Zgodba nekdanjega odvisnika: Odvisnost ne izbira sama, ampak jo izberemo mi

V sredo je v Kulturnem domu v Beltincih svojo zgodbo o odvisnosti navzočim zaupal Arpad Žoldoš, ki aktivno deluje v društvu Sto(l)p. Žoldoš, ki se je s svojo odvisnostjo bojeval približno deset let, je sedaj poročen, ima dva otroka in je uspešen podjetnik.

Arpad Žoldoš skupaj z ostalimi bivšimi odvisniki deluje v društvu Sto(l)p, kjer se zavedajo, da problematika odvisnikov postaja tudi v naši družbi čedalje pogostejši pojav. S svojimi izkušnjami želijo ljudem v stiski pomagati prepoznati, razumeti in uspešno ozdraviti težave, predvsem pa se zavedajo, da za vsakogar obstaja upanje in rešitev.

Po desetih letih odvisnosti živi novo življenje

Žoldoš je zbranim uvodoma povedal, da se je po približno desetih letih odvisnosti, v njegovem življenju zgodil preobrat, da je spoznal novo življenje, ki traja že sedem let. "Zaradi mojega prejšnjega življenja, ki ni bilo rožnato, bi ljudem rad pomagal," je dejal Žoldoš, ki pa je predstavil tudi več vrst odvisnosti, ki so v sedanjem času vse pogostejše, tako med mladimi kot tudi med starejšimi. "Družine nimajo več časa za svoje otroke. Služba, nakupi, vse je pomembnejše od družine. In tukaj nastane problem, saj otroci čutijo ves ta stres," je povedal Žoldoš in dodal: "Odvisnost ne izbira sama, ampak jo izberemo mi."

Zaradi predoziranja v Evropi letno umre 10.000 odvisnikov

Žoldoš je zbranim med svojo življenjsko zgodbo odvisnosti, ki je bila boleča in trpeča, pokazal tudi krajše filme, predstavil pa je tudi statistiko odvisnosti v Evropi in v Sloveniji, ki je prikazala, da medtem ko v Evropi letno umre 10.000 odvisnikov zaradi predoziranja, jih v Sloveniji umre od 40 do 50, da je 10.000 registriranih odvisnikov pri nas in ostale druge podatke, ki so strašljivi.

Žodloš je v odvisnost zapadel pri svojih štirinajstih letih

"Z bratom sva imela lepo otroštvo. Imela sva vse, kar sva potrebovala. Ni bilo idealno, ampak bilo je dobro. Pri štirinajstih letih sem začel iskati neko novo pot, želel sem biti frajer, želel sem biti "in" ter nekako izstopati," je Žoldoš začel svojo zgodbo odvisnosti. O heroinu, ki si ga je tudi sam vbrizgaval, je povedal, da v začetku ni telesna odvisnost, ampak, da je čar v tem, da ko ga prvič poskusiš, je enostavno tako dober, da ga želiš še večkrat. Medtem ko je govoril o tem, kako je od droge pričakoval nekaj boljšega, da je živel v otopelosti, se večkrat preseljeval, je povedal tudi, da je večkrat razmišljal o tem, da preneha z odvisnostjo, hodil na razne terapevtske razgovore, poskusil z raznimi zdravili, opravil razne terapije, srečal pa se je tudi z boleznijo hepatitis C.

Žoldoš je zaupal tudi, da je večkrat razmišljal o samomoru, kar je tudi poskušal narediti, pa si je na koncu dal še eno možnost in šel za osem mesecev v komuno v Italijo, kjer je zanj skrbel prijatelj iz Španije, ki je bolehal za virusom HIV. "Komuna je popolnoma odprta, domov si lahko šel kadarkoli. Torej, če si želel uspeti in se ozdraviti, je to mogla biti le tvoja želja," je povedal Žoldoš, ki je tako rešitev našel v veri.

Žoldoš: Za vsakogar obstaja upanje in rešitev

"Imeli smo potovanje v južni del Italije. Hodili smo po ulicah največje bede, kjer je na stotine otrok brez doma, veliko jih je pohabljenih. Takrat sem zvedel, da so starši tem otrokom, ko so bili še dojenčki, odrezali nogo ali roko, ga čez nekaj let postavili na cesto, da je služil denar in si na tak način priskrbeli drogo," se je spominjal Žoldoš, ki se sprašuje kje je meja normalnega in ki živi novo življenje, ki mu ga je dal Bog. "Za vsakogar obstaja upanje in rešitev. Upanje pa umre zadnje," je zaključil.