Župljani škofu poslali odprto pismo z 2440 podpisi

Župljani Župnije Turnišče so po odhodu patrov minoritov iz turniške župnije, včeraj skupaj z 2440 podpisi župljanov poslali odprto pismo murskosoboškemu škofu Petru Štumpfu zaradi nestrinjanja z odločitvijo o odhodu patrov minoritov.

S pismom želijo opozoriti na problematiko romarskega središča znotraj Škofije Murska Sobota, saj se vodstvo župnije skupaj s škofom ni odzvalo na povabilo srečanja z njimi in reševanju nastalega problema, so zapisali.

»Problematika v škofiji se v zadnjem času zelo stopnjuje, saj se pristojni znotraj Škofije Murska Sobota, kljub mnogim odprtim težavam ne odločijo problema rešiti in prisluhniti vernikom, temveč enostransko sporočajo njihove odločitve, ki bi jih morali sooblikovali znotraj cerkvene skupnosti z vsemi deležniki, kar med verniki celotne škofije vzbuja strah, jezo in nezadovoljstvo.«

K pismu so priložili original 2440 podpisov župljanov Župnije Turnišče, »s katerimi izražamo nestrinjanje z odločitvijo o odhodu patrov minoritov, veliko in globoko zahvalo patrom minoritom za osemletno vodenje župnije, romarskega središča, samostana sester klaris, ob enem pa gorečo željo in upanje, da bo z nadaljnjimi odločitvami škofije versko in romarsko življenje v Turnišču ostalo živo.«

Odprto pismo objavljamo v celoti: 

