Štefan Kardoš: »To je moj način spopadanja s kaosom«

S pisateljem, pesnikom, profesorjem slovenščine na Dvojezični srednji šoli Lendava, Štefanom Kardošem, o ustvarjalnem procesu pri pisanju knjige Vse moje Amerike, o poklicu učitelja ter načrtih za prihodnost.

Kdaj ste začutili svojo strast do pisanja? Kdo ali kaj je odigral pomembno vlogo v vaših mladostniških letih, da ste se odločili za takšno karierno pot?

Čas odraščanja je čas iskanj in beganj, nasproti ti lahko pride marsikaj. V mojih srednješolskih letih je v Murski Soboti delovalo gledališče, v katerem so nastopali moji vrstniki. Tudi sam se znašel v tej družbi, ne da bi imel trohico talenta za igranje (no, takrat si tega nisem mogel priznati), a tam je bilo zabavno in lepo, ob zabavi pa je bilo neko veselje do ustvarjanja, ta družba (danes so ljudje iz te družbe znani umetniki, znanstveniki, strokovnjaki itn.) je bila družba mislečih, predvsem pa kreativnih ljudi, tam se nisi mogel postavljati samo z razvratom in provokacijami, ampak je bilo dobro, da si tudi kaj prebral, znal in na podlagi tega ustvaril. Take stvari te potegnejo za sabo, pripravljen si se zaleteti v zid, tudi večkrat, če je treba, in upati, da se boš prej ali slej po čudežu znašel na drugi strani.

Nam lahko zaupate, kakšen je bil ustvarjalni proces pri pisanju vaše knjige Vse moje Amerike?

Zanimiv. Najprej bi to moral biti zgodovinski roman o naši prednikih, izseljencih v mestu Bethlehem v ZDA na začetku 20. stoletja. Tudi moj stari oče je bil tam, celo rodil se je v tem mestu, in o našem Amerikancu smo si v družini na podlagi njegovih pripovedi spletli celo mitologijo. Toda med samim pisanjem sem zbolel, pristal sem v bolnišnici, bil pol leta na bolniški, bilo je veliko časa za razmišljanje, samoanalize in v nekem trenutku je prišlo do prebliska – nek dogodek iz tega spomina je bil samo na pol resničen, prišlo je do spominske premestitve, zamenjave dveh oseb, in družinski mit o Amerikancu je začel razpadati pred mojimi očmi. Tako je namesto zgodovinskega romana nastal roman o varljivosti spomina.

Kakšni občutki vas obdajajo, ko veste, da je knjiga končana in pripravljena za bralce in bralke?

Dober. To je moj način spopadanja s kaosom, vzpostavljanje nekakšnega, četudi le varljivega reda vsaj za trenutek, je čas, ko nekaj pustiš za sabo in ko lahko greš naprej.

Kakšen je po vašem mnenju dober učitelj? Kaj bi zase rekli, kakšen učitelj ste?

Mislim, da nisem najslabši, pa tudi najboljši ne. Nekaterim dijakom sem ostal v dobrem spominu in mi včasih še po tridesetih letih »pomahajo« z različnih koncev sveta, nekateri me pozdravijo na ulici, v trgovini in me vprašajo, ali se jih še spomnim. Drugim sem pač ostal v slabšem spominu in mi ne »pomahajo«. Ne bom rekel, da je poučevanje moje poslanstvo, je pa tesno povezano s tistim, kar imam rad in za kar sem se odločil v srednješolskih letih. 

Želje in načrti v letu 2023?

Načrtujem marsikaj, želja je še več: že leto, dve se ukvarjam z besedo, ki obsega pomene vseh drugih besed, sama pa ne pomeni ničesar, o tem bi rad napisal obsežnejše strokovno delo ali roman ali pa kar oboje; z Jožetom Glažarjem morava končati film o dogodku, ki ga je težko povsem razumsko razložiti, se nama pa zastavljajo o tem številna vprašanja, tudi to je nekaj, kar nosim s sabo že nekaj let;z Jožetom in Slavističnim društvom Prekmurja, Prlekije in Porabja smo ob lanski 5. obletnici smrti pesnika Milana Vincetiča posneli dokumentarni film o njem, čaka nas torej tudi promocija tega filma po Sloveniji in drugod. Skratka – če strnem v smislu odgovora na vaše tretje vprašanje – veliko bo čiščenja in vzpostavljanja reda v kaosu. Še mnogo drugega bi bilo dobro postoriti, čisto prozaičnega. Pa da bi se imeli radi in da bi vsi ostali zdravi, tudi to je ena od želja, načrtovati pa se tega ne da.

FOTO: Arhiv Pomurec.com.