Za zrnje žita je bilo potrebno včasih veliko pridnih rok

Včasih, ko še ni bilo kombajnov, sta bila žetev in mlatev eden večjih družabnih dogodkov na vasi, lahko bi rekli kar praznik. V sklopu projekta Pomurske novice, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, vam tokrat predstavljamo, kakšen proces je bil nekoč, da so prišli ljudje do zrnja.

S tem vam želimo obuditi spomine ter prikazati stari običaj žetve ter mlatitve, ki ga mlajši rodovi, kot takega ne poznajo več, saj je za večino dela prisotna kmetijska mehanizacija. Ampak nekoč ni bilo tako, saj je bilo poljedelstvo tisto, ki je spremljalo življenje prebivalcev Prekmurja. V obliki tradicionalnih prireditev, ki so spremljale razna poljedelska opravila, se je tako delno ohranilo nekaj navad. Eno najbolj veselih opravil je bila žetev, ki ji je sledila mlačva, ki jo je letos predvsem zaradi omejitev druženja odnesla epidemija.

Nekoč se je to poljsko opravilo začelo že zgodaj zjutraj, ko so se delavci s kosami in srpi odpravili na polje.

Žetev se je nekoč začela s košnjo, s srpi in kosami, kasneje pa so se uporabljale že kosilnice. Za žetev na eno koso so bili potrebni trije ali štirje ljudje. To so bili kosec, povreslar, to je bil pripravljavec žitnih zasukanih snopov za vezanje, nabiralec in vezač. Kosili so po navadi moški, ženske pa so vezale, pobirale ali zlagale snope v križe. Sledil je odvoz snopja domov na starem kmečkem vozu in shramba pod streho.  

Po žetvi je sledila mlačva. Za mlatev bilo potrebnih 20 parov pridnih rok. Mlatenje so sprva delali ročno z lesenimi cepci, kasneje so se pojavili gepli.

Kasneje pa tudi mlatilnice na živinski pogon, te so seveda obstajale pri kaki bogatejši hiši, kjer so mlatilnico poganjali s konji. Največja prelomnica sploh v poljedelstvu pa je bil pojav mlatilnih strojev na prehodu v 20. stoletje.

Najprej se je gor na mlatilnico metalo snopje. To sta po navadi delala dva fanta, dve dekleti pa sta zgoraj odvezovali snopje. Otroci so bili pri plevah, starejši moški pa pri oslicah, da so odstranjevali slamo. Ko so eni vlekli, so drugi že čakali na novo slamo. Gospodar pa bil pri vrečah, kot nadzornik, kjer je tehtal in jemal vstran. Mlatiči pa naj bi bili običajno plačani z zrnjem in ne z denarjem. 

Kot zanimivost tega opravila naj omenimo tudi doužnjek, ki je popestril konec žetve. Doužnjek je venec spleten iz slame. Običajno so ga pomurska dekleta spletla iz slame, klasja in poljskih rož ter ga predala gospodarici ali gospodarju, ki je delavce pogostil. Doužnjek so obesili na vidno mesto hiše ali ga vrgli na streho in s tem zagotovili dobro naslednjo letino. Po staroslovanski šegi pa so žrtvovali prvi snop bogu, s čimer so prav tako zagotavljali rodnost polj v naslednjem letu.

Ko je bilo mlatenje končano, je gospodarica vse pogostila z vrtanki, kvašenimi poticami in jabolčnico. Nato se je stroj porival in vlekel spet k drugi hiši, kjer so ga potrebovali. S pojavom kombajna pa sta žetev in mlatev popolnoma izginili, ta lep ljudski običaj pa se ponekod ohranja s prireditvami, kjer prikazujejo, kako je žetev in mlatev potekala na stari način.

Foto: arhiv Pomurec.