Dominik Bagola - cankovski glasbenik, ki je dobil svojega prvega "otroka"

Dominik Bagola je pomurski glasbenik, ki ga poznamo tudi kot nekdanjega bobnarja skupine Psycho-Path. Njegova glasbena pot je dosegla pomembno točko – prihajajočo izdajo prvenca Balladero, Club Deuce, klavirsko vokalne plošče v širši bendovski zasedbi, ki je nastajala v Sloveniji in Miamiju.

Dominik Bagola, ki je bil rojen leta 1981 v Murski Soboti, trenutno prebiva v Ljubljani. Izobraževal se je na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in tudi v Veliki Britaniji, na Tech music schools London. Še sedaj se spominja otroških let, iz katerih je ohranil načečkano risbo, na kateri piše: "Ko bom velik, bom pianist." Toda, kot pravi, glasbenik ne postaneš, ampak je to nekaj, kar si ali nisi.

Njegova glasbena pot se je pričela pri sedmih letih, ko je začel s klavirjem na glasbeni šoli v Murski Soboti. Navdušila ga je cerkev, ker sta bila stara starša cerkvena pevca in je ob nedeljah velikokrat sedel pri organistu in mu stiskal napačne tipke. Zato je organist predlagal, da ga izobrazijo. Dobremu nasvetu so sledili, nakar je po srečnih naključjih klavirsko vodstvo prevzel Aleksander Vlaj, veliki prekmurski šansonjer, za njim Erna Lukač in Olga Kos, profesor Varga ... nato pa je že šel po svoji poti in se predvsem spodbujal sam.

Njegova pot obsega tudi bobnarsko udejstvovanje pri skupini Psycho-Path. To obdobje je bilo zanj eno izmed najbolj pestrih, saj so preigrali veliko evropskih koncertnih odrov, v "absolutni" razdalji od Nottinghama do Londona, Berlina pa vse do Beograda in celo Niša. Kot pravi Dominik, so Psycho-Path bili vsekakor zelo pomemben prekmurski glasbeni projekt ne samo zanj, ampak tudi širše, če gledamo razvoj lokalne glasbene scene v zadnjem času. V tej družbi je spoznal tudi producenta svojega solo prvenca, Bobbyja MacIntyreja, tako da ima te čase res v najlepšem spominu. Sicer ni profesionalni glasbenik; dolga leta sodeluje tudi že z agencijo Pristop, obenem pa tudi z agencijo Textappeal iz Londona.

Izplača se počakati, da glasba dozori

Kot že omenjeno, je Bagolov novi projekt Balladero nastal pod vodstvom producenta MacIntyra v Studiu 71 v Miamiju konec leta 2010. Dominik je najprej posnel svoje verzije albuma v Sloveniji, nato pa sta se odločila za doaranžiranje, miksanje in dodatno produkcijo pri njemu v Miamiju, kjer je preživel 22 dni. "Sicer je po svoje celoten projekt nastajal celo življenje, ker je pač vsak avtorski prvenec iztis vsega, kar si prej doživel, dal skozi, se priučil, itd. Konkretno snovanje pesmi, snemanja in potek do končnega miksa pa je trajalo leto in pol. Je kar dolgotrajen proces. Ampak se izplača biti potrpežljiv in počakati, da glasba dozori," razloži pomurski glasbenik.

Miami mu predstavlja lepo izkušnjo in bi z veseljem ostal še dlje časa tam, saj se je počutil kot doma. Opisuje ga kot talilnico latinsko-ameriških kultur, pomešano s pravim ameriškim načinom, ki v idiličnem okolju polnem sonca in rajskih plaž dobi poseben čar. Ljudje so pozitivni, odprti, pristni in se radi družijo, je pa zaslediti tudi nekaj znakov velikih socialnih razlik. Kljub dobremu vtisu pa je Dominik še vedno najraje v domači gostilni na Cankovi, tam se najbolje počuti, ali doma ob klavirju, bobnih, instrumentih nasploh. 