Farani turniške župnije smo ob novici o odhodu patrov minoritov iz turniške župnije globoko užaloščeni in prizadeti. Tako kot novica, nas je presunil način odločitve in posredovanje le-te vernikom turniške fare. V dobri veri in upanju, da je pogovor prava pot, smo večkrat uradno prosili za srečanje z Vami, a nas žal niste sprejeli. Zavedamo se, da Vi vodite škofijo in imate velik vpliv na to, kaj se dogaja v škofiji in naši župniji, imate pravico, odgovornost in dolžnost odločati. Toliko bolj nas je novica o odhodu p. Tonija, p. Andreja in p. Janeza oz. nasploh o odhodu bratov minoritov presenetila in prizadela. Kljub temu da smo farani turniške župnije še vedno odločno proti temu in se bomo s to odločitvijo težko sprijaznili, želimo in moramo izraziti tudi naše stališče, doživljanje in dojemanje verskega ter duhovnega življenja zadnjih osem let v naši župniji, kar utemeljuje, kako slaba, nepremišljena in prenagljena je bila taka poteza škofije, tako za Župnijo Turnišče kot za osrednje romarsko središče murskosoboške škofije. Škof dr. Marjan Turnšek je 15. avgusta 2007 svetišče Marije pod logom v Turnišču razglasil za osrednje božjepotno središče murskosoboške škofije, za romarsko središče naše škofije. Z vso iskrenostjo upamo trditi, da je le-ta v smislu romarskega središča zaživela šele z vzpostavitvijo Minoritskega samostana sv. Antona Padovanskega v Turnišču in s prihodom bratov minoritov. Prišli so na Vašo prošnjo, da bi nam pomagali pri poglabljanju vere v Jezusa in Mater Marijo, za kar Vam bomo vedno hvaležni. Verjetno se strinjate z nami, da so patri v svoji preprostosti, skromnosti, ponižnosti in iskreni duhovni predanosti Bogu, Cerkvi in vernikom goreče ter neutrudno izpolnjevali vse naloge, da to ni ostalo le v zapisu pogodbe, ampak je zaživelo, doseglo višji nivo, postalo je »živo«. Ne le za Veliko mašo, ampak vsako nedeljo in tudi med tednom prihajajo v turniško cerkev romarji od blizu in daleč. Da so odprt sprejem, sv. maše, spoved, krstni, poročni, pogrebni in drugi obredi, romarski shodi, najrazličnejša srečanja, individualni pogovori na način, kot jih udejanjajo naši patri, tisto, kar ljudje v današnjem času in svetu nujno potrebujemo, potrjujejo pozitivna presenečenost in posledično vračanje romarjev nazaj v naše turniško svetišče. Tako je bilo izpolnjeno, kot je bilo prvotno zamišljeno in zastavljeno – Turnišče je dejansko postalo in je romarsko središče murskosoboške škofije. Velika duhovna škoda bi bila, da tako ne bi bilo tudi v prihodnje. In prepričani smo, da bo z odhodom patrov minoritov župnija v smislu romarskega središča močno okrnjena. Patri minoriti so, pod vodstvom g. župnika, p. Tonija, ob nepogrešljivi podpori g. kaplana, p. Andreja, duhovnega pomočnika, p. Janeza, dosegli to, da so ljudje spet začeli prihajati v Cerkev, k maši. Brez prisile, brez groženj in brez kaznovanja. Povabili in privabili so jih preprosta topla beseda, občutek sprejetosti in brezpogojna ljubezen. Naše maše, katerih edini namen je ljudem na razumljiv način približati evangelij in božjo besedo, so spet dobile smisel. Vsakokrat smo prejeli »duhovno hrano« in o tem, kar smo slišali pri nedeljski maši, premlevali, razmišljali še celo nedeljo, čez celi teden. Na tak način smo povezani z Bogom. Nikoli nam ni bilo žugano, nikoli nismo bili grajani, nikoli se niso izpostavljale naše napake in grehi, čeprav smo vsi grešniki, vsi delamo napake, ampak so nam skozi posredovane razlage božje besede patri polagali na srce, kaj lahko storimo, da bi bili boljši. In kar je največ vredno, vso vero, ki so jo predajali nam, so predajali na način, da sami to tudi živijo in da so nam VZGLED. V njih smo videli in začutili skromnost, ponižnost, hvaležnost za vse in za vsakogar, ljubezen do bližnjega, pripravljenost pomagati, biti na razpolago, biti opora vsakomur. Z nami so se pristno veselili lepih trenutkov in iskreno sočustvovali ter nudili oporo v žalostnih, tragičnih trenutkih življenja. Čeprav so bili obremenjeni, kdaj prizadeti, izčrpani, tudi razžaloščeni in žalostni, nam tega niso nikoli pokazali. Brezpogojno so izvrševali