Dušan Mukič: V porabsko slovenskem narečju obstaja med generacijami vrzel

V okviru projekta Pomurske novice, ki je sofinanciran s strani Ministrstva za kulturo, smo se pogovarjali z Dušanom Mukičem, prejemnikom visokega državnega odlikovanja medalje za zasluge pri ustvarjanju, raziskovanju in ohranjanju slovenske kulture in kulturne dediščine v Porabju, ki jih podeljuje predsednik republike Borut Pahor.

Dušan Mukič je tudi novinar, prevajalec in glasbenik. Diplomiral je na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz slovenistike in zgodovine, poleg zaključenega študija računalništva. Aprila 2019 pa je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, celotni družini Mukič, podelil visoko državno odlikovanje medalje za zasluge pri ustvarjanju, raziskovanju in ohranjanju slovenske kulture in kulturne dediščine v Porabju. Prejemniki visokega državnega odlikovanja medalje za zasluge so tako postali etnologinja ter zgodovinarka Marija Kozar-Mukič, etnolog Francek Mukič in Dušan Mukič. Odlikovanje pa so prejeli zaradi svojega dolgoletnega in vztrajnega delovanja ter raziskovanja slovenske kulture in kulturne dediščine v Porabju na Madžarskem in s tem so postali tudi nepogrešljivi na strokovnem področju in v javnem življenju Slovencev na Madžarskem. Dušan Mukič je od staršev podedoval ljubezen do slovenskega jezika, njegova prizadevanja po zbiranju in zapisovanju ljudskega izročila pa so bila prepoznana in ustrezno tudi nagrajena na nedavnem slavističnem kongresu.

Z Dušanom Mukičem smo se v sklopu intervjuja najprej dotaknili njegovega nastopa na literarnem dogodku v Slovenskem domu Lipa v Monoštru, Obujamo dediščino: Pravljični večer za odrasle v Porabju, kjer je nastopil kot kot eden izmed pripovedovalcev pravljic. Večer je bil vzporedno tudi uvod slovesnost v počastitev državnega dneva samostojnosti in enotnosti, ki se ga je udeležila tudi etnologinja ter zgodovinarka Marija Kozar-Mukič.

Nato pa nas je tema pogovora nanesla na njegovo motivacijo pri delu. Pove, da se je v projekt zbiranja pravljic vključil kot zunanji sodelavec. Te pravljice je namreč posnel dr. Milko Matičetov, slovenski etnolog in etnograf, leta 1970, ko je dvakrat ali trikrat obiskal Porabje. Takrat je odšel v pet porabskih vasi. V teh vaseh se je pogovarjal s 34 mogoče 35 sogovorniki, ki so mu pripovedovali te pravljice. Dr. Matičetov je takrat zbral 240 enot gradiva. To gradivo pa je nato na magnetofonskih trakovih obležalo v nekem Ljubljanskem depoju za več desetletij. Leta 2000, so povabili njegovo mater etnologinjo ter zgodovinarko Marijo Kozar-Mukič v Ljubljano, naj kategorizira to gradivo. Etnologinja je naredila nato "inventuro" vseh teh pravljic. Nato pa je prišlo vse to gradivo v njegove roke, kajti zaprosili so ga, naj nekako prečrkuje to gradivo z digitalnega magnetofonskega gradiva v pisano obliko. Tako se je začelo njegovo delo, ki je trajalo več kot leto dni. To delo je zavzelo veliko časa in posvečanja. Minuto besedila z magnetofonskega traku, običajno pišeš nekje sedem do osem minut. Šlo pa je za večurno gradivo. Takrat so se tudi z ljubljanskimi etnologi odločili, da bodo objavili celotno gradivo dr. Matičetova. Tako se je precej svojega časa posvetil temu, da od črke do črke, od glasu do glasu prepiše to gradivo, in sicer v porabsko slovenskem narečju. Tukaj poudari, da ima porabščina dve večji narečji, gornjeseniško, ki je njemu sicer bolj domače in števanovsko, ki malo odstopa od gornjeseniškega pa tudi bolj od osrednjeslovenskega knjižnega jezika. Po transkripciji vsega tega gradiva je sledilo še eno "poglavje", če se lahko temu reče tako. Moral je celotno zbrano besedilo prevesti v slovenski knjižni jezik. Vse te pravljice je tako prevedel v slovensko knjižno govorico in tako so potem v zajetni monografiji objavili vseh teh 240 pripovedi.  Te pripovedi so bile posnete v letu 1970 v petih Porabskih vaseh. 

