To so pomurski gradovi

Tokrat vam v sklopu projekta Pomurske novice, sofinanciranega s strani Ministrstva za kulturo, predstavljamo pomurske dvorce. Grajske stavbe namreč spadajo med najpomembnejšo duhovno in materialno kulturno dediščino. 

Tudi v Prekmurju imamo nekaj gradov, ki tvorijo bogato celovitost pokrajine. 

Grad na Goričkem

Grad na Goričkem se v pisnih virih omenja vse od leta 1214 kot središče posestva Lyndwa. Poimenovan je po naselju Grad, ki je v neposredni bližini. Po zapisih in pripovedovanjih, bi ga naj začeli graditi templarji.

Grajsko poslopje še dandanes velja za enega izmed največjih baročnih gradov v Sloveniji. Grad ima petkotno obliko, ki jo je dobil v 16. stoletju. Baročni stil gradu, se je uveljavil po napadih Turkov, upornih kmetov in krucev. V grajski kompleks so vključeni elementi obdobja od romantike do baroka.

Plemiška rodbine so začele s upravljanjem posestva in gradu. Rdeča armada je med dugo svetovno vojno zasedla grad in pozneje tudi jugoslovanska vojska, kar je vplivalo na odhode plemiških družin. Leta 1995 je bil grad deležen temeljite obnove ter je ponovno zaživel. Sedaj je v lasti Republike Slovenije ter z njim upravlja Javni zavod Krajinski park Goriščko. Na gradu so med letom pripravljene rastave, dogodki, sejmi ter razne delavnice v katerih se je mogoče preizkusiti.

Grad Negova

V okolici Gornje Radgone se nahaja grad Negova. Negova se v pisnih virih omenja med leti 1106 in 1124 ter je poimenovana po plemiču Negoju. V času srednjega veka so pomembni gospodje imeli na območju gradu pravico do sodne oblasti, kar dokazujejo razne najdbe, kot so del sramotilnega kamna ali prangerja, ki se nahaja ob cerkvi svete Device Marije. Na njem naj bi grajska gospa kaznovala prestopnike. Grad je sestavljen iz večih delov. Stari grad je del 2. polovice 14. stoletja in še ni bil deležen obnove. Po končanih bojih z Ogri so ta del gradu dozidali in ga povečali.

Gospodarsko poslopje je bilo namenjeno konjskim hlevom, delavnicam in sobam za sužnje. Grad je v celotni obdan s obzidjem ter obdajali so ga trije dvižni mostovi. Gradnja gradu je bila nadzorovana od strani Italijanskih mojstrov graškega ceha ter pomagali so tudi mojstri iz Gornje Radgone. Kamenje so lomili v Ljutomerju, les so po reki Muri splavili iz Leoben, ki je oddaljen več kot 130km, apno so žgali doma in opeko so pripeljali iz Gornje Radgone. Po drugi svetovni vojni je grad prevzela Banska uprava. Danes ima grad Negova status kulturnega spomenika.

Grad Murska Sobota

Skupaj s parkom je grad Murska Sobota pomembno središče kulturnega dogajanja v mestu. Soboški grad se v pisnih virih prvič omenja pod imenom Bel Mura leta 1255. V 16. stoletju je rodbina Széchy dala zgraditi renesančni dvorec in štiri vogalne stolpe, ki sedaj obkrožajo notranjo dvorišče. Na fasadi severnega trakta, v kapeli, dvoriščnih arkadah so ohranjeni baročni stavbni elementi.

Sedanja podoba gradu je bila prevzeta po prezidavah v 18. stoletju. Leta 1687 je grad kupil Peter Szapáry, pozneje pa od njegovih dedičev leta 1934 Občina Murska Sobota. 9 hektarjev grajskega parka, ki je sedaj mestni park sega v baročni čas. Drevesa naj bi bila načrtno posajena v 18. stoletju. V gradu imamo sedaj na voljo Pomurski muzej, ki nam ponuja na ogled razne razstave. Ob Muzeju je tudi MIKK (Mladinski informativni in kulturni klub), kjer se odvijajo dogodki za mlade.