Prvenec Balladero, Club Deuce

Njegov prvenec je njegova druga plošča, čeprav prva samostojna. Kot soavtor je sodeloval tudi pri zadnji plošči Psycho-Path. Ker je šlo pri mojem prvencu za sodelovanje "kluba" glasbenikov, se je odločil za to ime potem, ko je v Miamiju na eni izmed polic v dnevni sobi studia 71 zagledal monografijo legendarnega bara Club Deuce, ki je najstarejši neprekinjeno delujoči lokal v Miamiju.

Na albumu je 12 pesmi. Skladbe in besedila so Dominikova, razen besedila za eno izmed skladb, kjer sodelujeta z Meli Fabčič. Na njem se nahaja tudi ena izmed njegovih prvih pesmi, ki jo je napisal pri sedemnajstih letih. To je skladba Prekmurska, ki tudi najbolje povzame njegov stil igranja klavirja oz. njegov "melos".

Drugače pa Dominik meni, da je album sestavljen zelo pazljivo, predvsem se po začetnem "New Orleans" vtisu in bolj rokerskem uvodu prevesi v bluzovske vode, nato pa v svoje baladno jedro klavir dobiva vse več in več prostora, nakar se izpoje ob »vrnitvi nazaj« v pesmi Prekmurska. 

Plošča sodelovanj

Na plošči se je zvrstilo 15 glasbenikov, med njimi 4 pevke in dodatni 4 tonski mojstri: Bobby MacIntyre (produkcija, bobni, perkusije kitara, back vokali), Iztok Rodež (kitara), Sašo Benko (kitara), Lorenzo Corti (kitara), Luka Ščavničar (bas kitara), Shane Soloski (bas kitara), Jure Bergant (kontrabas), Aljoša Bagola (klaviature in vizualna oprema albuma), Matej Šavel (bobni), Samo Budna (violine), Tanja Ravljen (vokal), Lina Rahne (vokal), Melanija Fabčič (vokal), Jadranka Juras (vokal), Štefan Kovač, Tonči Ruzina Frankulin, Samo Jurca (tonski mojstri), Robert Vosgien (mastering).

Ravno to sodelovanje s tako veliko glasbeniki in ljubitelji glasbe predstavlja čar tega projekta. "Sem timski človek in zelo rad sodelujem in, četudi je to moj avtorski prvenec, je Balladero, Club Deuce obenem predvsem plošča sodelovanj, ker verjamem, da več glav več ve in zmore tudi več narediti. Mislim, da je vsak od sodelujočih na plošči dobil priložnost, da da v pesmi del sebe in s tem prispeva k celoti z neko lastno barvo in lastno zgodbo," pove Dominik.

Ob tem je potrebno še omeniti, da zasedbo Balladero v živo predstavljajo: Iztok Rodež, kitara; Kristian Majcen, kitara; Luka Ščavničar, bas; Jaka Berger, bobni; Dominik Bagola, klavir, vokal.

Ljudje bi morali bolj podpirati lokalno sceno in glasbenike

Ob vprašanju, ali je možno preživeti samo z glasbenim ustvarjanjem v Sloveniji, Bagola odgovarja, da je to sicer možno, vendar je to težje za glasbenike v pravem pomenu besede in lažje, če si Werner ali Saška Lendero. Meni, da bi ljudje morali bolj podpirati lokalno sceno in glasbenike, še bolj obiskovati koncerte in če je le možno kupiti kakšno ploščo.

"Glasba ima v Sloveniji žal "hobi" predznak in je pač zastonj, čeprav je eden izmed najdražjih "nacionalnih" športov. Celotna logistična priprava koncerta ali albuma je nadvse naporna in kompleksna stvar, zato bi bilo dobro, da bi se publika in država tega zavedala in bolj prisluhnila potrebam glasbe in glasbenikov."