Na literarnem dogodku je Mukič povedal pravljico od Krajczár József  »Srmàk audo sinà vragej«, po domače gornjeseniškega Krajcarin Sejpek-a, ki je bila dolga približno 15 minut. Moramo pa vedeti, da je Krajcarin Sejpek, dr. Milko Matičetovemu povedal 45 minut dolgo pravljico. Sogovorniki dr. Matičetovega so bili preprosti kmetje, preprosti porabski ljudje, ki so bili sposobni kar 45 minut govoriti. S tem, da so povedali eno zaokroženo zgodbo. Zgodbo, ki je imela začetek in konec, epizode, glavne like, in stranske like. In vse to je dr. Matičetov posnel. Mora pa ob tem tudi dodati, da je imel omenjen etnolog srečo s pripovedovalci. Ob vse tem, da so bile pripovedi dolge 15- 30 minut, oziroma 45 minut, pa so zbrali veliko tako imenovanih krajših pripovedk. Se pravi pri 240 pravljicah ne smemo, govoriti le o pravljicah. Saj so to tudi bajke, znanja, šege, prerokovanja, kakšne legende ter živalske pravljice. Tako, da tukaj ne smemo misliti, da je zajetih kot takšnih samo 240 pripovedk.

Na žalost doda, da se težko danes najde kakšna babica oziroma dedek, ki bi svojemu vnuku v porabsko slovenskem narečju pripovedovala pravljice. Največkrat vidimo porabske osnovnošolce, ki se naučijo kakšno krajšo pravljico in potem te kratke pravljice povejo oziroma interpretirajo na različnih prireditvah. Moramo pa vedeti, da je njegova generacija, tista, ki vstopa v zgodnja 40. leta v krogu toliko starih Porabcev, od katerih le redki na visokem nivoju obvladajo porabsko slovensko narečje. Njegova generacija se je večino šolala v šolah, kjer so se naučili knjižne slovenske govorice. V domačem krogu pa se porabsko slovensko narečje ni več uporabljalo. Zato je nastala jezikovna vrzel med starimi starši in vnuki. Saj če so želeli stari starši pripovedovati pravljico v porabskem narečju svojim vnukom, jim je to šlo veliko težje, ker je le še peščica otrok, ki bi še obvladovali to porabsko slovensko narečje. Kar se mu zdi žalostno dejstvo.

Poudari, pa da imajo svoje organizacije, ki se trudijo rešiti ta nastali položaj in odpraviti to vrzel in žalostno dejstvo. Predvsem se lahko računa na šolstvo, ki polaga na to, da bi se porabski učenci bolje naučili slovenščine. Ampak tukaj gre predvsem za slovenski knjižni jezik. Druga stvar, za katero se pa še bolj bojijo, pa je porabsko slovensko narečje. Ob tem poudari, da je njegova materinščina slovenski knjižni jezik. Rojen je bil v Sombotelu, ki je 60 kilometrov oddaljen od Porabja. Tam je odraščal v slovenskem knjižnem jeziku in prekmursko oziroma porabsko se je začel komaj učiti v Ljubljani, pri svojih 18 letih. V času študija je dobil sostanovalca iz Goričkega. Tega sostanovalca je nato prosil naj mu govori samo po "svoje". Na ta način se je od njega začel laično učiti, naša starodavna narečja. Ravno zaradi tega ve in se zaveda, problema kako se naučiti jezik, ki ni nikjer nominiran in ni nikjer zapisan. Saj slovnice nimamo. Če bi se hotel naučiti porabsko, na podlagi madžarščine, tako da veš samo knjižno slovenščino, bi imel zelo hude težave. Ne more reči, da slovarja nimamo. Njegov oče etnolog Francek Mukič je pred leti sestavil zajeten: Porabsko knjižnoslovensko-madžarski slovar. Tukaj se spet potem poraja vprašanje, kakšna je praktična korist znanja porabsko slovenskega narečja. Kajti pozna primer, ki ga je nedavno slišal, da je en starejši gospod odšel na Triglav. Z Malega Triglava na Veliki Triglav, kot radi pripovedujejo. In se potem v motelu na Kredarici ni mogel sporazumeti svojo porabsko slovenščino. Zato se poraja vprašanje, zakaj, naj svoje otroke učili porabske slovenščine, saj je veliko bolj smotrno in logično, da jih naučimo knjižni slovenski jezik.

 Več fotografij v spodnji galeriji...