Dober novinar se po mnenju Horvat Vidovičeve mora zavedati, da so množični mediji danes ključni igralci družbenega prizorišča in kot osrednji vir informacij odigravajo pomembno vlogo pri razprševanju idej, miselnosti in specifičnih vedenjskih vzorcev, pri oblikovanju lestvice vrednot, življenjskega stila in ozračja v družbi. "Dober novinar je tisti, ki ve, da je novinarstvo družbeno odgovorna dejavnost, ki ima izreden vpliv na ljudi, njihovo življenje in medosebne odnose, in zato od osrednjega akterja konstrukcije realnosti, torej novinarja, zahteva najrazličnejše intelektualne tehnike, teoretično znanje, doslednost v spoštovanju mehanizmov samoregulacije, skrb za varovanje človekove osebe in njenega dostojanstva, natančnost in vestnost," definira.

"Novinar, oseba, ki ima odprte oči, ki vidijo v globino, in ušesa, ki slišijo tudi neslišno, ne more delovati po sebi všečnih „modrostih“ in normah, ki si jih zastavi sam, temveč mora, če želi svoje delo opravljati profesionalno, spoštovati smernice kodeksa novinarjev," meni Horvat Vidovičeva. Po njenih besedah se dober novinar ne ukloni političnim ali kapitalističnim pritiskom in ni zgolj nekdo, ki rad piše ali dobro piše ali pa misli, da dobro piše, ni zgolj neka starleta, samooklicana medijska oseba ali produkt resničnostih šovov, ki hlepi le po medijskih pozornosti in dela, ne zato, da bi bila javnost čim boljše obveščena o dogodkih in dejstvih, ki jih mora poznati, če želi normalno delovati v družbi, pač pa za lastno promocijo.

Italijanščine se je naučila "v hipu"

Tina Horvat Vidovič govori šest jezikov: slovensko, italijansko, angleško, hrvaško, nemško in latinsko, razume pa tudi nekaj španščine in portugalščine. "Glede na to, da sem se zaposlila v mednarodni ustanovi (Radio Vatikan je drugi največji mednarodni radio na svetu, ki oddaja v 37 svetovnih jezikih), italijanščina ni bila pogoj za pridobitev službe. Zadostovala je angleščina. Italijanskega jezika sem se naučila tukaj v Rimu, nekaj iz knjig, predvsem pa na ulicah, brez kakršnega koli tečaja," se spominja.

"Jeziki so, še posebej v času globalizacije okno v svet. Na trgu dela bo vsekakor držalo, da več jezikov znaš, več veljaš," svetuje Horvat Vidovičeva. Uspeh zanjo ni finančno zadovoljstvo, ampak zadovoljstvo ob ugotovitvi, da je storila nekaj dobrega. Pravi, da se tudi v Sloveniji da uspeti, vendar jo je že od nekdaj mikala tujina.

Rimljani so uživači

Tino smo povprašali tudi o tem, kaj meni o Italijanih: "Načeloma nerada govorim o stereotipih, torej o nekih poenostavitvah na podlagi skupinske pripadnosti, ki so krivične, zreducirane na nekaj bistvenih karakteristik, pristranske in v nekaterih primerih tudi diskriminatorne. Pa vendar ... Malo za šalo malo zares: Italijani oziroma bolje rečeno Rimljani (med jugom in severom Italije obstajajo velike razlike, zato raje govorim o Rimljanih, ki jih dobro poznam) so veliki uživači, katerih življenje se vrti okoli dobre hrane in pijače, nogometa, lepih oblek in čevljev prestižnih znamk, visokokakovostne kozmetike, dobrih (italijanskih !!!) avtomobilov, sončenja in seveda žensk." Če jim ostane kaj časa, pravi, gredo v službo. Kar pa še ne pomeni, pove v šali, da tam tudi delajo.

Italijani so veseljaki in patrioti

"Načeloma so Rimljani zelo odprti (a ne tudi do tujcev priseljencev), družabni, hitro navežejo stik, zlasti še moški z ženskami z vsem dobro poznanim pozdravom „Ciao bella!“ "Res je, da so zelo temperamentni, kar se kaže še zlasti na cesti. Dokaj normalna situacija na ulici skoraj petmilijonskega mesta, ko Italijan 1 Italijanu 2 izsili prednost, lahko postane prava gledališka predstava, na začetku katere se nikoli ne ve, kakšen bo epilog. Promet se ustavi, Italijan 1 in Italijan 2 nasilno stopita iz avta, nato grmenje besed, kričanje, tudi klofute ... a po petih minutah „tragikomedije“, v katero se vplete še kakšnih 20 ljudi, sledi objem ali caffe lungo (dolga kava),"nazorno opiše vsakdanje dogodke. "Italijani so veseljaki, narod, ki hiti zeloooo počasi, ki uživa življenje (la dolce vita) in ki na prvo mesto postavlja družino. So tudi veliki patrioti – k njim bi bilo treba poslati Slovence v šolo ljubezni do domovine," pove.