"Tudi v Pomurju je glasbenikom ponujeno nekaj dobrih stvari, MIKK izvrstno deluje in nadgrajuje program, klub PAC spet postaja dejaven, glasbena šola Murska Sobota je naredila velik premik naprej, je pa še vedno predvsem premalo kakovostnih koncertnih lokacij in koncertne kulture. Pomurje ima sceno kakovostnih bendov, ki jo velja spremljati."

Cankovčan se je opredelil tudi do oddaj, kjer izbirajo glasbene talente. Sicer teh oddaj ne spremlja, meni pa, da dajo glasbenikom veliko možnosti, kar je super, ker so odkrili že nekaj dobrih izvajalcev. Po drugi strani pa ga to osebno ne zanima, ker verjame, da je glasba nekaj, kar ne rabi preveč spektakla okrog sebe, da bi prišlo do izraza.

"Te oddaje so predvsem šovi, namenjeni zabavi in prodajanju. V teh primerih ploskanje in navijanje rado preglasi glasbo, dodaten blišč in glamur pa včasih odvzameta iskrenost. Je pa koristno, ker dajo možnost ljudem, da se pokažejo širši množici poslušalcev. Največ talentov pa se da vsekakor odkriti na pestri slovenski alternativni glasbeni sceni, ki pa se dogaja predvsem izven medijskega soja rumenega tiska in drugih množičnih "kričal"."

Z bratom Aljošo se odlično razumeta

Dominik sicer pravi, da mu še vedno ostane dovolj prostega časa za veliko zbirko knjig in glasbe. Najraje pobegne v London in se izgubi na Southbanku ali kjer drugje, kjer je koncertov, zanimivih ljudi in glasbe na pretek. Zelo dober odnos imata tudi z bratom, Aljošem Bagolo, s katerim z veseljem sodeluje, saj se izredno hitro prilagodi in kot kreativni direktor naprimer tudi v vlogi instrumentalista razume pomen celote.

Pri nastajanju albuma Club Deuce je Aljoša sodeloval na eni izmed pesmi, zdaj pa se ukvarja z vizualno zasnovo albuma saj mu gre estetika izvrstno od rok. "Najini odnosi so sicer že odkar sva kot mladinca štiriročno igrala klavir in skupaj nastopala tudi v bendu Soundtrade izvrstni. Super se razumeva in dopolnjujeva, sva si pa obenem popolnoma različna. Zato se ne primerjava," dodaja Dominik.

Za prihodnost si želi predvsem nadaljevati svojo pot. "Pot je cilj, pravijo. Moj cilj je preprost, predvsem hoditi naprej, ne nazaj, in se ne ustaviti", pojasni obetavni glasbenik. O sami tujini pa meni, da je več ni.

"Obstaja zgolj še enoten globalni prostor, ki ga določajo socialni mediji na spletu, vsedostopnost in precej enakovredne možnosti, predvsem, ker smo se znašli v globalni krizi, ki nas bo vse enako postavila pod vprašanj. Res je, da ni lahko koncertirati izven Slovenije, ampak to nima toliko veze z uspehom kot z željo. Če se ti da, lahko greš koncertirat tudi do Nove Gvineje, noben ti pa tega ne bo podaril in te poklical na svetovno turnejo, medtem ko ležiš na kavču in igraš igrice. Njemu so tujina ljudje, vsak človek, ki še ni bil v stiku z njegovo glasbo, je tujina, ki jo mora še spoznati, prepričati, deliti kulturo in se z njim poskusiti sporazumeti."

In kakšno je njegovo vodilo za vse glasbenike, ki se želijo uveljaviti? "Glasba bo obstajala in ostala tudi brez vas, dolžna vam ni ničesar. Če jo imate radi, vztrajajte. Najbolj pomembna stvar je, da nikoli ne odnehaš. In glasba se posluša in doživlja, ne zgolj gleda oz. analizira oz. idealizira."

Foto: Aljoša Bagola

PRIPOROČAMO:

VSI PROFILI NA POMUREC.COM