Naglušnost je najpogostejša poklicna bolezen

Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije ob 3. marcu, svetovnem dnevu skrbi za sluh, opozarja, da je naglušnost najpogostejša poklicna bolezen.

Živimo v svetu hrupa: v delovnem okolju, doma, v prostem času, povsod okoli nas je hrup. Dojenčkov jok: od 90 do 100 decibelov. Vožnja z motorjem: 105 decibelov. Delo v industriji: od 75 do 90 decibelov. Dovoljena jakost, ki še ne prizadene našega sluha: do okvirno 70 decibelov.

Moč hrupa najbolj občutijo tisti, ki delajo v (pre)glasnih delovnih okoljih: delavci v kovinski in lesni industriji, delavci v nočnih klubih in barih, glasbeniki vseh vrst, pa tudi učitelji in vzgojitelji. Celo šolski hodniki so lahko razlog za trajno okvaro sluha.

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima namreč 34 milijonov otrok po svetu slušne težave. Napovedi pa pravijo, da je kar 1,1 milijarde mladih, starih od 12 do 35 let, v nevarnosti, da si bodo zaradi hrupa v vsakdanjem življenju trajno poškodovali sluh. Svetovna zdravstvena organizacija tako napoveduje, da bo do leta 2030 na svetu že več kot 630 milijonov ljudi z okvaro sluha.

V želji, da hrup ne bi postal tihi uničevalec sluha, so se na Zvezi Društev gluhih in naglušnih Slovenije odločili za kampanjo ozaveščanja o preventivi in zaščiti sluha. Posebno pozornost namenjajo tudi prizadevanju priznanja naglušnosti kot poklicne bolezni.

Slovenija namreč, v nasprotju z drugimi evropskimi državami, že 30 let nima predpisa, ki bi določal pravno veljavni postopek priznavanja poklicnih bolezni. To v praksi pomeni, da tisti delavci, ki so poklicno zboleli, ne morejo uveljavljati svojih pravic, ki bi jim jih sicer zagotavljala zakonodaja. Med njimi je tudi izguba sluha oz. naglušnost, ki velja za eno najpogostejših poklicnih bolezni.

»Poklicna naglušnost pomeni, da ima nekdo zaznavno naglušnost, ki je zelo podobna starostni naglušnosti, vendar je vzrok za nastanek te naglušnosti delo, ki ga je nekdo opravljal,« pravi prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, dr. med., spec., predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, in poudari, da »poklicnih bolezni zaradi poklicne naglušnosti danes ne bi smelo več biti, če bi upoštevali osnovna pravila zaščite sluha in nizkega hrupa v industriji«.

Pri nas naglušnosti kot poklicne bolezni ne priznavamo, kar pomeni, da ljudje, ko po desetletjih dela v hrupnem okolju postanejo naglušni, niso upravičeni do odškodnine, temveč le do slušnega aparata. Ker nimamo podatkov, koliko ljudem se je poslabšal sluh zaradi dolgotrajne izpostavljenosti hrupnemu delovnemu okolju, ne vemo niti, koliko jih je zato na novo pridobilo slušni aparat. Podatki nam povedo le, da je v letu 2021 slušni aparat na novo začelo uporabljati 11.963 ljudi, kar je skoraj 4500 več kot v letu 2005.

Vir: Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije