(FOTO) Kričeče nevidne usode: izginotje prekmurske judovske skupnosti

Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta, ki ga v Sloveniji obeležujemo z vsakoletnim projektom Šoa – spominjajmo se, je v torek, 31. januarja 2023, v Pomurskem muzeju Murska Sobota, potekalo predavanje dr. Ota Lutharja z naslovom Kričeče nevidne usode: izginotje prekmurske judovske skupnosti.

Predavatelj Oto Luthar, ki je eden najboljših slovenskih poznavalcev judovske zgodovine in antisemitizma, je predstavil nekaj manj znanih dejstev in skušal dogajanje predstaviti skozi izkušnje in pripoved posameznih žrtev. Opozoril je na okoliščine, v katerih je uvoženi politični antisemitizem v tridesetih letih izkoriščal tradicionalne predsodke do judovskega prebivalstva. 

Spregovoril je o zgodovini priseljevanja Judov v Prekmurje v 18. stoletju, ko so se po srednjeveških izgonih Judje ponovno pričeli priseljevati na to območje. Leta 1831 naj bi živelo v Prekmurju dobrih 200 Judov, dvajset let kasneje pa se to število skoraj podvoji. Živeli so predvsem v Murski Soboti in Lendavi. Leta 1889 je na tem območju živelo več kot tisoč Judov. V tem obdobju so zgradili sinagoge, veliko pa so doprinesli pri gospodarskem razvoju območja. 

Višek naselitve, kulturne in gospodarske dejavnosti in sprva postopno in nato končno uničenje judovske skupnosti, se zgodita v obdobju zgolj petdesetih let. Že v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno Judom ni bilo prizaneseno. Leta 1935 so bili sokrivi za širjenje boljševizma, pred drugo svetovno vojno pa so se zgodile prve razlastitve, ropanje judovskega premoženja, omejitve dejavnosti in osebne svobode. Sledila je osamitev in družbena izolacija Judov. 

Kljub upanju, da se bodo Judje v Prekmurju s prihodom madžarskih okupacijskih oblasti izognili »rešitvi judovskega vprašanja«, je aprila 1944 prišlo do prve deportacije, ki sta ji sledila še dva vala izgona. Predstavil je nekatere prelomne dogodke težko predstavljivega poglavja druge svetovne vojne skozi konkretne usode redkih povratnikov in skozi zgodbe tistih, ki se niso uspeli nikoli vrniti. Redki povratniki, med njimi Erika Fürst, so se najbolj spominjali zadnje etape poti na vlaku iz Madžarske proti Auschwitzu, kjer so bile nemogoče higienske razmere. Bili so prestrašeni, doživljali so ponižanje in občutke sramu, saj na vagonih ni bilo sanitarij, poleg tega pa so bili brez hrane in vode. O dogodkih lahko prebiramo v njegovih knjigah Po robovih spomina: Antisemitizem in uničenje prekmurske judovske skupnosti ter Dežela senc: Spomin na izgon in izginotje judovske skupnosti v Prekmurju. 

Antisemitizem pa se je nadaljeval tudi po osvoboditvi širom Evrope. Spregovoril je o vprašanju odgovornosti in krivde, na katerega se navezuje delo Karla Jaspersa z naslovom Vprašanje krivde. Izmed redkih povratnikov, ki so se po osvoboditvi vrnili v izropane in uničene domove, se jih je večina izselila v Izrael in Združene države Amerike. V Prekmurju danes živi zgolj še peščica Judov.

Skozi predavanje je predstavil še druge izbrane publikacije, v katerih sodelavke in sodelavci ZRC SAZU v sodelovanji s kolegicami in kolegi drugih ustanov nagovarjajo vprašanje judovstva, antisemitizma in holokavsta. Pri tem je posebej izpostavili delo Franca Kuzmiča, ki je življenje judovske skupnosti, v tem delu Evrope, poznal bolje kot kdorkoli drug. Med drugim je izpostavil še nedavno izdano delo Molitev za Jasenovac Branka Šömna, Maus Arta Speigelmana, Berlin Jasona Lutesa in Judovska skupnost v Sloveniji na predvečer holokavsta Andreja Pančurja.

 Več fotografij v spodnji galeriji ...