svoje poslanstvo – v duhu sv. Frančiška. Sprašujemo se, kdo bi jih lahko nadomestil in nadaljeval njihovo delo z enako gorečnostjo in kakovostjo, še posebej pa v enakem obsegu. Vera za turniške vernike ni zgolj na ravni veroizpovedi, vero se trudimo živeti, vera je na višjem nivoju pričakovanj in manj od tega ne želimo. V naši župniji število veroučencev ne upada, ampak se je povečalo. In s kakšnim veseljem naši otroci obiskujejo verouk! Starši patrom brez pomislekov zaupamo svoje otroke, saj vemo, da so varni in je ravno verouk tisti, ki jim pomaga, da po opravljeni sv. birmi ostanejo povezani z Bogom, še naprej hodijo k sv. maši, k mladinskim srečanjem. Mladi se kljub odhodu v svet, v srednje šole, na študij, vračajo in prevzemajo vlogo animatorjev na oratoriju, ki je bil v zadnjih letih daleč najbolj obiskan, odgovorno sprejemajo druge potrebne naloge in sodelovanje. A ni to dovolj velik pokazatelj, da se v župniji dela dobro? A ni naraščanje števila otrok, ki odraščajo vzgajani v veri, priznanje za dobro delo duhovnika? Ali ni to, poleg goreče želje in molitev, način za rast novih duhovnih poklicev? Pri nas narašča tudi število sv. krstov, narašča število cerkvenih porok, res da tudi iz drugih župnij, kar izhaja iz razumevanja vere patrov minoritov, da smo vsi ljudje, ne glede na socialni status, izobrazbo, versko intenziteto vredni biti sprejeti v občestvo in vredni božje milosti. V Turnišču smo že od nekdaj deležni lepega petja pri sv. mašah. S prihodom p. Tonija in njegovega čuta ter daru petja so se te aktivnosti le še spodbujale, krepile in tako poleg mešanega cerkvenega pevskega zbora nedeljske maše bogati petje otroškega in mladinskega zbora. Večkrat smo bili deležni koncertov najrazličnejših zborov, ki so se odzvali na povabilo p. Tonija, ter je tako v naši stari ali novi cerkvi zvenelo prepevanje Marijinih ali drugih pobožnih pesmi – tudi to je izražanje in doživljanje vere na poseben način. Posebna milost za župljane je možnost, da lahko kadarkoli pristopimo k zakramentu sv. spovedi, ki je bila osmišljena na način, da jo čutimo kot nujno potrebo, ne da bi nas duhovnik vsako nedeljo moral k temu neprestano pozivati ali priganjati. Veliko vernikov prihaja k nam k spovedi tudi od drugod, saj vedo, da bo v nedeljo pri maši vedno nekdo v spovednici. Kar je nenazadnje tudi namen romarskega svetišča. Nikakor ne gre spregledati zavzetosti naših patrov, da so tudi starejši župljani, onemogli in bolni, deležni božjega blagoslova, kar se odraža v mesečnih obiskih bolnikov po domovih, v domovih za ostarele, v murskosoboški bolnišnici. Župnijo bogatijo razna srečanja molitvenih in drugih skupin za duhovno prenovo, srečanje onkoloških bolnikov, ki daje mnogim edino upanje, oporo in pomoč v hudi bolezenski preizkušnji, nadalje aktivno sodelovanje, vključevanje, podpora patrov v dejavnostih Karitasa, vsestransko povezovanje in sodelovanje turniške cerkve s šolo ter občino v lokalnem okolju … in še bi lahko naštevali. Zato je upravičena bojazen, da bo odhod patrov minoritov pomenil ukinjanje številnih verskih aktivnosti, ki so za duhovno povezanost in življenje faranov nepogrešljive, tudi možni scenarij slabega vodenja župnije, čemur smo priče v nekaterih drugih župnijah škofije. Patri nam dajejo ogromno. Ogromno v duhovnem smislu – največ, kar lahko in kar zmorejo. V tem sodobnem svetu – ki nam neprimerljivo s preteklostjo lajša fizično življenje, a je po drugi strani poln pasti, razvrata, materializma, najrazličnejših zasvojenosti in stisk, slabega duševnega zdravja – s prenaglim tempom življenja smo ljudje še kako potrebni in lačni »duhovne hrane.