Grad Lendava

Stoji nad starim delom mesta Lendava, na strmem hribu in je naslednik srednjeveškega gradu, ki je stal na istem mestu. Prvotnega so zgradili v 12. stoletju, o čemer naj bi pričale freske v grajski kapelici. Knez Esterhazy si je dal v letih 1690 do 1705, po odhodu Turkov, sezidati nov, sedanji grad v obliki črke L v znak vdanosti cesarju Leopoldu. V 19. stoletju so ga temeljito prezidali.

Dvonadstropna stavba pravokotnega tlorisa z dvema četverokotnima stolpoma na vogalih sprednjega pročelja učinkuje impozantno z velikim predgradjem, zavarovanim z okroglim stolpom. V gradu so likovna in muzejska zbirka kot tudi zbirka Oloris z najdbami iz bronaste dobe ter spominska soba Gyoergyja Zale, največjega madžarskega kiparja 19. stoletja, ki izhaja iz Lendave in je izdelal večino kipov za Trg herojev v Budimpešti. V galeriji je tudi stalna zbirka mednarodne likovne kolonije, ki ima v Lendavi že tradicijo. Zanimiv je likovni zapis zgodovine Lendave skozi stoletja slikarja Zoltana Gaborja.

Grad Beltinci

Eno izmed največjih znametnitosti občine Beltinci, predstavlja grad, ki izvira iz 13. stoletja, vendar je beltinska graščina dobila značilno baročno podobo v 17. stoletju. Zanimivost gradu so podzemni rovi. En izmed rovov povezuje cerkev sv. Ladislava, drugi krak bi naj v preteklosti peljal iz grajske stavbe v grajsko žitnico. Grad je enonadstropna štiritraktna opečna zgradba (manjkajo deli južnega in zahodnega trakta). Grad je obdan s čudovitim baročno zasnovanim parkom. Na površini 14ha je v preteklosti v parku bilo zasajenih približno 1600 dreves in med njimi tudi 800 eksotov. Nekaj izmed teh dreves, se je ohranilo do danes. Danes v gradu najdemo stalno razstavno zbirko "Zgodovino zdrastva v Pomurju", "Plemiške družine" in starih koles.

Grad Rakičan

Rakičan se v virih prvič omenja 1322 kot Rekethye in je imel v 17. stol. trške pravice. Ob glavni kraljevi cesti naj bi že v srednjem veku stal grad, vendar se utrjena postojanka prvič omenja 1431. Srednjeveško jedro gradu so domala izbrisale poznejše prezidave. Plemiška rodbina Batthyány, ki je gospodarila s posestjo najdlje, je v 1. pol. 17. stol. grad dodatno utrdila zaradi turške nevarnosti. Po prenehanju turških vpadov so ga temeljito prezidali po baročnem okusu, tako da je iz utrdbe v poznem 17. in 18. stoletju nastal podeželski dvorec, kakršnega poznamo danes. Razmeroma veliko notranje dvorišče oklepajo štirje trakti. Izstopa osrednje, enonadstropno bivanjsko poslopje. Stolpa na ogalih sta dvonadstropna in zamejujeta pročelje z izstopajočim, reprezentančnim vhodnim delom. Tega odlikuje bogato oblikovano čelo, ki se v dveh volutastih krilih izteče v trikotnem zaključku, s tremi kamnitimi vazami na vrhu. Shema tega rizalita je ponovljena tudi na dvoriščni strani, kjer glavno poslopje v pritličju in nadstropju podpirajo na močne zidane slope postavljene arkade.

Preostali trije trakti so pritlični in so brez posebnega stavbnega okrasja, razen renesančnega portala, ki omogoča dostop na dvorišče s cestne strani. Z odhodom zadnjih lastnikov, nemške plemiške rodbine Saint Julien Walssee, in v ujmah časa se je za nekdanjim inventarjem izgubila sleherna sled. Šele prenova zadnjega desetletja je razkrila nekaj pomembnega okrasja, zlasti partije baročnega štuka. Dvorec obdaja dobro ohranjen angleški park.