Olga Paušič: »V literaturi sem vedno videla in iskala odseve življenja«

V okviru projekta Pomurske novice, ki ga sofinancira Ministrstvo za kulturo, vam predstavljamo pisateljico Olgo Paušič.

Olga Paušič se je rodila leta 1953 v Lendavi. Študirala je slovenščino in nemščino na Pedagoški akademiji v Mariboru. Vse do upokojitve pa je poučevala na Dvojezični osnovni šoli I v Lendavi.

Kaj vam predstavlja literatura?

V literaturi sem vedno videla in iskala odseve življenja. Zelo rada sem brala, predvsem leposlovje, kasneje tudi dramatiko in popotniško literaturo. Pisanje mi je bilo zmerom nekakšen ventil za sproščanje in pot, da se odprem ljudem, da brskam in iščem v sebi skrite kotičke, v katerih se skrivajo najbolj intimne misli in čustva. Literatura je obenem pot, preko katere lahko okrcam vse, kar se mi v naši družbi zdi nesprejemljivo, narobe, nepošteno. Kot učiteljica – slovenistka sem vselej poudarjala učencem, kako fino in super je brati, iskati v knjigah rešitve za junakove (in svoje) poti iz zagat, kajti v knjigah je življenje z vsemi svojimi dobrimi in manj dobrimi obrazi.

Foto: arhiv Pomurec.com

Kako je potekala vaša ustvarjalna pot?

Pisati sem začela nekje v srednji šoli. Obiskovala sem gimnazijo v Murski Soboti in tam smo imeli dijaško glasilo, v katerem sem rada objavljala predvsem kratko prozo. Veliko več pa sem objavljala v takrat popularni reviji Antena, kjer so prispevke tudi honorirali. Vsak honorarček pa je bil seveda zame, srednješolko, še kako dobrodošla žepnina. Resneje sem se pisanja literature lotila, ko sem se zaposlila na Dvojezični osnovni šoli I Lendava. Kot mlad, svež kader sem dobila nalogo ustanoviti slovensko gledališko skupino in postaviti na oder eno predstavo vsako leto. Učencev je bilo kot listja in trave, tako sem morala pripraviti avdicijo. Saj oblikovanje skupine sploh ni bil problem, težava je bila, ker nisem našla njihovi starosti primernih besedil. V pravljicah niso hoteli nastopati (preveč otročje je, so rekli), tako ni bilo druge – začela sem pisati izvirna odrska besedila za najstnike. Ugotovila sem, da mi gre dobro od rok, nastali sta dve zbirki, Šolski štosi in Veselo na oder. Prvo sem objavila v samozaložbi, drugo pri založbi VED. Potem je »krenilo«, začela sem pisati mladinske romane (Junaki, Osumljen, Skrivnosti), kratko prozo (Imejmo jih radi, Mavrični vsakdanjiki, Pod drobnogledom), nato potopisni knjigi Po sledeh bojevnikov, Z nahrbtnikom, s kamero in peresom po svetu, vmes so nastajale tudi pesmi, ki so izšle v zbirki Sanje o zvezdah.

Po upokojitvi sem se kar nekaj let ukvarjala s pisanjem odrskih besedil za gledališko skupino DU Lendava in nastala je zbirka veseloiger Z nasmehom na oder. Dve zbirki kratke proze in otroških pesmi sem namenila najmlajšim (Pod belim gradom in Počitnice pod belim gradom). Skupaj s še tremi pomurskimi avtoricami sem objavila kratko prozo v knjigi Panonske pletenine, moje zadnje delo pa je roman za odrasle bralce VOHLJAČI (izšel julija 2021 pri Volosovem hramu). Od samega začetka sodelujem v lokalni družboslovno-literarno-umetnostni reviji LINDUA in v literarnem zborniku ZKD Lendava Pobiralci rose.

Foto: arhiv Pomurec.com

Nedavno ste izdali nov roman Vohljači, o čem govori?

Vohljači so detektivka, torej ne bi bilo prav, če bi povedala preveč o vsebini. Nekaj namigov bom vendar nanizala: junaka romana sta starejša upokojena zakonca Nada in Tone, v krizi zaradi naveličanosti, enolične vsakdanje rutine, zdi se, da je po mnogih letih skupnega življenja ljubezen izpuhtela in Nada se sprašuje, kako naprej. Takrat prinese »usoda« k njiju v gorice, kjer imata vikend, dva policista, ki bi rada iz njunega vikenda opazovala soseda Marjana, za katerega sumijo, da je član tatinske tolpe, preprodajalec mamil itd. Res, odstopita ključe in policisti vsako noč opazujejo, kaj se dogaja pri sosedu. Še Tone se zagreje za stvar, on, Nada, zet Miha in drugi sosed Karli postanejo vohljači. Kaj izvohajo in kako vohljanje vpliva na njihove medsebojne odnose, čustvovanje, razmišljanje, pa naj bralci sami odkrijejo.

Pišete tako romane kot tudi krajše zgodbe, pesmi, odrska dela … Od kod črpate ideje za ustvarjanje vaših del?

Motivira me dogajanje v mojem svetu – tu, bogu za hrbtom, kjer se kar naprej nekaj kuha, veliko je političnih zdrah, ki se jih da odlično predstaviti bodisi v komediji, skečih ali v kratki prozi. Zanimiva snov so doživetja s potovanj, ki jih z možem skrbno načrtujeva, da bi videla čim več sveta. Pa odnosi v družini, ki se je s 4 vnuki lepo razširila … Družim se z veliko zanimivimi ljudmi, ki so tudi hvaležni modeli za moje literarne junake. Skratka, snovi, vredne literarne obdelave, najbrž nikoli ne bo zmanjkalo.

Foto: Tomaž Galič

Katere so vaše najljubše zvrsti?

Mislim, da mi najbolj »leži« kratka proza. To je nadvse zanimiva prozna zvrst, ki postaja zadnja leta vse bolj priljubljena. Lahko je črtica ali novela, oboje mi je všeč. Morda zato, ker v tem hitrem tempu življenja preprosto nimaš časa dve, tri ali več let pisati obsežno delo, kot je na primer roman. Pri Vohljačih mi je šlo na roko dejstvo, da smo bili zaradi koronavirusa dolgo prisiljeni ždeti med domačimi stenami. Tako sem imela veliko časa za pisanje. Občasno me prime, da napišem kak cikel pesmi, z dramatiko se pa zadnje čase res nisem ukvarjala.

Kaj radi berete?

Sama rada berem kriminalke (Golob, Demšar, Nesbo …), rada vzamem v roke potopisno čtivo, včasih pa tudi besedila za otroke.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Lahko kako novo izdajo od vas pričakujemo tudi v letu 2022?

Verjetno bo moje pero čez zimo spet živahno, saj se obetajo zaradi omikrona nove omejitve tako pri organizaciji prireditev, druženju … Razmišljam, da bi spisala ljubezensko-popotniški roman, saj imam ogromno zanimivega, še neobjavljenega gradiva s potepanj po 42 deželah, kolikor sem jih že obiskala. Ker zaradi koronskih omejitev mnogo manj potujemo kot prej, bi morda tak roman pritegnil bralno občinstvo. Veseli me, da obiskovalci javnih knjižnic vse pogosteje posegajo po delih domačih avtorjev, kar je seveda za ustvarjalce močna motivacija.

Naslovna fotografija: Tomaž Galič