« Ljudje si želimo odprtosti, sprejetosti, potrebujemo toplo, prijazno besedo, besedo tolažbe, tudi besedo zahvale, vzpodbude in pozornosti. Če to prejemamo, potem to tudi dajemo, podarjamo in delimo naprej. In vse to je bilo v naši župniji do sedaj na razpolago, vsem generacijam, vsem ljudem od blizu in daleč. Farani se trudimo, da to po lastnih zmožnostih, tudi veščinah, darovih, znanju, ki jih imamo, vračamo in brez prisile z dobro voljo pristopimo ter pomagamo na vseh področjih. Pa naj gre za tedenska čiščenja cerkve in okolice, sodelovanje pri sv. mašah, sodelovanje v župnijskem pastoralnem svetu, pomoči cehmeštrov in mežnarski pomoči, duhovnih skupinah, cerkvenih zborih, Karitasu, molitvenih skupinah, v Klariškem samostanu Marije Matere Cerkve ... skratka kar in kjer je potrebno. Odziv ob čiščenju cerkve in okolice več kot 100 staršev birmancev ob lanski pripravi na sv. birmo je bil nad pričakovanji, tudi za p. Tonija. Kot nikoli ni pričakoval nič drugega in jemal kot samoumevno, češ da je to naša starševska dolžnost, pač nam je bil vedno iskreno hvaležen za vse, kar so starši in vsi farani dobrega naredili. To je pravi način, kako duhovnik poveže skupnost, ljudi, doseže slogo, sprejemanje tudi drugače mislečih, razumevanje. To vidijo tudi naši otroci in upamo, da bodo ta vzgled živeli naprej. Turnišče je bilo pred 750 leti kraj sprave in na to omembo smo ponosni. Nikakor pa ne želimo, da postane to kraj razprtij, delitve ljudi, sovražnega govora in medsebojnega sovraštva. Želimo, da bi bil tudi v prihodnje to kraj, kjer bi ljudje bili in našli spravo s seboj, z bližnjim in z Bogom. Znano je, da je pogodba o najemu oz. upravljanju Župnije Turnišče z brati minoriti sklenjena za dobo 20 let. V Turnišču so šele 8 let. Resnično se trudimo razumeti razloge provincialnega ministra, p. Milana Kosa, da imajo patri minoriti stisko glede števila duhovnikov, posledično pa težave pri vzdrževanju lastnih župnij. Ampak ni mogoče spregledati dejstva, da takšno težavo ima tudi murskosoboška škofija. In prav iz tega razloga je še težje razumeti in sprejeti, da na tak način, brez da se prisluhne ljudem, občestvu, katerega pastir ste, spoštovani g. škof, msgr. dr. Peter Štumpf, pustite patrom minoritom oditi. Ne moremo se sprijazniti s tem, da ste, brez priznanja in posluha župljanom, da razumete, sprejemate naša stališča, naše poglede, pričakovanja in nenazadnje tudi želje, brez slehernega iskanja možnosti, kompromisov, pod posrednimi ali neposrednimi pritiski odstopili od pogodbe. Torej ste brez, da bi v ospredje postavili dobrobit duhovne rasti in zadovoljstva svojih vernikov in jim prisluhnili, odstopili od zavezujoče pogodbe. Tega nikoli ne bomo sprejeli niti pozabili. To, da ste prošnjo provincialnega ministra prejeli 20. 3. 2023, upoštevajoč dejstvo, da je namera že bila v javnosti in dogovori neuradno potrjeni, da je Župnijski pastoralni svet Župnije Turnišče bil uradno seznanjen 21. 3. 2023, naslednjega dne, 22. 3. 2023, pa že ste podali uradno izjavo za javnost z dokončno odločitvijo, je za turniške farane ponižujoče. Tudi zato, ker je ob vsem napisanem bilo za pričakovati – kot je ob nenadnih, težkih, velikih spremembah v življenju vedno – s strani župljanov nesprejetje odločitve, odpor, upor, zavračanje še tako argumentiranih razlogov, celo odpoved verskemu udejstvovanju. Ni odgovornost naših patrov in župnijskega pastoralnega sveta, kot to v izjavah za medije pričakujete, zahtevate, nalagate in opozarjate, da preprečujemo veliko duhovno škodo. Slednja je posledično z Vašo odločitvijo že sprožena. Prav tako pa nikakor ne moremo prevzemati odgovornosti za širjenje mnenj, stališč, tudi sovražnega govora ljudi po spletnih medijih. Vaš drugačen pristop, v duhu sv. Frančiška, bi marsikatero početje in nepravi način izražanja nestrinjanja pri ljudeh lahko preprečil ali vsaj omilil, prav tako pa utrdil zaupanje v Vas kot cerkvenega vodje škofije in prekmurske Cerkve. Prepričani smo, da se v duhu krščanske edinosti in sinodalnega gesla Hodimo skupaj, ki ga goreče spodbuja in podpira sam papež Frančišek, še lahko odgovorni dogovorite v največjo dobrobit turniških vernikov in romarjev, da ne nastane še večja duhovna škoda, ampak ostane vera »živa« še naprej. Če sinodo jemljemo resno, potem naj glas in želje vernikov dobijo tudi svojo težo.

S spoštovanjem, župljani Župnije Turnišče.

Poslano v vednost: - Slovenska škofovska konferenca, - Apostolska nunciatura, - Provincialni minister minoritov, p. Milan Kos, - Župnijski urad Turnišče, župnik Župnije Turnišče, p. Toni Brinjovc.

Foto: arhiv Pomurec.