Večno mesto jo je očaralo

Kot pravi, bi težko delala primerjavo med Italijo in Slovenijo; Italija je velika država in zelo raznolika, njena izkušnja pa je vezana zgolj na Rim – "večno mesto s številnimi multikulturnimi obrazi, ogromno šarma, očarljivo zgodovino, toplim podnebjem in odlično hrano."  A to je tudi, pravi, mesto kaosa, kjer nič ne deluje tako, kot bi moralo: "To je bil zame na začetku velik šok. Niti približno si nisem predstavljala, da sta si lahko dve sosednji državi tako različni. Slovenija je blizu nemškemu sistemu, kjer vladajo red, organizacija, predanost delu, spoštovanje zakonov in pravil, tudi nenapisanih." Rim, pravi, piše neko drugo zgodbo: "Tu na primer za pridobitev kakšnega dokumenta, ki ga v Sloveniji dobiš v desetih minutah, lahko porabiš pol leta, pa še takrat je priporočljivo, da na prevzem te listine pripelješ kakšno pomembno osebo s poznanstvi ali pa prineseš kuverto."

Rim ji je kljub vsem svojim hibam, ki jih kot tujec hočeš-nočeš moraš sprejeti, zelo všeč: "Toda tudi če se bova z možem odločila za vedno ostati tukaj, bo moj dom ostala Slovenija. Tam so moji starši, moja brata in prijatelji iz otroštva, ki jih obiščem vsaj dvakrat na leto. Oni pa obiskujejo naju z možem. Zdaj sta spet na vrsti ati in mama. Se že pripravljamo!"

Njena strast so potovanja, tek in fotografiranje – prosti čas si je treba najti

Približno dve leti je njen osrednji in najljubši hobi tek v čudovitem parku Villa Pamphili, nedaleč od Vatikana: "Zavzema posebno mesto v mojem vsakodnevnem življenju – pomeni mi nekakšno telesno in duševno katarzo ter vbrizg nove energije. Druga strast, ki se je žal ne da udejanjati tako pogosto, so potovanja, zlasti še v tropske kraje, in raziskovanje italijanskih mest med vikendi, kjer je obvezna oprema fotoaparat – fotografiranje je še ena izmed mojih ljubezni." Čas za prosti čas, pravi, se je naučila najti. Drži, da je ritem sodobnega vsakdanjika zelo dinamičen, pa vendar misli, da bi se morali bolje zavedati pomena kvalitetno preživetega prostega časa, ki prav gotovo pozitivno vpliva na naše delo in na medosebne odnose.

Tujina ji je razširila obzorja

Na vprašanje, ali bi mladim priporočala delo v tujini, pove: "Absolutno. Pa nikakor ne (samo) s finančnega vidika – Rim zato sploh ni pravilna destinacija. Plače tukaj so v primerjavi s Slovenijo resda višje, a ne toliko višje, kot so višji življenjski stroški. Plača ni toliko vezana na poklic kot na podjetje, v katerem delaš. Prijateljica odvetnica, sicer začetnica, denimo zasluži 1000 evrov na mesec, prijatelj odvetnik 2500 evrov. Taksist mesečno zasluži okrog 1500 evrov, tajnica okrog 1300 evrov, prijatelj kardiolog okrog 2000 evrov. Sama pa za najemnino za 70-kvadratno stanovanje v središču mesta, nekaj korakov od Trga svetega Petra plačujem 1150 evrov – pa je to zelo ugodna cena."

"Osebno sem za priložnost za delo v Rimu prej kot zaradi finančnega zadovoljstva hvaležna zaradi drugih velikih malenkosti. Tu sem se osamosvojila in osvobodila. Tujina mi je razširila obzorja," pove. Tujina jo je naučila poslušati z "na stežaj odprtimi ušesi" in gledati globlje, razmišljati z drugih zornih kotov, ceniti to, kar ima in kar se ji je prej pogostokrat zdelo samoumevno, ter uvideti, katere so tiste vrednote, ki resnično štejejo: "To je zame najpomembnejše, kar lahko potegnem iz mojega dosedanjega rimskega obdobja. Ne torej toliko delovne izkušnje, ki so vsekakor pomembne, ampak ljudje, ki jih spoznavam in ki z mano delijo svoje zgodbe, negativne, ki učijo živeti življenje, in pozitivne, ki učijo življenje ljubiti."

O dosežkih, pravi, bo verjetno primerneje govoriti čez kakšno desetletje ... "Za prihodnost imam nekaj ciljev, načrtov pa načeloma ne delam. Raje vzamem, kar se mi ponuja samo. Ena od želja v prihodnosti je povečanje družine iz dva na tri. V Rimu," nam zaupa.

Tininih NAJ 5:

Knjiga: Imam veliko ljubih knjig, a nobene najljubše. Med ljubimi so denimo Štoparski vodnik po galaksiji, Neznosna lahkost bivanja (Kunderla), E' una vita che ti aspetto (Volo), Tagorejeva in Pessoeva poezija ...

Glasbena skupina/izvajalec: U2, Gibonni

Svetovni voditelj: Širokosrčnost Janeza Pavla II. in ponižnost

Kraj v Pomurju: Žižki

Želja v življenju: Ostati to, kar sem, v svetu, ki me skuša narediti takšno, kakršni so vsi drugi.

PRIPOROČAMO:

VSI PROFILI NA POMUREC.COM