Franc Ivanoci rimskokatoliški duhovnik, zgodovinar in narodni buditelj

Franc Ivanoci slovenski rimskokatoliški duhovnik, zgodovinar in narodni buditelj.

Franc (Kodila) Ivanoci ali Ferenc Ivanoci ali Franc Ivanocy se je rodil 25. avgusta 1857 v Ivanovcih. Franc Ivanoci je kot edinec malega posestnika Adama Kodile in Rozalije Hujs, obiskoval šolo v rojstnem kraju. S pomočjo župnika Marka Sisekija je bil leta 1868 brezplačno sprejet v Kelcz-Adelfyjevo sirotišnico v Köszegu. Tukaj je spremenil rodbinsko ime Kodela v Ivanóczy (Ivanoci) iz spoštovanja do odličnih duhovnikov-rojakov tega imena. Pod vodstvom benediktincev je nato dokončal osnovno šolo in nižjo gimnazijo (1875), višje štiri razrede v treh letih v Sombotelu (1878) ter teološke študije v centralnem semenišču v Budimpešti. Leta 1882 je v Gjuru prejel Sveto mašniško posvečenje. Eno leto je kaplanoval v Murski Soboti. Leta 1883 je postal prefekt v somboteljskem semenišču in nato leto kasneje profesor dogmatike. Leta 1885 je doktoriral z madžarsko disertacijo o Svetem pismu in klinopisnih spomenikih.  Istega leta ga je škof Kornél Hidasy imenoval za člana izpraševalne komisije za srednješolske profesorje, od marca 1889 do smrti je deloval na Tišini kot župnik, bil od 1893 dekan in šolski nadzornik sombotelskega okraja, 1907 ga je kralj imenoval za častnega kanonika.

Ivanoci je bil predvsem vnet duhovnik. Popolnoma je prenovil tišinsko cerkev, priskrbel nove zvonove in orgle ter dvignil cerkveno petje. Spisal je knjižico Pobožnost Srca Jezušovega (1892) in priredil novo izdajo med katoliškimi Prekmurci najbolj razširjene Molitvene knige (Radgona, 1904).

FOTO: Doncsecz (Wikipedija): Kniga molitvena (1783). 

Ustanovil je Društvo najsvetejšega Srca Jezušovoga (1895), ki izdaja od 1904 Kalendar z nabožno, praktično, pripovedno in narodopisno vsebino. Z njegovim sodelovanjem se je 1906 ustanovil nabožni mesečnik Nevtepeno poprijeta Devica Marija, zmožna Gospa vogrska pod uredništvom Jožefa Klekla ml. Ob pomoči Petra Kolarja je izdal za normalne šole prevod Gerelyjeve Male biblie z kejpami ali Zgodbe zveličanja za malo dečico (za I.—II. razred, Sombotel, 1897, 2. nat. 1898; za III.—V. razred 1898) ter širil med ljudstvom nabožne knjige, posebno Mohorjeve.

Živahno se je udeleževal političnega življenja. Proti liberalni stranki je pri volitvah 1892 podpiral narodno stranko. Ko se je osnovala ljudska stranka, se je je oklenil. V brošurah Stranka lüdstva in Ka šče lüdstva stranka ter z volilnim letakom je razložil strankin program. Marljivo je dopisoval v somboteljske novine Vasvármegye. Ko so postale Cerkvi neprijazne, je sodeloval pri novoustanovljenem katoliškem listu Szombathelyi Ujság. V cerkvi in šoli je bil neustrašen zagovornik svojega maternega jezika. Čeprav je cenil madžarščino kot državni jezik in jo je celo uporabljal v svoji obširni avtobiografiji. Da bi dobilo ljudstvo narodno zavedne duhovnike, je v oporoki določil, da se iz obresti ustanove lahko šola po en slovenski dijak. Kot umen gospodar je 1911 na Tišini ustanovil posojilnico in se trudil za regulacijo Mure. Umrl je 29. avgust 1913 na Tišini, so zapisali na Wikipediji.

* Naslovna fotografija: Wikipedija.